Poslanec, poslovnež, playboy …

Država je namreč že večkrat dokazala, da se v njej da preprosto zaslužiti več kot dejansko vložiti. Na račun ljudi, ki plačujejo davke. Pa ne le to: dovolila je celo, da so nekateri iz njenih slabih poslovnih potez potegnili največ, kar se je dalo. Spet na račun teh, ki plačujejo davke. Seveda: zakaj bi se zadovoljil z vrabcem, če ti nekdo za isti denar ponuja goloba?

Da so slovenski politiki (govorimo na splošno in ne zanikamo obstoja redkih svetlih izjem) strašno slabi gospodarstveniki, je že prežvečena trditev. O sebi imajo sicer precej visoko leteča in strašansko dobra mnenja, vendar si lahko vsak državljan predstavlja, kakšna panika jih zgrabi, ko se njihov mandat in varna službica približujeta koncu (beri: novim volitvam).

Takrat begajo sem in tja, lobirajo, prosijo in moledujejo, da bi smeli še nekaj časa ostati tam, kjer so; da naj jim dobri ljudje vendarle dajo še eno možnost. Svojega političnega udejstvovanja preprosto ne znajo zamenjati, izkoristiti ali – če hočete – prodati za uspešno nadaljevanje kariere v poslu. Bolje rečeno, ne upajo si, razlog pa je preprost: ker se ne čutijo dovolj sposobne. Zato raje ostanejo v politiki. V njenem toplem objemu je namreč veliko bolj varno kot v krutem svetu biznisa.

Znajo pa naši politiki precej dobro razglašati nekaj drugega: o kateremkoli dogodku ali dogajanju v državi imajo svoje mnenje in ne preveč lepo navado k čemurkoli pristaviti svoj piskrček. Nakar se muzajo in čudijo nad svojo veleumnostjo, ki ponavadi žal izpade kot to, kar je – strašna bedastoča. Denimo blebetanje o nacionalnem interesu, ki bi lahko postal že pojem leta. Pojem, ki ga le redki razumejo, večina ne. Da je drag; da gre pri njem za pomembne strateške odločitve, povezane s človekovo moralno držo.

V stilu: če nekdo meče denar skozi okno in dela to zaradi nacionalnega interesa, mu pomagaj! In da bi gospodje z veseljem kupovali delnice Uniona, da bi pomagali slovenskemu narodnemu interesu, pa nimajo nič odvečnega denarja (delnic da je namreč mogoče kupiti tudi na kile, če že na tone ne želite, pa še na prostem trgu so in v dohodninsko olajšavo štejejo)!

Kakšno je statistično stanje gospodarske vedoželjnosti ali, bolje rečeno, izobraženosti slovenskih levih in desnih poslancev, bi bilo neumestno in precej težko ugotavljati. Zanimivo pa je, da je v zadnjih letih naraslo število teh, ki se nikakor ne morejo odločiti ne za eno ne za drugo, temveč furajo nekaj vmes. Politiko in ekonomijo hkrati se grejo ljudje, imenovani direktorji javnih zavodov. Teh je po nekaterih podatkih v Sloveniji že čez 1000 (beri tisoč!), medtem ko jih je bilo komaj pred nekaj leti še okrog 100 (beri sto!).

Zanje bi lahko mirno rekli, da so zaščiteni, kakor kočevski medvedje, prejemajo pa – ah, da – plače iz državnega proračuna, ki so za navadne ljudi lahko precej visoke. Nobena vlada, v odhajanju ali prihajanju, še ni bila imuna na plače državnih uradnikov, tudi direktorjev zavodov, in jih je znala v ustreznem času ustrezno zagotoviti.

Za vsak primer, če bi kdo iz funkcionarskih slučajno moral odleteti na direktorsko mesto kakšnega javnega zavoda. Dotični direktorji dotičnih zavodov so tako na čelu kar precej časa, bolje rečeno, od nekdaj. Ti so posebni prijatelji nacionalnih interesov.

Ena lanskih najbolj razvpitih (ne morem reči najpametnejših, ker nisem tista, ki bi lahko sodila o tem) zamenjav je bila storjena v vrhu Radiotelevizije Slovenija. Janez Čadež je kmalu po strmoglavljenju sicer dobil drugo priložnost, ki pa se je, kot so pisali slovenski časniki, skorajda ni zavedal.

Gantar iz Kmečke družbe je nekdanjega direktorja RTV, ki je zaslužen za marsikateri siv las na glavah ertevejevskih sindikalcev, namreč poslal reševat sarajevsko Oslobođenje. Nekateri so se takrat upravičeno spraševali, ali se mogoče heca.

Iz Čadeževega primera ne smemo, bognedaj, kar tako sklepati o sposobnostih drugih direktorjev javnih zavodov, vendar si povprečnega slovenskega direktorja javnega zavoda predstavljam približno takole: mož v najboljših letih, poročen, otroci na fakulteti, manjkati pa skoraj ne bi smeli ljubica in redni glavoboli. Večino časa hodijo v službo, ker morajo, nosijo dolgočasne modre obleke in precej kadijo. Javno opozarjam, da je ta stereotip le sad moje domišljije.

Nikoli mi ne bo jasno dvoje: prvič, kako je lahko res, da ima vsako ljudstvo takšne predstavnike v državi, kakršne si zasluži, in drugič, kako lahko javnost dovoli, da nekdo, ki nima pojma, kaj je nacionalni interes, o tem javno govori?

TEKST: Pika

FOTO: Fotospring

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ