Pozor, nespodobno razkazovanje

22. 2. 2008, 11:15 | Aktualno | Vir: Playboy

                            Pozor, nespodobno razkazovanje (foto: PR) PR

Mini brez strehe. Mini brez svojega - oh, tako zapeljivega seksualnega atributa. Mini, ki to več ni: mini kabriolet. Prvi svoje vrste. Bo prepričal? Se bo prodal?

Playboy je skeptičen. Zakaj? Ker so skeptična dekleta. In dekleta so pri nakupu avtomobilov, kakršen je mini, pomemben dejavnik. Ker kupujejo, kar jim je všeč. S čustvi. In ker mi kupujemo, kar je všeč njim. Saj veste,

z razumom. Da bi pač pri naši »ciljni publiki« vzbudili čim bolj pozitivna čustva.

Razmišljajmo skupaj:

  • Oblečen

  • Slečen

  • Časovne koordinate

  • Finančni vložek

  • Tehnikalije

In še malenkost:

  • Kvantiteta

Kakorkoli že, mini s štirimi sedeži ponuja vsaj teoretično možnost, da (moški) ob svoji strani razkazujete tri mične bejbike oziroma (dame) ustavite trem privlačnim štoparjem (prtljažnik ima, ko je streha spravljena, 120 litrov prostornine, do njega pa se da preprosto dostopati iz kabine vozila). Kabrioleti vam načeloma toliko družbe ne privoščijo prav radi.

Pa da ne bo pomote

Minije obožujemo! Take in drugačne, tiste stare morrise in te nove Beemvejeve, s prazno streho in porisane z zastavami, one z dirkaškimi črtami in tiste s številkami. Morda prav zato še ostreje sodimo. Zdi se nam pač, da topless mini preprosto ni več mini. Ker ga je sicer fajn pogledati, ampak samo v lepem vremenu. In ker tudi takrat »to ni to«.

Da smo neracionalni, pravite? Hej, pri miniju ni šlo nikoli za razum!

TEKST: N. B.

FOTO: Richard Izui, Vinko Kernc

Mini Evropejčki

»Mini je edini avto, ki vedno izvabi nasmeh na ustnice in na katerem zastava nikoli ne deluje smešno,« so nam v Bruslju razlagali beemevejevci, preden so nam izročili ključe. In res, mini izgleda kul. V vseh barvah in z vsako zastavo. Posebno british green, če naj bo avtorici dovoljeno izraziti svoj lastni pogled na zadevo. Z britansko zastavo. Ampak tudi minimalček z zastavo naše mini države ni bil videti prav nič slabo, ko smo se v čast sprejemu Slovenije v Evropsko unijo z njim prevažali po Bruslju in vzbujali pozornost, kjerkoli smo pač že bili.

»Sori, je to namenoma?« so nama z Blanko v križišču iz sosednjega avta potrkali po steklu in pokazali na tri minije pred nama in sedem minijev za nama. Pa sva hiteli razlagat, da res ne gre za kozmično naključje. Da je stvar čisto preprosta in da so na delu simboli. Deset minijev, deset zastav, deset novih članic Evropske unije. In na čelu kolone rumen mini z evropsko zastavo, da nas »popelje v Evropo,« kot so nam ves čas govorili.

Tip v sosednjem avtu je pokimal, medtem pa se je na oni strani ceste že posvetil fleš. Ne prvič in ne zadnjič. Ves čas nas je kdo fotografiral, nam mahal, pošiljal poljubčke, nam trobil. Idilo vožnje po novi prestolnici je zmotil le plaz čestitk, ko smo pod Atomiumom v Mini Europe, nekakšnem bruseljskem minimundusu, ob ognjemetu dočakali polnoč.

»Dobrodošli v Evropo! Gotovo ste zelo ponosni …« so nam stresali roke in nazdravljali s slabo penino. Midva z Estoncem pa vsak v svojem imenu nazaj: »Dobrodošli v Sloveniji! Dobrodošli v Estoniji!« So bili res pokroviteljski ali se nam je tako le zdelo? Pa koga briga! Ko smo minije z bruseljskih ulic pognali še na avtocesto, sva z Blanko obžalovali le dvoje: da zaradi vožnje v koloni ne moreva stopiti na plin tako močno, kot bi si želeli, in da naju na koncu poti namesto avtobusa do centra Bruslja ne čaka kak mini cabrio.

TEKST: Barbara Bizjak