Dr. Ivan Kos: Politika proži konflikte in potem krivdo zvrača na živali

Sobivanje z naravo

11. 10. 2019, 14:57 | Aktualno | Piše: Darja Ladavac

                            Dr. Ivan Kos: Politika proži konflikte in potem krivdo zvrača na živali (foto: profimedia) profimedia

Medvedi se ciklično vsakih nekaj let prebijejo v ospredje javnosti. Letos je bilo spet njihovo leto. Pridružili so se jim volkovi, beseda je občasno nanesla še na šakale. Vzroke, zakaj zveri v Sloveniji vzbujajo tolikšno skrb in predvsem veliko strahu, je pojasnil biolog prof. dr. Ivan Kos z Biotehniške fakultete v Ljubljani.

Je panika, ki se stopnjuje, ko medved prihlača iz gozda, upravičena?

Človekova reakcija na medveda je predvidljiva, izvira pa iz prvinskega strahu, zapisanega v naših nevronskih mrežah. Naše genetsko pogojene lastnosti so namreč podedovane in vsak osebek je tako ujetnik okolja svojih prednikov. Dobre lastnosti in izkušnje se iz roda v rod prenesejo naprej, slabe izginejo, saj osebek z neustreznimi lastnostmi nima potomcev in tako ne prenese svojih genov na potomce.

Dr. Ivan Kos osebni arhiv

Dr. Ivan Kos

V naši nevronski mreži je zapisan tudi strah pred zvermi. Izvira iz pradavnine, ko so človeka ogrožale velike mačke v Afriki in je obramba proti plenilskim mačkam omogočala preživetje. Velikih mačk v našem okolju sicer ni, a nevarnost povezujemo z njimi in nezavedno se enako odzivamo na vse zveri. Čeprav medved in volk nista bila nikoli plenilca človeka.

Razum nič ne spremeni?

Človek se ima za razumsko bitje; prepričani smo, da se nekaj naučimo in potem s pridobljenim znanjem ravnamo po pameti.  A človek je veliko več. V njem sta dva svetova, in sicer zavestni in nezavedni, večji del našega delovanja pa je vezan na nezavedni del. V amigdali, to je spodnjem delu možganov, so shranjena primarna čustva in reakcije, ki smo jih podedovali daleč nazaj.

Podedovane nevronske mreže (tudi v možganih), skupaj z nevrohormonskim in nevrotransmiterskem sistemom pogosto pogojujejo t.i. refleksno odzivanje. Vsi poznamo refleks kolena, a takih reakcij je veliko več, kot si jih priznamo. In na enak način se odzivamo na medveda. Našo reakcijo sproži strah. Imamo svoje stališče, kar je predizdelana odločitev, in možgani že v vnaprej določijo naše ravnanje. Le to pa tudi zaradi neresnic, ki vplivajo na naše stališče ni racionalno. Tako je v zvezi z zvermi pogosto prisotno stališče, da je edina rešitev le v tem, da jih je treba pobiti.

Kje vi vidite rešitev?

Rešitev je v izobraževanju, ki pa se ga nima smisla lotiti v kriznem obdobju. Ko so ljudje razburjeni, za strokovnjake nastopijo težave. V pregretem ozračju težko ponujamo racionalne rešitve, kajti čustveno vpeta skupina ni dovzetna za znanstveno podprte strokovne informacije in znanja. Ni pripravljena poslušati, saj se trdno oklepa svojih stališč.

Poučevanja se je treba lotiti v času, ko ni strahu pred medvedom, kajti takrat so ljudje bolj zainteresirani za nove informacije. Takrat so odprti za nova spoznanja in se lahko marsikaj naučijo ter postopno spreminjajo svoja stališča in tudi iščejo racionalne rešitve za lažje sobivanje. Najbolj pomembno pa je poučevanje človeka o človeku, kajti glavni mehanizem, ki ga človek potrebuje, je poznavanje samega sebe. Šele takrat lahko nadzoruje svoje ravnanje.

Nenehno poudarjate, da bi morali sobivati z naravo.

Seveda, to je edina pot. Bom navedel primer: Janče so znane po izvrstnih jagodah, a tam živi tudi veliko divjadi in srnice jih obožujejo. Pa jih zato ne bomo pobijali, mar ne? S primerno zaščito nasadov pa imamo tako jagode kot srnjad. Načelno je treba poznati žival in predvideti, kaj bo naredila. Če imaš v sadovnjaku nezaščiteno slastno hruško, moraš predvideti, da jo bo medved zavohal, tudi na dva kilometra, in sledil svojemu smrčku. To seveda velja za območja, kjer medved živi.

Če imaš v sadovnjaku nezaščiteno slastno hruško, moraš predvideti, da jo bo medved zavohal, tudi na dva kilometra, in sledil svojemu smrčku.

Vi živite v okolici Ribnice, tako rekoč v habitatu medvedov. Kakšne so vaše izkušnje?

Ko mi je medvedka zarenčala za hrbtom, se mi je koža seveda naježila, kot bi se vsakemu človeku, a pomembno je, da se jaz prilagajam medvedu in ne pričakujem, da se bo on meni. Medved je močna in inteligentna žival, seveda pa ne zna brati naših zakonov in se jih držati.

Zaradi znanja in izkušenj nisem bil nikoli pod vplivom fobij. Fobije lahko posamezniku zelo poslabšajo kakovost življenja, ker začne spreminjati svoje navade. Boji se iti v gozd, izogiba se temu in onemu. Če mi boš desetkrat rekel, da me bo požrl medved, mi boš bolj zmanjšal kakovost bivanja, kot pa medved, ki ima malo možnosti, da me zares poje. Poiskati je treba racionalne rešitve, ki pa so pogojene z okoljem. Kar je nekje učinkovito, je lahko drugje jalovo početje. Skratka rešitve morajo ustrezati naravnim in drugim okoljskim danostim.

Število medvedov regulirate z odstrelom. Kdo odloča o številkah?

Do sedaj je odločala vlada oziroma za to pristojen minister. Res pa je, da so odločitve temeljile na strokovnih predlogih. Upravljanje z medvedom v Sloveniji je najbolj verodostojno v Evropi in se drugi zgledujejo po nas. Od leta 2005 odloča minister za okolje, vendar ne sam. Na voljo ima dve telesi: strokovno skupino za podporo pri upravljanju z velikimi zvermi in delovno skupino.

Sodelujejo še štirje zavodi in institucije, in sicer Zavod za gozdove, Zavod za naravo, Agencija RS za okolje in Kmetijsko-gozdarska zbornica. Profesionalne državne institucije v dogovoru z drugimi institucijami pripravijo predlog za odvzem, predlog obravnava strokovna skupina, nato gre v javno obravnavo. Šele potem se sprejme končna odločitev. Rešitev je seveda kompromisna, kajti ne more biti uslišana le ena interesna skupina, kaj šele posameznik. Gre za konsistentno upravljanje, saj je družba heterogena in je potreben konsenz, torej srednja pot.

Kako je potem možno, da se odločitev preseli na ulico?

Medved je pri nas postal politično vprašanje. Politika proži konflikte in potem krivdo zvrača na živali. Velika zver je zelo priročna za vzbujanje strahu, saj ima – kot sem razložil – biološko ozadje. Po naših zapisih se medved pogosto prebije na naslovnice v letu lokalnih volitev. Takrat se politiki spomnijo nanj in posledično se pojavi veliko člankov v medijih. Nekateri si nabirajo politične točke, med politiki, ki izpostavijo to vprašanje, pa so tudi altruisti, ki iskreno želijo rešiti težave, a dosežejo nasprotno. Oboji namreč prožijo strah in tako postane to tema ulice. To je napačno izhodišče, ljudi je treba poučevati in jih naučiti sobivati z drugimi.

Politika proži konflikte in potem krivdo zvrača na živali.

Kolikšna je trenutna populacija medvedov?

Z znanstveno podprtim monitoringom vemo, da je številčnost populacije v zadnjih desetletjih narasla. Leta 2015 jih je bilo po ocenah okoli 640, modeli kažejo, da se je številčnost še povečala. Medvedom naše okolje ustreza, saj menjava gozdnate pokrajine s sadovnjaki in njivami zanj predstavlja tudi ugodne prehrambne razmere.

Koliko živali pa naše okolje realno prenese?

Pri številnih živalskih vrstah se pojavlja vprašanje, koliko jih ljudje prenesejo. Običajno jih mi prenesemo manj kot jih prenese okolje. Na osnovi poznavanja razmer v slovenskem prostoru je ta številka zelo odvisna od posameznih interesnih skupin. Zaradi tega je težko podati neko številko.

Nekako prevladujoče mnenje poznavalcev medveda, upravljanja in mnenja ljudi se številka giblje nekje med 500 do 800 in je odvisna od razmer v naravi. Ko je dovolj hrane, medvedi ne pridejo iz gozda in jih skorajda ne vidimo. Takrat bi jih ljudje prenesli več. Kadar pa je v gozdu manj plodov, se napotijo proti naselju in takrat nastopijo težave.

Naj dodam še to: če je populacija v slabem stanju, se njeno število ne veča in je ni treba regulirati, če pa je zdrava, raste in je poseganje v populacijo smiselno. Razumljivo, da nas zanima zdrava, vitalna populacija. Število, do kod bo rasla, pa je precej odvisno od družbenega konsenza.

Ste tudi lovec, zato poznate ozadje. Med ljudmi se širi natolcevanje, da je letošnja visoka številka živali za odstrel pisana na roko trofejnemu in turističnemu lovu ter gostilničarjem, skratka da gre predvsem za zaslužek. Koliko resnice je na tem?

Lovci imamo dvojno vlogo – skrb za divjad in skrb za njeno okolje. Trofejnega lova je malo. Med lovci velja, da je to osebna nagrada za dolgoletno prostovoljno delo. Turistični lov je plačljiv, prihodek iz lovišča pa se v lovišče tudi vrača. Natančno, prek ločenega računa.

Interes za divjačino se je v zadnjem desetletju (zaradi jedrske nesreče v Černobilu, pojava bolezni norih krav in drugačnega odnosa mnogih ljudi ) zelo zmanjšal, posledično je padla tudi cena. Tako je tudi vrednost mesa upadla. Ampak za varstvo vrste to ni bistveno, bistveno je, da je uporabnost osebkov sekundarnega pomena in ni možnosti za zlorabe. Zato znanstveniki in strokovnjaki poudarjajo pomen dobrega monitoringa, transparentnega upravljanja in odgovornost celotne družbe do ohranjanja posameznih vrst in njihovega (našega) okolja.

Darja Ladavac
Novinarka