Najprej je leta 1535 na Galapagos tako rekoč po pomoti zašel panamski škof de Berlanga, potem se je 300 let za njim tu ustavil Charles Darwin in se marsikateremu bogaboječemu vrhuncu stvarstva krepko zameril z revolucionarnim evolucijskim naukom, do katerega brez postanka na tem eksotičnem otočju morda nikoli ne bi prišel. Natanko 171 let po Darwinu sem na Galapagosu zapičil Playboyevo zastavo.

Načrt

Z Lucijo in Tomažem smo v enačbo skrbno vnesli vse ključne zahteve. Najprej tiste malo bolj seksualne: kdaj se večina ptic pari? Potem turistične: kdaj je vreme toplo in sončno, pod vodno gladino pa dobra vidljivost? Rezultat: Galapagos bomo osvojili maja.

Hitro smo spoznali, da je na Galapagosu skoraj nemogoče združiti potapljanje in opazovanje življenja na otokih. Večina turistov se odloči za nekajdnevno križarjenje na luksuznih velikih križarkah, tod okrog pa vozi tudi nekaj precej manj luksuznih, a še vedno zelo dragih bark, ki organizirajo krajša križarjenja. Ne z enimi ne z drugimi pa se ni možno potapljati. Po drugi strani kar nekaj bark omogoča potapljanje na čudovitih predelih, vendar na kopno z njimi ne morete. Pač nimajo dovoljenja za pristajanje na otokih in posledično tudi ne premorejo posebnih vodnikov, ki lahko edini vodijo skupine turistov na oglede.

Vse se da, če se hoče

Za izhodišče smo slednjič izbrali Puerto Ayoro, edino nekoliko večje galapaško mestece na otoku Santa Cruz. Nekaj hotelov in restavracij vseh cenovnih razredov, nekaj trgovinic, cerkev in tržnica je vse, kar kraj premore. Naš hotel ni bil nič posebnega, pa saj nobeden ni, a na Galapagosu lahko s še tako poceni balkona gledate morske leve med valjanjem po plaži in na dvorišču slalomirate med legvani, ki vas ciljajo s pljunki. Tudi na tržnici je ponavadi prava gneča, vendar se okrog stojnic ne drenjajo domačini, ampak pelikani, ki sledijo tudi ljudem dobro znanemu načelu »večji ko si lopov, bolj se boš najedel«.

Med pomembnejšimi objekti je treba omeniti še asfaltno igrišče za odbojko, kjer je bilo ob večerih najbolj živahno. Domačini so z veliko vnemo skakali za žogo, nič manj temperamentni pa niso bili navijači, ki so na stavnici vložili nekaj dolarjev in upali, da jih bodo oplemenitili. Po odbojki – v bar. In v baru: »Ja, od kod ste pa vi?« »Iz Ljubljane!« »Z Bleda!« Jah, Slovenca srečaš tudi na koncu sveta ...

Enodnevne potapljaške izlete smo prekinjali z enodnevnimi izleti po bližnjih otokih. Ti so vnaprej natančno določeni, poti pa odlično označene. Pa ne zaradi bojazni, da bi se kdo izgubil, temveč zato, da množice turistov ne bi hodile vsevprek in motile številnih ptic, morskih levov, želv in legvanov. Med vsemi otoki najbolj izstopa San Bartolomeo, ki je zaradi visoke monolitne skale na koncu peščene obale prepoznaven že od daleč.

Razgled z dobrih 140 metrov visokega vrha je sanjski. Proti jugu se razprostira pogled na otok, ki na pogled še najbolj spominja na površino Marsa, proti severu pa se odpre razgled na skalnat monolit in ozek pas kopnega med dvema lagunama: ena je rezervirana za kopalce, druga za morske pse. Brez panike: niso nevarni in ne marajo turistov. Ja, tudi taki obstajajo.

Mnjam, želva

Galapagos je verjetno najbolj znan zaradi želv, ki pa so zelo ogrožene. Naši predniki so hitro ugotovili, kako okusno je njihovo meso, zato so nekoč na otoku izvajali prave pokole. Galapaške želve so zaradi videza zelo prepoznavne. Večina je prepričana, da živijo samo na Galapagosu, pa ni čisto tako. Zelo podobne želve, recimo njihove sestrične, živijo tudi na Sejšelih.

Največji zvezdnik na Galapagosu je zagotovo osamljeni Jurij (po angleško »lonely George«), doma z galapaškega otoka Santo Pinta in edini še živeči primerek svoje vrste. Znanstveniki se že več kot 20 let ukvarjajo z iskanjem primerne družice, a žal so bili vsi poizkusi neuspešni. Za samice, ki so genetsko najbolj podobne njegovi vrsti, se izbirčni George sploh ne zmeni. Tisti, ki bi mu našel ustrezno družico, bi dobil celo denarno nagrado v višini deset tisoč dolarjev.

Vladarji neba

• Galapagos je raj za ptiče. Še bolj pa za njihove opazovalce. Nikjer drugje se jim popotnik ne more tako približati kot prav tukaj. Za to početje je najprimernejši maj, saj se ptice takrat parijo in samci z vsem ponosom razkazujejo perje in s se petjem dobrikajo samicam. Ozračje je prav prepojeno z mislijo na seks.

Največji mači so zagotovo fregatniki, ki večinoma posedajo na trnatem grmičevju in razkazujejo rdečo golšo, vidno daleč naokoli. Medtem pa druge ptice raje premišljujejo o hrani. Pelikani na vejah mangrov čakajo na primeren trenutek za lov, modronogi strmoglavci pa v velikih jatah preletavajo območje, kjer bodo lovili. Ko cela jata strmoglavlja proti gladini in jo v nekaj delčkih sekunde popolnoma prerešeta, postane jasno, od kod njihovo ime. Čez nekaj sekund s polnimi kljuni kot plutovinasti zamaški izplavajo iz vode.

In pod vodo? Verjetno najlepše podmorsko doživetje je bilo potapljanje z morskimi levi. Predvsem z mladiči in samicami, nekoliko manj s samci. Ti so namreč zelo ljubosumni in skrbno varujejo številčno družino. Kar trikrat se je zgodilo, da so samci ljubosumno krožili okoli mene, saj jim ni bilo pogodu, da sem se zabaval z njihovim haremom.

In kako je na Galapagosu z lepoto pripadnic vrste Homo sapiens? Ne bom rekel, da je kakšno ščemenje tu pa tam popolnoma izključeno, a dejstvo je, da ob nekaj bledoličnih turistkah na Galapagosu domišljijo vzburjajo čisto drugačne samičke. In ja, tudi samci.

Kako na Galapagos?

• Slovenske agencije vas popeljejo na Galapagos za deset dni (skupaj z vožnjo) za približno 600.000 tolarjev. Cena vključuje vse – križarjenje z večjo ladjo, letalski prevoz in druge malenkosti.

• Če niste ljubitelj množičnega turizma, boste sami poskrbeli za letalsko vozovnico. Za približno 250.000 tolarjev boste prek Caracasa (Venezuela) poleteli do Quita (Ekvador) in od tod za 70.000 tolarjev na Galapagos.

• Cene križarjenja na dan se začnejo pri 20.000 tolarjih, odvisno od izbranega udobja na ladji.

• Za prenočitev v spodobnem hotelu boste odšteli 4000 tolarjev na osebo.

• Potop stane 10.000 tolarjev.

• Vizum za slovenske državljane ni potreben.

TEKST & FOTO: Andrej Voje

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel