"Postala sem tarča spletnega predatorja!" (resnična zgodba)

18. 11. 2019, 14:52 | Aktualno | Piše: Uredništvo
"Postala sem tarča spletnega predatorja!" (resnična zgodba) (foto: Unsplash) Unsplash

Vsake toliko časa v medijih odjekne zgodba o kakšni od oblik spletnega izsiljevanja. Kljub opozorilom pristojnih institucij o večji previdnosti pri uporabi spleta, še posebej raznih družbenih omrežij in spletnih strani, namenjenih spoznavanju in morebitnemu intimnemu druženju, se hitro zgodi, da se dobri nameni sfižijo in da kdo postane žrtev poskusa izsiljevanja oziroma kar izsiljevanja samega.

To se je zgodilo tudi naši sogovornici, ki je želela ostati anonimna, svojo zgodbo pa nam je zaupala kot opozorilo drugim. Njeno sporočilo je jedrnato: "Pazite, s kom imate opravka. Preverite osebo. Nujno!"

Ni iskala resne zveze, ampak malce druženja

Gre za gospo, staro nekaj čez 40 let in mamo samohranilko. Družinske in premoženjske razmere ima urejene. Z možem sta se pred leti ločila in dosegla dogovor o skrbništvu dveh otrok, ki je deljeno: Uspela sta se dogovoriti tudi po finančni plati. Sama pravi, da imata korekten in dober odnos, saj sta svoje zamere podredila dobrobiti otrok. Oba živita pri njej in redno obiskujeta očeta, ima pa tudi pomoč starih staršev. Gospa ima dobro službo, s katero je nadvse zadovoljna in ji posveča veliko časa. Ob skrbi za otroke, službi in gospodinjstvu ji ostane le malo časa za družabno življenje.

"To me sprva ni motilo, saj so bili moji dnevi zelo polni. Nenehno se je nekaj dogajalo, otroka sem vozila na popoldanske aktivnosti, jima pomagala pri nalogah, skrbela, da je bilo doma vse urejeno," je povedala sogovornica.

Ko sta bila otroka mlajša, je res imela zelo malo časa zase, skorajda nič. A zdaj, ko sta že nekoliko večja in tudi sama pomagata pri vsakdanjih opravkih, ima tudi ona nekaj časa. Še posebej ob vikendih, ko sta otroka pri očetu, in med počitnicami, prazniki ... Začutila je, da je morda čas, da tudi sebi privošči malo družabnosti.

"Nekaj časa se nisem veliko družila s prijateljicami, nisem hodila v lokale,, čeprav sem še relativno mlada. Preprosto nisem utegnila. A otroka sta postajala čedalje bolj samostojna. Seveda me še vedno potrebujeta, nekaj časa zase pa le imam. Zato sem obnovila stike s prijateljicami, s katerimi sem se včasih dobro razumela. Ko smo bile proste, smo se dobile, šle na kakšno predstavo, v kino, na klepet ... Skratka, počele smo vse tisto, kar vrsto let nisem delala."

Njene prijateljice niso samske, ona je edina, ki nima partnerja, a kot pravi, si ga trenutno niti ne želi. "Ne razumite me narobe. Ne gre za to, da ne bi hotela imeti resnega partnerja. Preprosto gre za to, da zaenkrat še nimam časa za resno zvezo, za partnerstvo. Pa tudi en zakon je že za mano, tako da vem, kakšna prilagajanja med partnerjema so potrebna, da je odnos dober. Za zdaj ne vem, ali sem pripravljena na vse to, tako da se mi ne bi zdelo že od začetka pošteno, da bi se sprenevedala pred nekom, ki bi si bila vzajemno všeč," je razkrila.

Tukaj sta še njena otroka. Hoče ju v miru spraviti skozi najstniška leta, ki tudi prinesejo svoje, ukvarjanje z novim partnerjem in z njunim odnosom bi ji bilo prenaporno. Njene prijateljice jo povsem razumejo. "Pogosto smo se pogovarjale o partnerstvih, odnosih, saj ima vsaka med nami svojo zgodbo. Razumele so me. Vedele so, da zame resno partnerstvo zaenkrat še ne pride v poštev, zato je ena med njimi rekla, naj si preprosto omislim ljubimca. Priznam, sprva sem bila kar malo šokirana, nisem vedela, kaj naj si mislim o tem. Najprej sem se predlogu smejala, nato pa sem tudi sama začela razmišljati v tej smeri."

Profimedia

Tabuji in predsodki o ženskah z ljubimci

Naša sogovornica je o tej temi precej odkrita in pravi, da je imela sama veliko predsodkov, češ, "kaj bodo pa drugi rekli". Trajalo je nekaj časa in potrebno je bilo veliko samoizpraševanja, da je najprej pri sebi opravila s tabuji. "Ja, res je, bila sem prepričana, da je za moške bolj sprejemljivo, da imajo ljubice ter da jaz nečesa podobnega ne bi smela početi. Sem pripadnica generacije, ki je bila vzgojena v tem duhu. Današnji časi so precej drugačni, mlajši ljudje so do takih zadev bolj odprti kot moja, srednja generacija. Potem pa sem se vprašala, ali se res mislim podrejati mišljenju drugih in sebe prikrajšati za malce veselja? Odgovor se je glasil: Ne."

Ugotovila je, da drugim ni treba ničesar vedeti o njenem zasebnem življenju, ki ga že tako ne obeša na velik zvon, saj zaupa zgolj nekaj prijateljicam.

"A na tej točki se je pojavila ovira - kje naj koga spoznam? Zvečer ne hodim po lokalih, tu pa tam obiščem kakšen koncert, moje družabno življenje je takšno, kakršnega si ob vseh obveznostih lahko privoščim. Potem mi je prijateljica predlagala, naj skušam nekoga poiskati prek spleta. Najprej sem imela veliko pomislekov, a sem si rekla, da poskusiti ni greh.

Malo sem preverila po forumih, katere spletne strani ali aplikacije so nekako najbolj priljubljene oziroma obiskane, potem pa sem se kar odločila, da si na eni od njih ustvarim svoj profil. Že od začetka sem jasno dala do znanja, da nočem resne zveze, ampak nekoga za občasna srečanja, ki bi bila obema v zadovoljstvo in užitek."

Bila je previdna, a vseeno premalo

Ker je že večkrat slišala opozorila, da je v takih primerih treba biti previden, kakšne osebne podatke naj razkrije, ni navedla svojega pravega imena, zgolj e-naslov, ki si ga je na novo odprla pod vzdevkom, ki ga je uporabljala tudi pri iskanju intimnega prijatelja na spletu. Tudi po sliki, ki jo je objavila, je ni mogoče prepoznati.

"O, dokaj hitro se je začelo! Takoj, ko sem odprla profil, so se kar vsuli taki in drugačni obsceni predlogi. Moram priznati, da sem bila precej šokirana, nekateri so bili zelo vulgarni in eksplicitni, prejela sem veliko slik, za katere nisem prosila - in ne govorim o slikah obraza. Na to sem bila nekako že pripravljena, saj je na forumih mogoče najti veliko izpovedi uporabnic takih omrežij, ki opozarjajo na razne prenapeteže in po domače rečeno - paciente. No, s temi se nisem ukvarjala, takoj sem jih izločila in upala, da se bo oglasil kakšen moški, ki bi me pritegnil."

To se je tudi zgodilo. Čez nekaj časa se je oglasil moški, ki ji je bil všeč. Na svojem profilu je imel objavljenih več fotografij, zdel se ji je prijeten, ko pa sta si začela dopisovati, ji je postal simpatičen.

Bila je odkrita, opisala mu je, da si ne želi resne zveze in da bi se le občasno srečevala. Ni imel nič proti, zatrdil ji je, da tudi on išče tako žensko.

"Najino dopisovanje je trajalo kak slab mesec, na koncu pa je bilo že zelo intenzivno in vroče. Z dopisovanja sva prešla na telefonske pogovore, prosil me je za številko in sem mu jo dala, saj mi je po tolikem času ter po dopisovanju prek spleta vzbujal zaupanje. Potem pa me je začel nagovarjati, naj se slečem, se slikam in mu pošljem slike. Zdelo se mi je, da s tem pa ja ne bo nič narobe. Ampak vseeno sem ohranila določeno mero previdnosti in sem se slikala tako, da obraz ni bil viden. Zdel se mi je pošten in nenarejen, tudi on je meni poslal svoje razgaljene slike, zato nisem imela prevelikih zadržkov," je povedala naša sogovornica. A zdaj se sama sebi zdi zelo naivna.

Ko mu je odkrito rekla, da pa je zdaj res čas, da se dobita v živo, se je začelo: namignil ji je, da ima njene žgečkljive slike, da ve, kdo je ona in da bi s slikami lahko marsikaj naredil.

"Postalo mi je kar slabo. Bila sem neprevidna, dala sem mu mojo telefonsko številko, ki je objavljena v imeniku! Šele potem sem malce raziskovala in ugotovila, da je slike, ki jih je imel objavljene na svojem profilu, dobil na internetu ter da sploh to ni on! Tudi na slikah, ki mi jih je poslal, je bil drugi moški, ne on. Povedal mi je, kako mu je ime in kako se piše, a ko sem začela brskati po spletu, sem ugotovila, da ta oseba preprosto ne obstaja. Njegova telefonska številka je predplačniška. Postalo mi je jasno, da ne vem, s kom imam opravka, čeprav se je zdelo, da sem o tem človeku izvedela res veliko prek najinih pogovorov. Žal sem ugotovila, da sem žrtev spletnega predatorja in morebitnega izsiljevalca."

Obrnila se je na policijo, toda ...

Ker je slutila, da bi lahko imela z neznancem dodatne težave, se je odločila za hitro ukrepanje. Šla je na policijo, da bi podala prijavo, a je tam doživela hladen tuš.

"Policisti so me ob prihodu na pristojno postajo napotili h kriminalistu, ki je, kot sem sklepala, pristojen za take in podobne primere. Prisluhnil je moji razlagi, a zaznala sem vse prej kot razumevanje. Že ko sem mu razložila, da sem prek spleta iskala nekoga za občasna srečanja, sem začutila, da je, če se tako izrazim, stopil korak nazaj. Povedano drugače: zazdelo se mi je, da je poln predsodkov do 'takih' žensk in da za nastalo situacijo krivi mene, ki nisem storila ničesar protizakonitega, kar me je presenetilo.

Nato sem naknadno še prebrala, da se izobraževanju policistov s področja spletnega izsiljevanja pri nas namenja malo denarja in pozornosti in da zaradi tega še vedno prevladuje obsojanje žrtve namesto storilca. Da ne bo pomote: delo policistov na splošno nadvse cenim, nikoli nisem imela kakšne slabe izkušnje, pred leti so mi celo zelo pomagali, ko je prišlo do kraje mojega imetja - sicer nizke vrednosti, a vseeno.

Zato sem bila toliko bolj presenečena, da sem sedaj naletela na nekoga, ki dela na takem položaju, a ima predsodke, ki zagotovo ne spadajo med opis njegovih del in nalog," je opisala srečanje gospa in dodala: "Bila sem iskrena, povedala sem mu, da sem zaznala predsodke z njegove strani in da na tak način ne želim nadaljevati, saj mi je že tako dovolj težko govoriti o tem. Zato sem se preprosto obrnila in odšla."

Na postaji pa je vseeno izvedela, da policija nima zakonske podlage za ukrepanje, ker v njenem primeru ni šlo za konkretno izrečeno izsiljevanje, temveč zgolj za prikrito grožnjo oziroma namig. Sama je nato raziskala, ali lahko pomoč poišče še kje drugje. Izvedela je za Nacionalni odzivni center za kibernetsko varnost SI-CERT,  pri katerem bi lahko povprašala, kako ukrepati in se zaščititi pred morebitnim nadaljnjim nadlegovanjem.

"Obiskala sem njihovo spletno stran www.cert.si, na kateri sem našla navodila, kako ravnati v takih primerih. Ugotovila sem, da je v mojem primeru šlo za tako imenovani sextortion oziroma za namig na izsiljevanje z intimnimi fotografijami. Na strani so objavljeni številni koristni nasveti, kako ravnati v takih primerih, ki so mi bili še kako v pomoč. Najprej sem blokirala tega moškega na vseh spletnih kanalih, prek katerih bi lahko stopil v stik z mano.

Ker sem se vseeno bala, da bi se lahko kakšna moja slika pojavila nekje na spletu, sem si nastavila google alerts oziroma spletni opomnik. Jaz sem imela srečo, marsikdo pa je nima. V bistvu si je ta moški želel zgolj ohraniti komunikacijo z mano, dvomim, da me je v resnici hotel izsiljevati. A odzvala sem se odločno in hitro, poslala sem mu še zadnje sporočilo, v katerem sem mu zagrozila s policijo, odvetnikom, ukrepala sem in ga blokirala. Tako sem si zagotovila svoj mir.

Kljub vsemu pa je bila izkušnja nadvse neprijetna, vse skupaj mi je povzročilo veliko skrbi in me vsaj zaenkrat odvrnilo od iskanja občasnih srečanj prek spleta. Sem se pa naučila veliko novega, tako o sebi kot o drugih. Predvsem o zaupanju in naivnosti - kakor koli nas je življenje že preizkušalo, se vedno najde nekaj novega. In v mojem primeru se je. Vesela sem, da so mi bili vsaj pri SI-CERT pripravljeni prisluhniti in pomagati po najboljših močeh, česar pri policiji žal ni bilo zaznati. Tam mi niti za ta center niso povedali; če bi mi, bi mi bila prihranjena marsikatera neprespana noč."

Nacionalni odzivni center za kibernetsko varnost SI-CERT pogosto opozarja na spletne prevare, ki temeljijo na čustveni manipulaciji. Eden temeljnih ukrepov spletne varnosti je preudarno sklepanje prijateljstev in komuniciranje na družbenih omrežjih. Prav tako izpostavljajo, da se je v enem letu, med 2017 in 2018, število primerov izsiljevanja z intimnimi posnetki povečalo za kar 400 odstotkov. Letos ni opaznega upada števila žrtev.

V SI-CERT opominjajo na dva temeljna ukrepa, ki veljata na spletu:

"Nikoli ne pristanite na izmenjavo intimnih fotografij in videoposnetkov z neznancem, ki ste ga spoznali na družbenih omrežjih, in nikoli ne igrajte na zaupanje, ko vas neznanci prosijo za nakazilo denarja." V obeh primerih gre namreč najverjetneje za spletne goljufe, ki so zelo prepričljivi in vztrajni.

Če ste tudi sami v podobnih težavah, kot je gospa iz naše zgodbe, se lahko obrnete tudi na SI-CERT oziroma na njihovi spletni strani preverite, kako si lahko pomagate in kako ukrepate.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri