Jasno, namen teh avtomobilov je danes dru­gačen. Kar je bilo nekdaj ožigosano kot ljudska roba, je zdaj ravno zaradi tega material višjega cenovnega razreda. Stvar sloga in prestiža. Velja za vse retro poskuse, od gospodinjskih aparatov in oblačil do avtomobilov. In praviloma se retro recept dobro prodaja.

Volkswagnov hrošč je bil obakrat uspešnica, ravno tako stari in novi mini. Poznavalci napovedujejo enako usodo tudi novemu fiatu 500. Čakamo le še na sodobno izdajo starega dobrega Citroënovega spačka. Dokler pa tega še ni in ker ste VW beetla v novejši različici že dodobra spoznali, smo sedli v prenovljenega, akhm, pardon, povsem novega minija druge generacije in se odpeljali do Trsta, kjer italijanski trgovci že ponujajo novega fiata 500 v več kot 500 tisoč različicah! Ljudje seveda stojijo v vrstah. Pri nas malčka še ni, prav tako ni jasno niti to, kdaj točno sploh bo na voljo.

Napaka

Prav zaradi prodajnega uspeha VW beetla in (zdaj BMW-jevega) minija se je Fiat odločil udejanjiti že pred več kot dvema letoma predstavljeni prototip trepiuno, ki je na vseh avtomobilističnih salonih naletel na široko odobravanje potencialnih kupcev. Novi 500 se v prodajni izvedbi od prototipa skoraj ne razlikuje. Je nezmotljivo italijanski in nezmotljivo fiatovski.

Tudi nepoznavalcem je že na prvi pogled jasno, da slogovno in oblikovno povzema vse poteze predhodnika s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. Mini naj bi bil zares najmanjši in morda najcenejši avto za vse, ki prisegajo na znamko BMW in s tem na bavarsko športnost in nemško kakovost, fiat 500 pa naj bi bil, tako kot nekoč, avto za mame, študente in mestne gospodične. Torej avto za ljudi s plitkim žepom, nekakšna vespa s streho na štirih kolesih. Napaka!

Za študentarijo in ‘low budget’ nakupe so pri Fiatu še vedno na voljo punto, panda in seicento, medtem ko je novemu petstotaku namenjeno postati drugi ali tretji avto v družini, avto za izražanje sloga vseh tistih, ki jim je pri srcu italijanski šarm in ki s kolcanjem po modi iz šestdesetih let ostajajo nepoboljšljivi nostalgiki.

Čista petica

Iz Ljubljane sem torej na pot proti Primorju krenil z novim minijem cooperjem S. Že na avtocesti ugotovim, da je novi motor s turbinskim polnilnikom res vreden oznake S, saj mini, sodeč po števcu hitrosti, špricne na skoraj dirkaških

240 km/h.­­ Dobri so tudi pospeški in motor kljub prisilnemu polnilniku zvezno vleče in niti pri nižjih vrtljajih nima težav. Navora je do strehe. Čisto petico si široki mini na 17-palčnih platiščih prisluži za lego na cesti.

Za vsakdanjo vožnjo je podvozje morda celo malce preveč dirkaško trdo. Dobri sedeži, nizko sedenje, zajeten trikraki, z usnjem odebeljen volanski obroč, predimenzionirana prestavna ročica, zarezan zvok motorja in iz konteksta armaturne plošče izrezan merilnik vrtljajev pred voznikom … Ja, to je mini cooper S. In seveda bistvo: ooogrooomen merilnik hitrosti sredi sredinske konzole, v katerem se skrivajo še komande avdiosistema, je oblikovan tako, kot bi vas zehajoča armaturka kanila zdaj zdaj pogoltniti. Skratka, zares skoraj tako, kot je minija leta 1959 zrisal legendarni oblikovalec sir Alec Issigonis.

In sedaj podoben avtomobil, a hkrati popolno nasprotje: naj se najprej takoj na začetku opravičim in priznam, da sem ves navdušen nad novim fiatom 500, vsemi njegovimi detajli in obliko pozabil zares preveriti še vozne lastnosti pri ekstremnejših hitrostih in v ovinkih. A kljub temu sva se dovolj spoznala, da je bilo hitro jasno, da 500 ni in noče biti mini. Športnosti tukaj ni. Vsaj ne toliko. Materiali v notranjosti so pri fiatu 500 precej bolj ceneni. Namenoma.

Pa to ne skazi splošnega navdušenja nad tem hudičevo seksi mestnim malčkom. Med testno vožnjo po tržaških ulicah mi je bilo na trenutke celo žal, da je 500 nekako bolj ženski, saj bi se sam z veseljem z njim vsakodnevno prevažal po opravkih. Hja, bo kar treba počakati, da v prodajne salone pride že napovedani fiat 500 abarth z več kot 150-'konjskim' motorjem. Jep, to bo prava igrača za fante!

Cinquecento na zunaj zažiga s pastelnim izborom nežnih barv, stekleno oziroma panoramsko električno pomično streho, kromirano masko in retro letvicami na nosu vozila, ki ga z vsake strani zaključujejo okrogle lučke. Napihnjen kot buhtelj deluje, če gre verjeti mimoidočim Italijankam, prikupno kot medvedji mladiček. Ahhh …

Glede na to, da so ženskam všeč moški s psički ali dojenčki, bi ta recept lahko zažigal tudi pri fiatu 500, toda če imate 90 kilogramov in več kot meter sedemdeset, le razmislite o miniju. Drugače se bodo dame težko odločile, kdo je zares medvedek ...

Saj ne, da 500 ne bi bil dovolj prostoren tudi za dolgine ali debeluhe, a morda boste s svojimi nadstandard­nimi merami v avtu vendarle videti nekoliko smešno.

Vse okoli števca

Nostalgija in pridih zgodovine se tako kot pri hrošču ali miniju tudi pri fiatu nadaljuje v notranjosti. Bel, sicer usnjen volanski obroč z rdečim Fiatovim znakom in kromirano obrobo v sredini deluje avtentično, vtis pa pokvari kombijevska prestavna ročica, povzeta po Fiatovi multipli, nameščena visoko na sredinski konzoli. Ne poda se ravno najbolje v notranjost, res pa je priročna, natančna in uporabna.

Še nekaj imajo skupnega tile retro avtomobili. Števec hitrosti je središče pozornosti, nekakšen obraz notranjosti vozila. Če smo omenili minijev povečani merilnik hitrosti, poudarimo še Fiatovo miniaturo. Hecno. Kakšen kontrast: minijev je od nekdaj velik, Fiatov pa je bil že v originalu smešno majhen. In pri nasledniku je ostal oblikovno enak.

Okrogel. A vendar se znotraj njega skriva še cel kup digitalne tehnologije, od merilnika vrtljajev do potnega računalnika. Vse lepo zapakirano, a žal premalo pregledno. To je poleg preslabotnega najšibkejšega 1,2-litrskega motorja z močjo 51 kW (69 KM) – no, na voljo sta še 1,4-litrski s 73 kW (100 KM) in 1,3-litrski dizel s 55 kW (75 KM) – tudi edina glavna zamera novemu fiatu 500.

No, morda bi se lahko spotaknili še ob nekoliko površno izdelavo in slabše materiale ter nekatera stikala (na primer tista za dvig stekel), ki so slogovno nedodelana, neskladna in prevzeta iz že obstoječih Fiatovih modelov. Toda to pri petstotici ne moti preveč. Pravzaprav ji celo pristaja. Ne nazadnje gre za ponatis originala, ki je bil natanko takšen: čudovito nepopoln. In tudi nakupna cena petstotice, ko bo končno le zapeljala v slovenske prodajne salone, bo občutno nižja od minija.

Ni fičo pa basta!

Ali bo Fiat v minijevem slogu čez leto ali dve svojega 500 predstavil tudi v očesu manj všečni, a zato za vsakdanjo rabo uporabnejši karavanski različici, je najbrž odvisno od prodajnih številk, za katere pa je že sedaj jasno, da ne bodo nizke. Originalni 500 je namreč enako kot mini obstajal tudi v izvedenki ‘karavan’.

Logično. 500 je bil italijanski mini in obratno. In oba sta bila to, kar je bil po vsem svetu VW hrošč: ljudski avto. V Jugi pa smo imeli fička. Ja, Zastavino licenco fiata, ki pa ni nikdar bil fiat 500, zato vas, ljudje moji, lepo prosim, da novega fiata 500 takoj prenehate nepoznavalsko ogovarjati s fičkom! Bo užaljen, veste, kajti fiat 500 ni in ne bo s fičkom imel nikdar nič skupnega. Pa basta!

Tekst: Gaber Keržišnik

Foto: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord