Rusija - ZDA in kolateralna škoda

Pa je to res? Ali pa so bili pozitivni prebliski v obliki sporazumov o razoroževanju in povezovanje v boju proti nekaterim terorističnim skupinam dejansko največ, kar lahko prinese dialog med silama, ki se nikoli nista razumeli kot naravni zaveznici? Sentimentalnost je tukaj povsem odveč. ZDA in Rusija sta sili, ki ju zanimajo le lastni interesi. Svet pa je zgolj poligon za njihovo uresničevanje.

Polarnost sveta

Konec hladne vojne, od katere se vsi še zmeraj niso poslovili, je prinesel to, kar v Rusiji tako radi imenujejo enopolarna ureditev sveta. Planet pod vodstvom Združenih držav Amerike. Nekaj, česar si Moskva ne želi. Danes v Kremlju govorijo o konceptu nekaj močnih centrov, o večpolarni ureditvi. Povezovanje s Kitajsko naj bi bil zametek enega takšnega pola, čeprav z nekaj očit­nimi destruktivnimi elementi. Najočitnejši je nedvomno ta, da Kitajska že sama velja za državo prihodnosti, brez Rusije, ki ji je v tej igri potemtakem odrejena vloga podpornice scenarija. Podrejenost Moskve je v drugačnih okoliščinah tudi pripeljala do preloma z Washingtonom. Ruska politična kultura ne prenese občutka inferiornosti.

Lahko sicer verjamemo, da je z zavzemanjem za enakomernejšo porazdelitev moči v svetu Rusija glasnica pravičnejše, enakopravnejše in vzdržnejše ureditve. Bo pa verjetno bliže resnici, da Moskva enopolarne mož­nosti ne zagovarja, ker sama ni ta vodilni pol, bipolarne pa ne, ker nima moči (in privlačnega razvojnega in idejnega modela), ki bi prepričala polovico sveta, da bi sledila prav njej. Zunanja politika Kremlja je tako ob tem, da je posledica gospodarske krepitve v zad­njem desetletju, predvsem mešanica občutka užaljene veličine in pragmatizma. Z ukrajinsko krizo so ruske vojaške ladje v med­narodnih vodah in vojaška letala v mednarodnem, včasih menda tudi v tujem zračnem prostoru postali stvarnost. Kot je stvarnost ruski odnos do svetovnih kriznih žarišč: pogojno logistično sodelovanje z Zahodom v Afganistanu, ostro nasprotovanje ame­riškim (in zavezniškim) podvigom v Iraku, popuščanje v libijskem primeru, kar so v Moskvi nato interpretirali kot vnovično prevaro Zahoda, in uspešna blokada posega ameriških oziroma mednarodnih enot v Siriji. Predvsem pa izčrpno izkoriščanje svojega energetskega potenciala, kar je še posebej očitno v navezavah na Kitajsko in Turčijo ter v sporih z Ukrajino in Evropsko unijo.

Prodor na Vzhod

Širitev zveze Nato je greh, ki je na odnose med ZDA in EU na eni ter Rusijo na drugi strani vrgel najdaljšo senco. Zahod je svojo zmago v hladni vojni razumel zelo dobesedno, ni pa dojel, da strategija 'zmagovalec pobere vse' v ruskem primeru dolgoročno ni vzdržna. Predvsem pa Evropa po razpadu Sovjetske zveze ni zmogla najti resnično novega koncepta varnosti. Za veliko državljanov, zlasti Rusov, je bil razpad Sovjetske zveze nekaj nepredstavljivega, pa tudi nesprejemljivega. A to je bila stvarnost, v kateri je gospodarsko zlomljena in ideološko izpita velesila storila to, kar je pač lahko. Odrekla se je satelitom, sovjetska javnost pa je bila polna pomislekov zaradi združevanja Nemčije in opozoril, da Sovjetska zveza nikakor ne sme dovoliti, da bi ji kdo vsiljeval občutke krivde za nedavno politiko v Vzhodni Evropi. Še danes potekajo polemike, ali je Zahod obljubil Moskvi, da se zveza Nata ne bo širila, ali ne. Brezplodne polemike, kajti sporazuma o tem ni, so le različne interpretacije ustnih dogovarjanj.

Človek, ki je dejansko omogočil združitev obeh Nemčij in ki se je z Zahodom pogovarjal tudi o morebitni širitvi, Mihail Gorbačov, jasno pravi, da takšne obljube ni bilo. Leta 1990, v času pogajanj o združevanju Nemčij, je Sovjetska zveza dobila zagotovilo, da zmogljivosti zveze Nato ne bodo razmeščene v Vzhodni Nemčiji. V času, ko je še obstajala Varšavska zveza in v razpad Sovjetske zveze ni verjel skorajda nihče, je to pomenilo, da se Nato ne bo širil na vzhod. Še zmeraj pa je šlo za ustno zagotovilo. Kot so bile to besede nemškega zunanjega ministra Hansa Dietricha Genscherja, ki je v enem od telefonskih pogovorov s sovjetskim kolegom Edvardom Ševardnadzejem dejal, da je zavezo, da se Nato ne bo širil, treba razumeti v širšem pomenu. Ampak tudi Ševardnadze je kasneje zatrdil, da formalne obljube ni bilo. Povedano pa Gobračova, ki trditve, da ga je Zahod prevaral, označuje za mit, ne moti pri oceni, da je prav širitev Nata uničila vse mož­nosti za oblikovanje nove varnostne arhitekture v Evropi, obenem pa staro celino oropala tudi potenciala, da bi postala motor sprememb na bolje po vsem svetu.

Pozabljeni govor

Razpad Sovjetske zveze Rusiji ni prinesel splošne katarze in spoznanja, da je treba državo in družbo radikalno spremeniti. Zmagovalka v drugi svetovni vojni v nasprotju s poraženo nosilko drugega totalitarnega modela, Nemčijo, ni naredila domače naloge. Če poznate rusko stvarnost, vas to ne bo začudilo. Niti domnevni poraz v hladni vojni tega ni mogel spremeniti. »Pri ohranjanju smernic približevanja Evropi, se jasno zavedamo, da so naše tradicije v veliki meri, če ne popolnoma, zakoreninjene v Aziji, kar zbliževanju z Zahodno Evropo postavlja meje. /.../ Območje nekdanje Sovjetske zveze ne more veljati za območ­je, kjer bi bilo mogoče popolnoma uveljaviti načela KVSE. V bistvu gre za postimperialno prostranstvo, v katerem mora Rusija ščititi svoje interese z uporabo vseh sredstev, ki jih ima na voljo, tudi vojaških in gospodarskih. Trdno bomo vztrajali, da bodo nekdanje sovjetske republike takoj vstopile v novo federacijo ali konfederacijo. Vsi, ki menijo, da ni treba upoštevati teh posebnosti in interesov in da Rusijo čaka usoda Sovjetske zveze, ne smejo pozabiti, da je govor o državi, ki se lahko zavzame zase in za svoje prijatelje ...«

Z izjemo kratice KVSE bi v luči oblikovanja Evrazijske zveze te besede lahko označevale tudi aktualni politični trenutek v Rusiji. Še zlasti, ker je v nadaljevanju govor tudi o krepitvi vojaških sil Nata v baltskih republikah in pravici Rusije do enostranskih ukrepov za zaščito svojih inte­resov. A to je bila 'šala' prvega zunanjega ministra nove Rusije Andreja Kozirjeva, s katero je decembra 1992 v Stockholmu skušal mednarodno javnost opozoriti, da bo povedano postalo stvarnost, če Zahod ne bo pomagal Rusiji premagati 'revanšiste', konservativce, nacionaliste. V svoji knjigi Preobrazba (1995) jih Kozirjev, ki je zaradi svoje izrazite prozahodne usmerjenosti v ruski sodobni zgodovini dobil oznako 'izdajalca interesov domovine', imenuje rdečerjava (sic!) koalicija. Poleg namiga na teme, ki trenutno prevladujejo v ruski javnosti, primer Kozirjeva dokazuje vsaj dvoje: da je takrat vsaj v delu političnega vrha v Rusiji obstajalo prepričanje, da je zavezništvo z Zahodom mogoče in da so to – glede na tedanje odzive ameriškega državnega sekretarja Lawrencea Eagleburgerja – mislili tudi v Washingtonu.

Ampak to je bilo pred več kot 20 leti, stvari pa so se odvijale tako, da se je zveza Nato v Evropi še trikrat razširila (1999, 2004, 2009), Vladimir Putin je leta 2007 na varnostni konferenci v Münchnu odločno obsodil vlogo ZDA v svetu in kljub poskusom 'ponovnega zagona' v obdobju predsednika Dmitrija Medvedjeva so odnosi med Rusijo in ZDA, ki so Moskvo razbesnele tudi s projektom protiraketnega ščita v Evropi, le še ledeneli. Do te mere, da v Sloveniji dobro znani Mihail Vanin, ki ga je veleposlaniška vloga iz Ljubljane popeljala v Köbenhavn, zdaj Danski grozi z jedrskim udarcem, če se pridruži protiraktenemu ščitu. Če že govorimo o zgodovini, bi Rusija tako upepelila domovino matere svojega zadnjega carja. No, ubila je tudi Nikolaja II. z družino in jih vse skupaj nekaj desetletij zatem kanonizirala. Da ne omenjamo pikantnega ameriškega smisla za zgodovino, ko ZDA najprej podprejo sile, ki nato postanejo njihov sovražnik številka ena. Denimo islamisti v Afganistanu.

Ukrajinski vozel

Vrhunec sporov med Zahodom in Rusijo se trenutno preigrava na ukrajinski fronti. Rusija formalno ščiti rusko govoreče prebivalstvo na Krimu in vzhodu Ukrajine pred 'fa­šistoidnim' Kijevom, ki ga podpira Zahod, ki naj bi samo čakal, da bo še Ukrajina postala članica EU in predvsem zveze Nato. Tako bi se približal ruskim mejam, potem ko je enako storil v Estoniji in Latviji. ZDA imajo v Ukrajini nedvomno svoje interese, ki jih skušajo aktivno uresničiti. A geopolitični ključ nikakor ni edini, s katerim si je treba razlagati aneksijo Krima, vojno in posledice za širšo regijo.

»To, kar smo opazovali na začetku devetdesetih let, je bil polovični razpad, pravemu razpadanju SZ pa smo priče šele zdaj. Proces ne bo potekal le po ukrajinsko-ruski meji, ampak tudi po mejah Rusije z drugimi nekdanjimi sovjetskimi republikami in znotraj same Rusije. To, čemur bomo priče, bo razpad nekdanje Jugoslavije na kvadrat,« je izjavil ukrajinski novinar Vitalij Portnikov, eden najvidnejših komentatorjev dogajanja na kijevski strani. Morda je Portnikova linija le preveč pesimistična, ima pa prav, da so razlogi za zaostritev globoko regionalni. Nevarnost skrajnega nacionalizma v Ukrajini izvira bolj iz strahu Ukrajincev pred Rusi, naveličanosti zaradi občutka odvisnosti, predvsem pa starih zamer, zlasti na zahodu in v osrednjih predelih Ukrajine, kot pa zaradi podpore Zahoda.

Kar pa zadeva Krim, je Rusija zasedla to, za kar meni, da ji zgodovinsko pripada. Naivno bi bilo spregledati strateški pomen polotoka in vojaškega oporišča v Sevastopolu, in kdor je od leta 1991 natančno sledil krimskemu vprašanju, pravzaprav ni mogel izključiti možnosti takšne ali drugačne vrnitve Krima v okvir Rusije. Volja ljudstva, naj je to slišati še tako cinično, je pri tem le izgovor. Spomladi 1991 se je večina sovjetskih državljanov na referendumu izrekla za ohranitev Sovjetske zveze, pa to ne pomeni, da so stališče podpirali prav vsi deli sovjetske države, ki je izginila še isto leto. Krim se je osamosvajal že v letih 1991 in 1992, a je ostal del Ukrajine. Šele ko je to ustrezalo veliki sili, so prisluhnili tudi Krimčanom. Pa še to na referendumu, ki je potekal v sumljivih okoliščinah navzočnosti ljudi v neoznačenih uniformah in s populističnim izborom med nacistično svastiko in dvoglavim ruskim orlom.

Kolateralna škoda

Ukrajinska kriza pa je med drugim pokazala tudi, kako različno delujeta veliki sili. Združene države Amerike vztrajajo pri svoji globalni vlogi in vplivajo na razmere v oddaljenih predelih sveta. Nikoli se ne bojujejo doma ali pred lastnim pragom. Rusija deluje z veliko krajšim dometom in skrbi za svoj vpliv v neposredni soseščini, ki jo razume kot svojo interesno sfero. Pri tem pa mnenje držav, ki so v interesni sferi te ali one vele­sile, ni pomembno. Še več, pokazati morajo veliko razumevanja za interese velikih. Bližnjevzhodne države morajo razumeti ameriške interese v regiji. Evropi mora biti jasno, kakšne so prednosti zakona z ZDA.

Ukrajino bi ne glede na kleptokratski značaj Janukovičevega režima morala skrbeti predvsem ustavnost prevrata, da ne bi vznemirila moskovskega občutka za pravna vprašanja. Glede širjenja zveze Nato, ki ga mnogi avtomatično razumejo kot vsiljevanje volje ZDA novim članicam, pa lahko citiramo kar Mihaila Gorbačova (Po Kremlju, 2014): »Da, številne države Vzhodne in Sred­nje Evrope so vložile prošnje za članstvo v Natu. Če poznamo zgodovino, bi po desetletjih odvisnosti od njih morda težko zahtevali uravnotežen in hladnokrven pristop. Ampak to nikakor ni pomenilo, da je bilo treba sploš­ne zahteve po ravnovesju in varnosti podrediti njihovim emocijam. Torej se je poleg čustvom tukaj sledilo popolnoma prag­matičnim interesom, ki so bili zelo daleč od varnostnih problemov.« S svojimi čustvi naj Vzhodna Evropa torej opravi kar sama, le da razume emocije velikih. In se jim seveda prilagodi. Tudi v večpolarno urejenem svetu se vse, kar ni metropola, prej ali slej znajde v vlogi kolateralne škode. Vsi naši grehi, ki nam zapletajo življenja, še zmeraj ležijo v globoki senci grehov velikih. Kljub temu je mogoče živeti. Le določeno védenje izboljšuje preživetvene strategije.

TEKST Andrej Stopar/Radio Slovenija
FOTO Profimedia, Shutterstock

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol