Digitalizirana telesa

V začetku letošnjega leta je v Mestni galeriji gostovala ena večjih mednarodnih razstav na temo telesnosti, Digitalizirana telesa. Razstava je sprva nastajala v kanadsko-madžarski koprodukciji, vanjo pa so pozneje vključili tudi slovenske projekte – nedvomno prav zaradi njihove kakovosti. Res lahko rečemo, da so bili prav ti med najzanimivejšimi in tudi med najbolj seksualno orientiranimi.

Rajko Bizjak, eminenca slovenske umetniške fotografije na temo spolnosti, in umetnici, znani pod imenom Eclipse, so pri nas sploh v prvih bojnih linijah tovrstnih umetniških praks. Bizjak, ki smo ga v tej reviji že predstavili, je pokazal svoje izjemno estetsko dodelane fotografije ženskih mednožij pod skupnim nazivom Cvetovi, soft pornoumetnici Eclipse pa sta uprizorili performans Kri je slajša od medu in razstavili fotografijo (avtor je spet Rajko Bizjak, ki kot vrhunski fotograf ovekoveči vse njune umetniške akcije) projekta Inspirirano od starodavnih.

Na slednji se Eclipse v svojem značilnem slogu vrhunskega erotičnega kiča ukvarjata s tematiko eros-tanatos, torej s spolnostjo, ki je neločljivo povezana z rojstvom in smrtjo. Pri tem je umetnicama uspelo celo v to, že neštetokrat obdelano temo vnesti svežino in njima lastno ljubkost.

Precej bolj kompleksen je bil njun performans Kri je slajša od medu, ki sta ga izvajali v povezavi z interaktivnimi elektronskimi sredstvi in z aluzijo na internetno pornografijo. Na ekranu oziroma projekcijskem platnu je bila fotografija gole umetnice, katere telo je bilo razdeljeno na 11 oštevilčenih delov.

Vsak del je bil dodeljen enemu izmed izbranih artistov moderne dobe, na primer Madonni, Helmutu Newtonu in celo Richardu Claydermanu. Obiskovalci so izbirali dele telesa (recimo prsi pod številko 3) in nanje klikali z miško. Ob kliku se je pojavil direkten prenos umetnice, ki je na skriti lokaciji, opremljena z različnimi erotičnimi pripomočki, pred kamero v živo izvajala soft pornoobrede, posvečene posameznim umetnikom.

Pri projektu Digitalizirana telesa je sodelovala še dr. Marina Gržinić, ki je v posebnem delu programa prikazala radikalne prakse na temo seksa, telesnosti, ugodja, bolečine in preporoda v videoprodukciji vzhodne Evrope.

Tudi samozadovoljevanje je lahko umetnost

Zanimiv projekt na temo avtoerotike in samozadovoljevanja je v preteklih dveh letih pripravil tudi kustos Tadej Pogačar. Na dveh razstavah pod naslovom I Touch Myself je predstavil izbor del, pri katerih umetniki za izražanje svojih, med seboj precej različnih idej uporabljajo masturbacijo. Šlo je za izbor del, od katerih so bila nekatera že predstavljena v sklopu drugih, širših razstav, denimo na razstavi Moderne galerije, kjer so pred nekaj leti pripravili izbor najzanimivejših projektov body arta vzhodne Evrope, od šestdesetih let, ko se je ta smer v umetnosti začela močno uveljavljati, pa do danes.

Pogačar je pripravil ožji izbor projektov iz Slovenije in naše bližnje okolice, pri čemer se je osredotočil samo na samozadovoljevanje. Njegov projekt je zanimiv že zato, ker kaže na zelo različne pristope in sporočilnost posameznih umetnikov skozi uporabo iste seksualne prakse.

Akcija Sanje Iveković, ki je nastala v poznih šestdesetih, je bila denimo povsem politične narave, saj je nastala ob obisku predsednika Tita v Zagrebu. Med njegovim obiskom je umetnica izvedla performans na domačem balkonu, skrita očem morebitnih opazovalcev, kjer je pila, kadila in hlinila masturbacijo. Vse to ne bilo nič takega, če ne bi na strehi bližnjega bloka dežurala služba, odgovorna za predsednikovo varnost, očitno opremljena tudi z daljnogledi.

Le nekaj minut po intimnem dogajanju na balkonu so namreč pri umetnici pozvonili policisti in ji ukazali, naj izprazni balkon. S svojo akcijo je tako s povsem preprostimi sredstvi zelo nazorno izrazila problem vpletanja politike v zasebnost posameznika.

Tudi v tej seriji se znova pojavljata Eclipse. Sta pač neizogibni del sodobne domače umetnosti, ki za svoj izraz uporablja seks in erotiko. Tokrat sta se predstavili s provokativno serijo Zajtrk v travi s podnaslovom Monika, v kateri gre za serijo fotografij, na kateri protagonistka masturbira z vsemi mogočimi simbolno močnimi predmeti – s križi, Svetim pismom, klobaso, osrednji rekvizit pri tem pa je cigara, ki je že sama po sebi sinonim za oralni užitek in prestiž, po obliki pa seveda asociira še na kaj drugega. Vse skupaj je bilo postavljeno v zlato nišo, v kateri je stal še s kondomom prekrit vibrator.

Prav tako sodoben umetnik Marijan Crtalić iz Zagreba je samozadovoljevanje postavil v kontekst doma posnetega hard pornofilma z naslovom Moj život (ukratko). Film nima tipične erotične zgodbe, ampak je precej depresiven in bi ga lahko uvrstili v žanr brutalnega naturalizma. Ozadje nastanka filma je umetnikova žalostna realnost, v kateri je izgubil stanovanje, se razšel s punco in potem posnel svojo depresijo, torej življenje, ki je sestavljeno iz enega samega drkanja.

Dejan Habicht si je za motiv izbral reklamni plakat, ki ga je septembra lani v Ljubljani objavila revija Cosmopolitan in na katerem so bile japonske vaginalne kroglice. Pod fotografsko povečavo je pripisal: Samozadovoljevanje je greh, ker nam omogoča mero samozadostnosti, ki pritiče le Bogu. Samozadovoljevanje je razvada, če mislimo na greh, a bi radi izpadli liberalnejši. Užitka nobena od treh abrahamskih religij ne ceni, ženskega užitka pa se naravnost boje. Septembra 2001 se je orodje izključno ženskega užitka (pozor!: orodje, ne objekt!) vpisalo v naš vsakdan.

To so bila le nekatera od del, razstavljenih v okviru projekta I Touch Myself, ob katerem je kustos Tadej Pogačar povedal, da je tudi sam prijetno presenečen nad nadpovprečno kakovostjo tovrstnih slovenskih umetnikov, čeprav so razmere za delo katastrofalne. »Problematična« smer v umetnosti namreč ni deležna tako rekoč nobene državne podpore.

Eksplicitne seksualne prakse kot umetniški izraz

Najbolj radikalne dogodke smo si v Ljubljani lahko ogledali po zaslugi Jurija Krpana, vodje galerije Kapelica na Kersnikovi 4 v Ljubljani, s katerim sva govorila o seriji prireditev pod naslovom Eksplicitne seksualne prakse kot umetniški izraz. Sprehodimo se torej po svetišču slovenskega seks arta z Jurijem Krpanom!

Pri performansu z Vlasto Delimar je bila publika razdeljena na moške in ženske – ženske so stale na robu in samo opazovale prizor. Umetnica je bila gola, pobarvana rožnato, njen mož pa jo je s svinčnikom za oči opremil z nekakšnimi navodili za uporabo – na prsi je napisal »tit«, na trebuh »belly« ... Potem je stopila v publiko in poskušala gledalce spraviti v nekakšno razmerje. Seveda ni bilo šans, da bi se kaj zgodilo, ker je bila tenzija zelo močna in prav masivna nezmožnost je bila bistvo projekta. Vsakomur, ki ni hotel sodelovati, je iz torbice ponudila vulvo iz lateksa.

Performans o točki G je izvajal Peter Mlakar, odgovoren za praktično filozofijo pri NSK. V maniri svoje pornofiktivne literature je najprej povedal nekaj besed za uvod, potem pa na živem modelu pokazal, kje naj bi bila točka G. V vagino je vstavil ginekološki pripomoček, tako imenovano račko, in potem so z mikro kamero iskali to točko. Imel je asistenta in kamermana – to je bil seveda izvedenec za bližnje posnetke Rajko Bizjak, ki mu je tudi pomagal vstaviti kamero.

Vse skupaj se je izteklo v humoren in sproščen zaključek, v katerem je Mlakar prognoziral, da bo z uvedbo nanotehnologije teh točk poljubno veliko. Mlakar se je tako spopadel z mitom vaginalnega orgazma – ali ta obstaja ali ne in kam je treba pritisniti, da do njega pride.

Helena Velena je Italijanka, rojena kot moški, in je aktivistka na področju identitete spolov. Že pet let je podvržena raznim steroidom in hormonskim terapijam, njen nastop pa je bil sprehod po območju transseksualnosti. Govorila je o tem, da je že kot majhna odkrivala, da z njo nekaj ni v redu, saj ima moško telo, čuti in razmišlja pa kot ženska.

Pred publiko je brez uspeha poskušala masturbirati, da bi pokazala, kako njeno telo zdaj seksualno ne funkcionira več, ker več ne ve, kaj pravzaprav je. Zrasle so ji prsi, ni več erekcije in ejakulacije, hkrati pa spet nima nekih bioloških ženskih atributov.

Goran Bertok je pripeljal dva sodelavca, ki sta sicer njegova modela, kadar slika sadomazohistične prakse. On je pravi »slave« (suženj), ona pa je priučena »domina« (gospodarica). To je bil lep SM ritual in odločili smo se, da ga pokažemo, ker gre pri tem za zelo podobno dramaturgijo kot pri gledališki predstavi.

• Opisal si nekaj primerov seksualno orientiranih dogodkov v Kapelici. Je bila na primer pri Goranu Bertoku kakšna razlika med performansom in tistim, kar lahko sicer doživiš v kakšnem klubu za tovrstne prakse?

• Kaj konkretno pa se je dogajalo? Ga je bičala ali kaj podobnega?

• Kakšne so bile reakcije gledalcev?

• Morate imeti pred galerijo rešilca?

• Torej je največji interes prav za tovrstne dogodke?

• S čim pa? Z radovednostjo?

• Kaj je tisto, kar tak dogodek loči od same življenjske zgodbe in ga postavi v domeno umetnosti, recimo v primeru Helene Velene?

• Tragične življenjske zgodbe ima še kar nekaj umetnikov, ki so nastopali v Kapelici. Recimo Ron Athey.

Zaradi domnevne hiperaktivnosti so ga imele tudi na sedativih. Bil je že tako odvisen od tablet, da je hitro presedlal na amfetamin in potem na heroin. Prodajal se je tudi kot »white hustler« (beli nastavljač, op. p.) in tako staknil še virus HIV. Velikokrat je poskušal narediti samomor, potem pa se je rešil heroina in začel svojo izkušnjo povnanjati s performansi in z gledališkimi predstavami. Ima svojo skupino, v kateri so vsi seropozitivni, ker želi, da se vsebine izražajo iz prve roke. Performas, ki ga je izvedel v Kapelici, se imenuje Solar anus.

Začne se tako, da si na vseh štirih s posebno palico začne iz riti vleči biserno ogrlico, kar metaforično lahko razumemo, da je tako lep, da serje bisere. Potem se obleče v mrežaste nogavice, visoke pete, se začne šminkati, na koncu pa si na glavo postavi krono in si z njo naredi nekakšen lifting tako, da si kožo napne na krono, kar je že samo po sebi simbolično. Na čevljih ima nasajena »dildota« kot ostrogi, ki ju namaže z lubrifikatom in potem sam sebe še pofuka z nogo. Na koncu se popudra in odide.

• Podoba narcisa torej.

• V Kapelici ste šli celo tako daleč, da ste se lotili tudi sodomije in nekrofilije.

Imeli pa smo še Johna Duncana, ki je v nekem trenutku ugotovil, da ni zmožen vračati ljubezni in se je zato odločil, da se bo kaznoval tako, da bo svoje zadnje živo seme spustil v mrtvo telo. V Novi Mehiki je našel mrtvašnico, kjer mu je uspelo priti do nekega trupla. Po vrnitvi v Los Angeles se je dal operirati in je zdaj steriliziran za vse življenje. V Kapelici je govoril o tej izkušnji in nato so ga ljudje precej indiskretno spraševali. To je bil res kar hud dogodek.

TEKST: Mateja Klarič

FOTO: Rajko Bizjak

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel