"Sčasoma pridejo do zaključka, da delovati nima pomena. No, na Balkanu gredo na kavo!" (piše: David Cigoj)

Kolumna

23. 6. 2021, 12:00 | Aktualno | Piše: David Cigoj

                            "Sčasoma pridejo do zaključka, da delovati nima pomena. No, na Balkanu gredo na kavo!" (piše: David Cigoj) (foto: profimedia) profimedia

Pred tridesetimi leti smo Slovenci stopili skupaj in ustanovili svojo državo. Bili smo enotni. Res je, ko nas gre za nohte in nas ogroža zunanji sovražnik smo enotni. Kaj pa takrat, ko nas nihče ne ogroža? Koliko enotnosti smo sposobni v nekem čisto običajnem obdobju? Koliko harmonije in enotnosti je v naši družbi?

To je v veliki meri odvisno od družbenih kulturnih vzorcev. Ti pa od povprečnega psihološkega razvoja posameznikov, ki sestavljajo družbo. Ta pa je odvisen od cele vrste dejavnikov od političnih, zgodovinskih, klimatskih, ekonomskih in drugih, v veliki meri pa tudi od kulturnih vzorcev. Torej mi ustvarjamo kulturo in ona ustvarja nas.

Lahko si predstavljamo, da so družbe v katerih vlada harmonija in enotnost bolj učinkovite, lažje izvajajo reforme in dosegajo zastavljene cilje. Še pred tem so te cilje sposobni najti, tako da sploh vedo za kaj se borijo in trudijo. To pomeni, da so sposobni zdravorazumskega razmišljanja in odločanja. Poleg tega se morajo biti sploh sposobni dogovarjati in usklajevati. Pri dogovarjanju je zelo pomembno, kako eden drugega percipirajo. Tam, kjer je percepcija dostojanstva ljudi nizka in obstaja temeljna predpostavka, da so drugi bedaki ali zlobneži, tam je zaupanje nizko in komunikacija otežkočena, saj se jim zdijo stališča drugih malo ali nič vredna.

V družbi nizkega zaupanja vlada disharmonija in taka družba deluje kot razmajan stroj, pri katerem različni sklopi delajo v različne smeri. Rezultat je ogromna izguba energije, potenciala, stopicanje na mestu, nesposobnost sprejemanja reform, vsesplošna disfunkcionalnost, nizko blagostanje in prežetost s frustracijami. Na nasprotnem koncu so družbe z visoko stopnjo harmonije in enotnosti, ki delujejo kot dobro naoljen stroj in imajo zato izjemno konkurenčno prednost. Z manj truda dosežejo veliko več in so pri tem še srečni.

Kot pomemben pokazatelj harmonije v družbi se izkazuje zaupanje, ki ga ločimo na zaupanje do ljudi in zaupanje do inštitucij. To ali si ljudje zaupajo med seboj je veliko globljega pomena, kot si večina predstavlja. Pove nam to, ali ljudje vidijo druge kot zlobne ali neumne in torej ne morejo računati nanje ali obratno. Okolje nizkega zaupanja zahteva bolj obrambno držo, ki človeku omejuje zavedanje in s tem blokira razvoj. Poveča se sumničavost in previdnost, ki okrepita strategijo izmikanja, prevarantstva, ekskluzivizma in kar je podobnega. Gre za vsem dobro znano iznajdljivost, ki pa ne spodbuja psihološkega razvoja ali ga v manjši meri. Zaupanje omogoča zadovoljitev osnovne psihološke potrebe po povezanosti in s tem zmanjša frustracije. S tem velja zaupanje za enega najpomembnejših atributov blagostanja. Skratka - kdor je lahko zaupa je srečnejši.

To, ali ljudje zaupajo inštitucijam, torej vladi, medijem, poslovnim in nevladnim organizacijam nam posredno pove ali imajo ljudje občutek, da živijo v okolju, ki funkcionira. To pa pomeni, da imajo tudi oni sami občutek, da njihova dejanja prinašajo rezultate. Skratka - vzrok in posledica sta v veliki meri povezana. V tem primeru imajo ljudje občutek, ima smisel delovati. Ljudje delujejo in vidijo sadove svojega delovanja. To jim krepi občutek moči in avtorstva svojega življenja. Govorimo o gospodarjih svojih življenj, katerim se vzpostavi svojski mentalni ustroj. Na drugem koncu je disfunkcionalno okolje, kjer nikomur in ničemur ne velja zaupati. Delovanje se sprevrže v nekaj drugega od zamišljenega. V glavnem pa ne prinaša zadovoljivih rezultatov.

Sčasoma ljudje pridejo do zaključka, da delovati nima pomena in le še otopelo in apatično čakajo. No, na Balkanu gredo na kavo. Temu pozitivni psihologi rečejo "naučena nemoč," nasproti čemur postavljajo "naučeni optimizem."

In kje na svetu ljudje najbolj zaupajo inšitucijam? Zanimivo, na Kitajski, v Indoneziji, Savdski Arabiji, ZAE, Indiji in Singapurju. To pa so nesvobodne ali delno svobodne države. Ali lahko torej sklepamo, da so nesvobodne razmere najboljše za človeka? Seveda ne, saj so ti ljudje tako zaupljivi le zato, ker zaradi odsotnosti svobode govora ne vedo, kaj se dogaja. Autoritarni oblastniki lastnoročno upravljajo s celimi državami in če so razsvetljeni ter imajo še kakšen drug atribut, recimo veliko črnega zlata pod nogami, jim to lahko celo dobro uspeva. Ljudje pa živijo v prirejeni realnosti ali matriki.

S svobodo govora in splošno demokratizacijo pa je ljudem omogočena kritika in veljavljanje lastnih interesov. A naj bi načeloma pomenilo, da lahko vse okrog sebe zmeljejo v prah in bodo potem srečni avtorji svojih življenj? Seveda takoj ugledamo nelogičnost takega predloga. Kje je torej rešitev?

Začnimo na začetku. Ko se človek rodi, se ne zaveda svoje individualnosti in je prepričan, da je on z materjo in celim svetom eno in isto. Sčasoma ugotovi, da je ločen subjekt. V otroštvu srka znanje o realnosti, se ji prilagaja torej se socializira, hkrati pa gradi svojo specifičnost oziroma se od realnosti diferencira. Do zgodnje odraslosti doseže vrhunec diferenciacije, od takrat naprej pa se z razvojem ponovno povezuje z realnostjo. Do zgodnje odraslosti postane usposobljen za lastno preživetje in zanimivo, takrat je najbolj prepričan, da vse najbolje ve. Saj vemo, v svetu odraslih velja pravilo, da manj kot človek ve, bolj je prepričan, da ve vse. Če se človek razvija in večina se žal ne, skorajda ne, oziroma se razvija zelo počasi, začne ugotavljati, kako malo ve. Več kot človek ve, bolj ugotavlja, da nič ne ve. Več kot človek ve, bolj je močan, torej deluje po principu moči in ne sile. Saj vemo, najbolj nevedni mladci najhitreje usekajo.

Skratka, razvijajoči se odrasli se pomika od subjektivne parcialnosti k objektivni celostnosti. Kako to nazorno pojasniti? Recimo, da ima nekaj raznolikih ljudi polemičen pogovor. Tisti, ki je najbolj neveden, najbolj ognjevito, oziroma nasilno, zagovarja svoje stališče, ki zaradi nevednosti najverjetneje ni najbolj kvalitetno. Poleg tega je prav verjetno to stališče povezano z njegovimi interesi. Ta človek je šibek, zato nima moči, da bi šel preko sebe in ugotovil, da bi bilo treba zagovarjati interes vseh ali celo samo drugih. Ta človek je torej subjektivno - parcialen. Nasproti temu je človek, ki ima veliko znanja in se zato nezavedno počuti močnega. Tak človek ne deluje (psihično) nasilno. Njegov ego je razvit, torej majhen. Moč in majhen ego mu omogočata, da gre zlahka preko sebe in resnično prisluhne drugim (zato se ljudje, ki veliko vedo še bolj učijo). Čeprav veliko ve, ve, da nič ne ve, zato prisluhne vsakomur. Pametni torej poslušajo tudi neumne, neumni pa pametnih ne. Sposoben je priznati, da je bilo njegovo stališče parcialno (nihče ni popoln) in sprejeti dobre predloge drugih in jih sestaviti v nekaj novega - novo stališče, nov predlog, itd (princip napredovanja oziroma preseganja). Tak človek je bolj celostno - objektiven. Sploh pa se s procesom razvoja od subjektivizma k objektivizmu, ki sovpada s psihološkim razvojem, ljudem dviga perspektiva. Iz višje perspektive vidi, da so njegova stališča in interesi le eni od mnogih. Od tam tudi vidi pomanjljivosti in prednosti svojih in drugih stališč in jih je sposoben priznati.

Kdor je močan je sposoben priznati svojo šibkost. Pa ne le svojo - sposoben je biti razumevajoč do šibkosti drugih. Do njih je toleranten in dobronameren. Predvsem je močan človek sposoben biti razumevajoč do drugih močnih, oziroma onih na položaju moči. Tudi v njih vidi le ljudi s prav človeškimi omejitvami. Šibek človek hoče one na položaju moči in vse močne izničiti, zato je do njih omalovažujoč, ljubosumen, zavisten, kritikantski in presojajoč. Tak človek je v svojih besedah in dejanjih zelo svoboden, vendar neodgovoren.

V družbi svobodnih in neodgovornih ljudi, le ti v večji meri komunicrajo in delujejo subjektivno - parcialno, pri čemer se poslužujejo psihičnega nasilja, tako da sproti izničujejo tisto, kar ustvarijo z delom. Samo zaradi neodgovornosti si ustvarjajo ogromno materialno, še bolj pa nematerialno škodo. Skratka ustvarjajo si pekel na zemlji. Po drugi strani pa v kulturi odgovornosti ustvarjajo večjo kohezijo. V takih družbah delajo počasi in nenevrotično. Ustvarjajo visoko dodano vrednost in visok BDP. So zelo inovativni in pri učinkovito urejajo vsa področja življenja. Take države se uvrščajo na sam vrh vseh indeksov, saj pri njih resnično vse deluje. Tako lahko tudi zaupajo drugim ljudem in inštitucijam. To pa jih psihološko krepi za odlično delovanje. Skratka ustvarjajo pozitivno spiralo.

S tem, ko se veča kritična masa celostno objektivnejših ljudi, le ti vplivajo na izboljšavo kulturnih vzorcev. Tako se vzpostavi svojska, višja kvaliteta komunikacije. Ljudje, ki ne potujejo ali niso bili v stiku z različnimi kulturami v njihovem jeziku, različnih kvalitet komunikacije ne morejo niti slutiti. Politično nekorektno bom le izjavil, da vsi ugotavljamo, da tam, kjer se veliko pošiljajo v p.m. veliko stvari ne deluje. Največkrat tudi mnogi, recimo Slovenci, ki že dalj časa živijo v dobro delujoči kulturi, ne uspejo (zavedno) jasno zaznati, da gre za druge vzorce. V nekaterih primerih jih posvojijo nezavedno ali pa jih sploh ne. Če te vzorce ozavestijo, se jim mogoče zdijo formalistični. Če jih ne ozavestijo in nadaljujejo s svojim robatejšim slovenskim vedenjem, se le čudijo, kako so jih domačini pisano gledali, ob njihovih specifičnih reakcijah. Pri tem seveda ne mislim na glasno srebanje juhe v imenitni restavraciji.

Nekaj takih kulturih vzorcev iz "višjega nadstropja" bi bilo:

  • Ljudje pri svojih stališčih omenijo, da gre za svoja stališča. Ne prodajajo jih za objektivno resnico.
  • Ko druge soočajo z neprijetno resnico, le to "zavijejo" v blažilnike. Angleži pogosto rečejo: "Bojim se da, ..."
  • Svoje predloge ponudijo previdno v obliki vprašanja: "Kaj, ko bi ...?"
  • O tretjih osebah nikoli ne govorijo slabšalno, presojajoče in kritikanstsko. Če je kdo res vreden takšnega opisa, tega, če je le mogoče, zavijejo v nezloben humor.
  • Cinizma ne tolerirajo.

 
Za soočanje drugih s kritiko uporabljajo razne strategije. Ena od njih je, da drugemu povedo vse dobro v zvezi s področjem o katerem teče beseda, pri čemer pričakujejo, da bo ta oseba sama ugotovila, da je ostalo slabo. Na primer: Če sem čistil kuhinjo in kopalnico in mi bo oseba povedala, da sem dobro očistil kopalnico, naj bi sam sklepal, da misli, da se moram pri kuhinji še malce potruditi.

Nasploh se v komunikaciji zavestno veliko prepušča sogovorniku, da sam naredi naslednji korak v razmisleku. Želje po dopovedovanju ni. Pri prepričevanju se ne vsiljuje, saj to vzbudi odpor, temveč se temo predstavi na način, da se sogovornik njej sam odpre.

Reakcijo drugega predvidevajo, zato stvari tudi povedo na način, ki to reakcijo že predvideva. Recimo: "Vem, da ti to ne bo všeč, vendar ..."

Pomen sebe minimizirajo.

Ko gredo stvari narobe, se močno potrudijo za dobro voljo, humor in širitev spodbujevalnega duha.

Ljudje iz preprostejših kultur one iz kompleksnejših percipirajo kot zelo prijazne, zelo normalne in skromne. Ne znajo pa pojasniti, kako in zakaj so taki.

Ljudje kompleksnejših kultur vzdržujejo globoko in trdno enakopravne odnose. Pri njih enakopravnost ne obstaja le na papirju in pred zakonom, temveč v najbolj neposrednih osebnih odnosih. Njihovo dostojanstvo je visoko in med takimi ljudmi vsakršen - oprostite izrazu - bullshiting odpade.

Zunanje vrednote postanejo smešne in nadomestijo jih notranje. Težko boste videli Švedinjo z napihnjenimi ustnicami.

Odnosi se prečistijo. Sposobni so se spoprijemati z dvoumnostmi in paradoksi. Tega kognitivno enostavnejši ljudje niso sposobni, zato v se zapletajo v umske brezizhodne labirinte in mnoge konflikte. Sposobni so zelo dobre presoje, kdaj je primerno onim na položajih moči slediti in kdaj se jim upreti. Pri tem so sposobni biti do njih v veliki meri razumevajoči. Takrat, ko je sprejet skupen cilj, le tega sprejmejo, čeprav se z njim v štartu niso strinjali. Paradoksalno, tovrstni ljudje so visoko individualizirani in avtonomni, vendar sposobni kolektivnega delovanja. Običajno neavtonomni kolektivisti težko sodelujejo.

Subjektivno parcialni ljudje gradijo družbo entropije nasprotujočih si glasov, ki spodnašajo in izničujejo eden drugega, zaradi česar družba stopica na mestu ali celo nazaduje. Svetopisemsko bi jo imenovali Babilonski stolp. Predvsem so nevarne večje skupine s subverzivnimi idejami, ki pridobijo veliko politično moč. Takih primerov poznamo iz zgodovine dovolj. Po drugi strani objektivno celostni ljudje gradijo harmonično, enotno, učinkovito in produktivno družbo sposobno transformacije, napredka in razvoja.

Za zadnjo pandemijo lahko rečemo, da je bila dokaj mil, vendar odličen test naše sposobnosti harmonije in poenotenja ob izzivih. Pokazala nam je celo vrsto družbenih fenomenov, ki jih bodo verjetno snov preučevanja še dalj časa.

Če bi bila smrtnost višja in bi umirali otroci, bi gotovo bili kot družba bolj poenoteni v svojem delovanju. Covid 19 pa je imel relativno nizko smrtnost. Umirali so predvsem starejši in še to predvsem oni s pridruženimi simptomi. Tako se mnogi sploh niso ovedli odgovornosti za potencialno okuženje drugih. Poleg tega so ga mnogi preboleli asimptomatsko. Vladni ukrepi so bili pogosto bolj vprašljive narave. Tudi oni se se šele učili, kako v takih razmerah delovati. (Smo razumevajoči ali ne?) Takih in podobnih nejasnih, dvoumnih, paradoksalnih dejstev je naravnost mrgolelo. Posledično je mrgolelo tudi kognitivnih pristranskosti s katerimi so si ljudje pojasnjevali razne razne z virusom povezane fenomene. Mimogrede, na wikipediji obstaja v angleščini seznam skorajda dvesto kognitivnih pristranskosti (wikipedia: List of Cognitive Biases). Tako je bila pandemija, še enkrat bom poudaril, predvsem odličen test na relaciji od individualne kognitivne, preko kulturne do družbene obravnave fenomena.

Imeli smo vsega od teoretikov zarot do paničarjev, od onih, ki jim je bilo čisto udobno do onih, ki so se znašali na oblastjo. Imeli smo zvezdnika, ki je pobegnil na Švedsko. Imeli smo oblast, ki je je strorila veliko in mogoče celo preveč za zajezitev epidemije, pri čemer je simpatizirala z ameriško oblastjo, ki je bila na strani zanikovalcev. Imeli smo to in še mnogo več. Vsakovrstnih vsebin je bilo toliko, da bi iz njih lahko ustvarili scenarij za gledališko predstavo ali film. Imeli smo vsega le enotnosti, harmonije in kohezije ne.

V vsaki družbi obstaja določena stopnja napetosti in antagonizmnov. Ti so v bistvu dobri, saj rabimo nove, sveže ideje in pobude, ki tekmujejo med seboj. V bistvu rabimo zdravo okolje, ki jih bo generiralo čim več. V naslednji fazi pa je pomembno, kako na individualno - kolektivni ravni z njimi upravljamo. S človeškim razvojem in posledično kulturnim razvojem se kvaliteta tega upravljanja dvigne in s tem poveča harmonija in enotnost, posledično pa tudi razvojni potencial.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

David Cigoj
Sociolog in avtor knjige Razvoj zavesti