Seks in arhitektura

Fabio Novembre preseneča z vsakim interierjem. Protest, ki ga s svojimi poetičnimi prostori izvaja proti opustošenemu minimalizmu, ima vedno več zagovornikov.

Neplodne arhitekturne razprave o praznih prostorih se v praksi največkrat končajo v pohlevnih, hladnih interierjih, ki poleg preobloženih prostorov zabaviščno-nakupovalnih centrov oblikujejo nevznemirljivo okolje. Fabio Novembre se proti drugorazrednim prostorom potrošništva bori s pripovedovanjem presenetljivih zgodb, magičnih sanj, ki jih svet Disneylanda že davno ne ponuja več. »Ne govorim o dejstvih, pripovedujem zgodbe, sanje so resnične, ne spomini.«

Fasciniran s filmom svoje oblikovanje razlaga kot obliko pripovedovanja zgodb, s prostorskimi dogodki in atmosferami, ki vznemirjajo in izzivajo čustvene in fizične reakcije. Obseden s stebri v obliki ženskih nog, z žarečimi mozaiki in ogledali nam omogoči sanjati skozi rafinirane kombinacije divjega in udomačenega, konvencionalnega in nepričakovanega, skozi igrivost in smeh.

»Samega sebe si rad predstavljam v vlogi Kupida za srečanja in ljubezenske afere, ki se zgodijo v prostorih, ki jih oblikujem. Vesel sem, ker so vsi moji interierji javni prostori. Verjamem, da je arhitektura razmnoževalec energij, verjamem v interakcijo med prostorom in njegovimi uporabniki.«

Fabio Novembre ne dela razlik med modo, glasbo, oblikovanjem in filmom. Niti med visoko in nizko kulturo, sedanjostjo in preteklostjo, visoko tehnologijo in obrtjo.

Mehke in prožne krivine, ki se prelivajo skozi njegovo arhitekturo, imajo očiten izvor. Ultimativna inspiracija je žensko telo. Zmagovalec pa fantazija in z njo prostor, v katerem je mogoče prav vse.

»Arhitektura je kot lepa ženska – želiš jo golo, skulpturno, v njenih najbolj intimnih oblikah. Popolno, resnično, kot na fotografiji Helmuta Newtona, s strastno izkričano seksualnostjo,« je oda ženskosti, s katero je Fabio Novembre prepričal lastnika L' Atlantique, kluba in restavracije, ki je danes kultno mesto za trendovski Milano.

V prostor, v katerem »Love groves on sex«, je vsadil marjetice, svetlečo prho iz optičnih vlaken in androide, ki so prvič zadihali v londonski Mutoid Waste Company. »To je arhitektura varnega seksa, vzajemnega orgazma, kot ljubezenska ekstaza preživelega brodolomca, ki okuša življenje, kot bi ga spoznaval prvič.«

Modna oblikovalka Anna Molinari je prva odkrila ekscentričnega arhitekta. Pogled pod krila stropnega mozaika, noge na prstih, dvignjene v strasten poljub, in oblazinjene garderobe kot varnostne celice psihiatričnih bolnišnic ne zmedejo le najbolj neustrašene kupce. Tiste, ki vedo, kaj iščejo. Kot ve tudi Fabio Novembre. Avtoritativni arhitekt sprejme le tista naročila, pri katerih ima vso svobodo oblikovanja.

V hotel Li Cuncheddi tako naseli rumeno sardinijsko sonce in umetne ovce, ki razpršene po hotelu pozdravijo goste. In celo najmanjši prostor, kot je kopalnica, spremeni v gledališče, kjer se lahko odigra drama. Erotična. V Fabijevih bizarnih prostorih namreč ni omejitev. Fasciniran nad krokodili kot božanskimi bitji izdelke iz krokodiljega usnja razstavi v mistični atmosferi z elektronsko glasbo. In medtem ko Kupid, simbol njegovega studia, lok in puščico zamenja za lasersko pištolo, v stene iz neprebojnega stekla v milanski restavraciji Shu izstreli krogle in jih postavi v svetlobni okvir.

Fabio Novembre živi in dela v zapuščeni tovarni v predmestju Milana, kjer je vse, z njegovim življenjem vred, »work in progress«. Simultano pripravlja več projektov, hitrost idej je skoraj enaka hitrosti izvršitve. Kot v filmu, Fabijevi veliki ljubezni. »Filmi so prijazni. V povprečju stotih minut ti lahko spremenijo življenje ali pa lahko preprosto odideš iz zatemnjene dvorane. Omogočajo ti izbiro, arhitektura je ne. Kjer je, tam ostane.«

Oboževalec Marcella Mastroiannija in ljubitelj hitrih avtomobilov je pripravljen na velike arhitekturne avanture. Toda kot simpatizer radikalnih gibanj iz šestdesetih in zagovornik efemernega ugotavlja: »Arhitektura je arogantna. Zakaj stavbam ne določimo roka trajanja, zakaj ne razmišljamo o smrti arhitekture, zakaj ne vgrajujemo eksploziva v beton, v superstrukture tistih, ki postavljajo spomenike svojemu egu.«

Fabio Novembre verjame v arhitekturo kot medij komunikacije, kot zadnji medij, ki se zaveda, da smo iz mesa in krvi. »Odgovornost arhitekta je, da svet obogati s svojimi osebnimi arhitekturnimi fantazijami.« Kajti samo s pobegom iz kletke suhoparnih analiz in funkcionalnosti lahko nastajajo velike zgodbe oblik in prostora.

Nič čudnega, da promovira geslo »Bodi sam svoj mesija!« in si na glavo nadene trnovo krono iz optičnih vlaken.

TEKST: Maja Vardjan

FOTO: Alberto Ferrero

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord