Pustimo zadnji stavek ob strani in se vprašajmo, kaj so ti kratki, nekajminutni filmčki, ki često spominjajo na najbolj noro hollywoodsko produkcijo, včasih strašijo, večinoma medejo, redko razsvetljujejo, dražijo? Grki so verovali, da jih nadzirajo bogovi. Rimljani so najbolj neverjetne in pomenljive sanje pred­ložili senatu v analizo in interpretacijo. Srednjeveške slikarije kažejo demonska bitja, ki prežijo na speče device. Henry David Thoreau, ameriški transcendentalist, je bil prepričan, da so preizkusni kamen našega značaja. Oče psihoanalize, Sigmund Freud, pa je trdil, da jih povzročajo potlačene želje. In da so sanje »varnostni ventil preobremenjenih možganov«.

Zakaj?

»Sanje so pravzaprav halucinacije,« razlaga v radijski oddaji Gray Matters: Sleep and the Brain dr. Rosalind Cartwright, vodja centra za motnje spanca pri medicinskem centru St. Luke's v Chicagu. »Vidimo in slišimo stvari; ustvarimo nerealno realnost, v katero verjamemo, kot da se res dogaja pred našimi očmi.« To stanje je tako intenzivno (predvsem pa zelo različno od budnosti), da ga dr. Cartwrightova šteje za nočno mentalno bolezen.

»Kemijske tvarine, potrebne za spominjanje, pozornost ali logiko, so takrat blokirane,« je med predavanjem neprofitne organizacije The Dana Alliance leta 2000 razložil doktor J. Allen Hobson (Harvard Medical School). »Zato so sanje surrealistične, zato si zapomnimo le delčke.« Kot bi gledali kakšno mojstrovino Davida Lyncha ali z Alico potovali v čudežno deželo, medtem ko skuša naš analitični del vse to razvozlati.

»Zakaj sanjamo in kaj sanje pravzaprav pomenijo, je vprašanje, o katerem je bilo napisanih že mnogo knjig, pa se še vedno zdi, da nanj nismo našli zadovoljivega odgovora,« odgovarja v zapisu na spletni strani društva Sinapsa dr. Grega Repovš, dipl. psih. »Ena izmed poglavitnih lastnosti naših možganov, našega kognitivnega ustroja, je, da skušajo stalno uganiti, aktivno razvozlati, kaj se dogaja v naši okolici.«

V budnem stanju to delo precej opravijo čutila, ki na podlagi dražljajev iz okolja zastavljajo vprašanja in dajejo odgovore. »Ko spimo, naši možgani nimajo podatkov o tem, kaj se dogaja v okolju. Stalno si postavljajo vprašanja, ki pa jih naša čutila ne morejo niti potrditi niti zavreči, in odgovori nanje so rezultat naključnega šuma v živčni aktivnosti,« nadaljuje dr. Repovš. »Ker čutila ne podajajo informacij, so lahko vprašanja in odgovori popolnoma nemogoči, zgodba, ki jo gradijo, se neverjet­no in bliskovito spreminja in razpleta …«

Regeneracija

Pogosto sanjamo o težavah ali pripetljajih iz vsakdana. Ključno vprašanje za znanstvenike je, ali jih sanjamo, da ne bi pozabili, ali prav zato. Raziskovalec iz ZDA, dr. Craig Heller, je nedavno ponudil novo razlago. »Testiramo hipotezo, ki je zelo obetavna. Menimo, da je spanec nujen zato, ker z njim spet nakopičimo energijo v možganih,« je oznanil v radijskem dokumentarcu. »Možgane poganja glukoza, oblika sladkorja. Med budnostjo so celice v glavi nadvse zaposlene, zato začne glukoze primanjkovati. Spanec dobesedno obnovi zaloge.«

Sočasno se je razvila še ena teorija, pojasnjuje Heller, ki vztraja pri tem, da spanec celi in prenavlja nevrone, osnovne celične elemente možganov. Pionirka na tem področju, dr. Cartwrightova, pa meni, da sodi sanjanje med možganska opravila, s katerimi uravnovešamo svoje čustveno življenje. »V resnici nimamo časa, da bi ga sproti procesirali. Sanje so kot nekakšen pregled dogodkov – kdo smo, kaj želimo, kako se počutimo … Sanje so ključni del naše psihe!«

Pojasnimo na primeru. Računalničar Peter je pred kratkim končal razmerje z dekletom. Kmalu zatem je sanjal brodolom, komajda se je rešil pred nevihto. V naslednjih sanjah se je znašel na zabavi; medtem ko so vsi noro žurali, se je on počutil precej utesnjeno. Nato je videl bivšo z novim med večerjo, a je še isto noč sledila odrešitev – v zadnjih sanjah se je potopil v bujno oprsje svoje šefinje, ki mu je prijazno pomežiknila. Po mnenju psihologinje je Peter skozi sanje prebolel izgubo partnerke in dojel, da mu ne bo hudega.

Ko celice zaigrajo

Spanec je aktiven proces, ena najmočnejših sil, ki odreja naše počut­je in vedenje. Odrasli prespimo približ­no tretjino življenja, sanjamo pa baje štirikrat ali sedemkrat na noč. Brez spanca komajda vzdržimo 24 ur, kar dokazujejo tudi vojaški ali recimo poizkusi na živalih. Podgane poginejo, če so dlje časa prikrajšane za spanje, vojakom pa po večdnevni budnosti oslabi imunski sistem, pojavijo se težave s spominom, logičnim razmišljanjem, koncentracijo ...

Vsa bitja terjajo spanec, celo narava ima aktivne in neaktivne faze. Kaže, da ima spanec ključno vlogo v življenju na Zemlji. Ampak kaj nas sili spati? Lahko bi rekli, da naša notranja ura, ki natančno ve (ker je povezana z očmi), kdaj se zunaj stemni. Možganom takrat ukaže proizvodnjo melatonina; ta je signal telesu, da se začenja nočna delovna izmena. Ko začne celicam v možganih primanjkovati energije, prejme telo opozorilno substanco, imenovano adenozin, ki v glavi povzroči verižno reakcijo in nas uspava.

Čeprav se zdi, da telo med spanjem počiva in da bi morale sive celice mirovati, so enako (če ne bolj) aktivne kot v budnem stanju. »Veste, nekoč smo mislili, da se možgani izklopijo, ko zaspimo. No, sprva se res izklopijo, potem pa se iznenada zopet vklopijo,« je bil nad aktivnostjo celic med spanjem presenečen dr. Hobson. Migetajo kot recimo med jutranjim tekom. »In ko spet zastartajo, vidimo reči, čeravno imamo zaprte oči.«

Da bi razliko med budnostjo in spanjem laže razumeli, postrezimo z analogijo dr. Craiga Hellerja, fiziologa in biologa s stanfordske univerze: »Če pred koncertom vstopite v polno dvorano, zaslišite glasove posameznikov in vadečih glasbenikov. Vsi skupaj tvorijo zvok, ki je slišati kot hrup. Ne bi mogli razločiti nekega značilnega vzorca, slišali bi le visokozvočno šumenje.« Podobno je v možganih pred spanjem – posamezne celice 'čenčajo' vsaka po svoje, zato na zapisu EEG ni zaslediti prepoznavnega vzorca. »Ko pa človek zaspi, aktivnosti postanejo sinhronizirane in velike skupine celic 'zaigrajo' sočasno,« nadaljuje Heller. »Takrat EEG zazna vzorce ... Kot kadar se začne koncert v dvorani.«

Med spanjem prehajajo možgani iz ene v drugo fazo – najprej nastopi ne-REM, cikel počasnega možganskega valovanja, plitkega spanja. Zatem pride REM ali aktivni spanec. Na noč se izmenjata vsaj petkrat. Počasni intervali (ne-REM) so proti jutru čedalje krajši, intervali REM pa vedno daljši; zavzamejo približno 25 odstotkov noči. Kar pomeni, da proti jutru največ sanjamo, saj se skoraj 80 odstotkov sanj zgodi prav med fazo REM, posamezna epizoda pa traja od pet do 30 minut.

Dr. William Dement, ki je v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja odkril hitro gibanje očesnih zrkel (REM) in tako dokazal pestro aktivnost med snom, pravi, da je spanec REM nujno potreben za razvoj možganov. Zarodek v maternici denimo prespi približno 20 ur na dan (med spanjem se med drugim izloča tudi hormon za rast). Otroški možgani bojda polovico časa sanjajo, možgani mladostnika pa terjajo (zaradi poplave hormonov) v nenavadnih ciklih toliko sna kot malčki pri petih letih. Odrasli bi morali spati vsaj sedem ur na dan, ženske morda kakšno uro več.

Neprespane noči

Kaj za telo pomeni neprespana noč, se je prepričal skorajda vsakdo; morebiti je telo po njej nekoliko upočasnjeno, človek malce razdraž­ljiv ali pa nadvse poskočen (zaradi adrenalina). Po dveh neprespanih nočeh se stanje vidno poslabša – koncentracija in pozornost sta na psu, najpreprostejše naloge postanejo napor, možgani v takšnih okoliščinah delajo hitreje, dosežejo bistveno manj, napake pa so čedalje pogostejše. Po treh dneh brez sna se pojavijo halucinacije, glava ni več sposobna jasnega mišljenja. Če budnost traja še dlje, začnemo izgub­ljati vsakršen stik z realnostjo.

V zadnjem času povezujejo spanec (oziroma njegovo pomanjkanje) tudi s staranjem in hujšanjem. Meritve na univerzi v Chicagu so razkrile, da okrnitev sna zvišuje raven stresnega hormona kortizola in sladkorja v krvi. Je kronična neprespanost lahko razlog pretirane debelosti, povečanega krvnega pritiska ali celo diabetesa? Zdravniki prikimavajo; po tednu dni brez zadostnega števila ur v stanju REM so se začeli kazati znaki, ki spominjajo na simptome sladkorne bolezni.

»Pomanjkanje spanca je nekaj najslabšega za naše telo,« pojasnjuje dr. Christian Gillon, raziskovalec z univerze v San Diegu. »Mislimo, da se takrat dogajajo določene biokemijske in nevrološke spremembe, ki imajo resne posledice za telo in delovanje možganov.«

Vzemimo za primer vojake. Ameriška vojska (Walter Reed Army Institute of Research) je skenirala možgane pripadnikov oboroženih sil, ki so bili budni več kot 72 ur. Ugotovili so, da se začnejo možgani po 24 urah izklapljati, njihova aktivnost se zmanjša za osem odstotkov. Med skorajda nedelujoče predele so uvrstili tiste, ki rešujejo težje miselne naloge, kompleksne funkcije, kot so shranjevanje spomina, načrtovanje, pozornost, občutek za čas ipd., in one, ki procesirajo vizualne informacije. Toda ker so sive celice nadvse prilagodljive, se pri določenih ljudeh odzovejo tako, da naloge – recimo iz centra za govor – preusmerijo na druge dele.

»Največja težava pri neprespanih možganih je, da po določenem obdobju budnosti izsilijo kratke epizode sna, ki se jih človek morda niti ne zaveda,« je opisal vojaški zdravnik. »Zadremate za hip ali dva, kar traja štiri ali pet sekund, in če vozite avtomobil s hitrostjo 80 km/h, lahko v teh nekaj sekundah prevozite dolžino nogometnega igrišča. Predstavljajte si, kam pridete v tem času z letalom.« Ali na primer s katamaranom. Z njim je 7. februarja 2005 Angle­žinja Ellen MacArthur postavila zavidljiv jadralski dosežek, ko je sama v rekordnem času obplula svet. V dnevniku, ki je sledil njenim vsakodnevnim naporom, vremenskim nevšečnostim, zlomom in zmagam duha, je MacArthurjeva zabeležila tudi preglavice s spancem.

Ladijski dnevnik, šesti dan: »Včeraj sem se prvič naspala … in čeprav sem bila naslednji dan vsa matasta, se zavedam, da sem bila spanca grozno potrebna. Odkar sem izplula, sem pod pritiskom … Nervozna sem, utrujena in stalno pod stresom.« Čez dva dni je Ellen dodala: »Spanec je ena najpomembnejših stvari v življenju. V vsakdanu pozabimo, kako zelo pomemben je za nas.«

Kot hrana, zrak ali voda. Kar je izkusil tudi domači ekstremni športnik, kolesar Jure Robič, ko je prvič zmagal na dirki prek Amerike (RAAM). Za pot je potreboval devet dni, osem ur in 48 minut. Začel je s skoraj 80 kilogrami, končal pa s šestimi manj. Vozil je nonstop, brez spanja. In kako je zdržal? »Treba je trenirati nespečnost. To pomeni, da po deseturnem treningu ne greš spat, bediš vso noč, naslednji dan spet voziš deset ur in naslednjo noč zopet ne spiš. To je samo eden izmed načinov. Treba se je matrati.«

Vojaške naloge ali športni dosežki terjajo dolge ure v stanju popolne pripravljenosti, podobno kot denimo služba, ki mnogim prinese veliko odgovornosti, nemogoč urnik, nepravilno prehrano in stres. Če takšno stanje traja nekaj dni in vas doleti bolj poredko, se nimate česa bati. Če vas delo izčrpava in vam krade spanec pogosteje, pa boste kaj hitro zabredli v težave. Učinkovitost, koncentracija in energija bodo na psu, imunski sistem se bo vedel, kot da ga napadajo virusi ali mikrobi. Vojaške oblasti zato predpisujejo najmanj šest ur spanja; pravijo, da pomaga, če popoldne za kratek čas zadremate. Tudi Winston Churchill je vztrajal, da se je treba med kosilom in večerjo naspati.

»Pa ne polovičarsko. Morate se sleči in uleči v posteljo. Ne mislite, da boste zaradi tega kaj manj ustvarjalni čez dan, celo uspešnejši boste.« Vendarle si mnogi namesto spanca raje privoščijo nekaj skodelic kave, poživila in/ali droge, nespečnost pa prenekateri odganjajo z uspavalnimi tabletami. Na kliniki Mayo svetujejo, da se tem rečem (pa tudi čokoladi, pravim čajem, alkoholu in hrani) pred spanjem raje ognite. Spite, ko ste zaspani, nagovarjajo.

Poskusite s telovadbo, ki menda pomirja možgane, ali pa denimo z večernim obredom, ki se lahko za pokušino začne s toplo, pomirjajočo kopeljo. Ali na primer z meditacijo. Poleg tega poskrbite tudi za spalnico – naj bo tiha, čim manj svetla in ravno prav segreta, postelja pa udobna, ne premehka in ne pretrda. Če bo telesu prijetno, bodo tudi možgani lepše sanjali.

Onostranstvo

Sanje so nadvse čudnočudna reč. »Za marsikatero kulturo so vez s 'svetom tam preko'. Nekateri govorijo o stiku s predniki, drugi o posvetovanju z bogovi. Tako se skozi sanje lahko razodene prihodnost ali pa nam odgovorijo na konkretna vprašanja. Včasih zavito, skozi simboliko, včasih pa nesram­no naravnost,« opisuje dr. Roman Paškulin z inštituta OMI. »Zdi se, kot bi sanje odpirale komunikacijo z ogrom­nim skladiščem podatkov, ki nam tako postanejo dostopni. V informacijski dobi se prav ponuja podobnost med tem, kar Jung imenuje skupinsko nezavedno, in internetom,« razmišlja Paškulin. »Če lahko v 0,03 sekunde dobim nekaj milijonov zadetkov iskanega z računalnikom, ki je brezžično vpet v sistem, mar lahko z nekakšno telepatijo pridem tudi do znanja nekega Kitajca na drugi strani zemeljske oble? Zakaj ne?«

Tako kot spletni iskalnik ponudi ogromno strani, od katerih je večina neuporabnih, je nekoristna tudi večina sanj. A občasno se med njimi skriva kakšna dobra (in koristna) štorija. Sanje združujejo verbalne, vizualne in emocionalne elemente; so egocentrične, razdrobljene na like, scene, prigode. Iščejo rešit­ve in pomene, na plano kličejo potlačeno in neizsanjano. Njihova živost, nenavadnost in zapletenost bega psihologe, teoretike osebnosti, nevrologe, biologe, vsakogar izmed nas. Znanega je veliko, a možgani, najlepši in najbolj zapleten stroj vsega vesolja, so še vedno uganka. Jo bomo kdaj do konca razvozlali?

Lara Power, ilustracija Goya

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord