»Sleci se!«

»Od nekdaj sem si želel živeti na toplem. Že kot dvajsetletnik sem se po končanem služenju vojaškega roka priključil modrim baretkam. Ko so nas spraševali, kam bi si kdo izmed nas želel oditi na misijo, sem dejal, da mi je vseeno, da pa si želim oditi nekam, kjer je veliko peska in je toplo.

Misleč, da me bodo poslali v eksotične južne kraje oziroma na morje, sem končal v Bejrutu!« nam je na našem prvem srečanju v elitni restavraciji Van Dyke na Lincolnovi aveniji razlagal Playboyev fotograf Jarmo Pohjaniemi. »Ja, bila je kar zanimiva izkušnja, toda Bejrut ni bil ravno kraj, kjer bi si želel ostati za stalno.

Nato sem nekaj let preživel v New Yorku, kjer pa so bile prehude zime. In tako sem danes na sončni Floridi, namesto da bi doma na Finskem odmetaval sneg z dvorišča,« je pripovedoval ob kozarcu vode človek, ki si zadnjih deset let v Miami Beachu služi kruh (in še kaj drugega) pretežno s fotografiranjem Playboyevih zajčic. Nekaj njegovih mojstrovin smo seveda že objavili tudi v naši reviji, zadnja med njimi je bila zajčica Tiffany Dillon.

Ker velja poklic Playboyevega fotografa med večino moških za najbolj iskano in nasploh najboljšo službo, kar si jo človek lahko zamisli, smo se odločili, da vam tokrat predstavimo tovrstno delo malo drugače. Kako se torej dela loteva eden največjih mojstrov svojega poklica oziroma kako poteka fotografiranje deklet, kakršne si potem ogledujete na straneh naše revije? Od začetka do konca, brez dlake na jeziku. Ali še kje drugje.

Jarmo je bil nad našim predlogom takoj navdušen in povabil nas je na skupinsko fotografiranje. Dva dni v družbi enega najboljših fotografov in 24-letne brazilske manekenke? Ne sliši se ravno slabo! Pravzaprav odlično. Ekipa, spakiraaajtee kovčke in objektive, gremo na Floridooo!!! Zbogom mrzla Slovenija … Miami, prihajamo!

In tako se je začelo. Miami Beach je bil z latino temperamentom, dekleti v prekratkih poletnih oblekah in vonjem po pretihotapljenih kubanskih cigarah rajski kot vedno. Na prvem delovnem sestanku snemalne ekipe nas je Jarmo zasul z vprašanji. »Če imate posebne želje, so dobrodošle. Vam je model všeč? Kje si želite akcijo? Na ulici, na plaži, v studiu? Povejte, kaj ste Slovenci imeli v mislih!«

Razložila sva koncept. Zadevo bi radi dokumentirali iz ozadja. Pogled izza kamere. Poleg vsega bi si seveda želeli v same fotografije vnesti tudi nekaj slovenskega. In to je? Motor? Ja, motor! Harley davidson je sicer daleč od slovenske znamke, toda možak, ki je s svojimi rokami sestavil to umetnino na dveh kolesih, je Slovenec. Grosupeljčan Gorazd Kobilca že nekaj let skrbi za slovenske turiste na Floridi.

V svojem kompleksu apartmajev, ki jih oddaja, je prenočil že prenekaterega Kranjca. Za svoj hobi v prostem času sestavlja custom motocikle in se z njimi redno udeležuje tudi izborov za najlepši motor na največjem motošovu na svetu, na bike weeku v Daytoni. Njegov divje oranžni in popolnoma po njegovih idejah predelani harley je bil Jarmu takoj všeč in ko je videl fotografije, je presenečen priznal: »O, madona, to je pa najlepši motor, kar sem jih kdaj videl!« In teh ni bilo malo, saj je Jarmo Pohjaniemi dolga leta dirkal z motorji in vozil celo za moštvo Honde na ameriškem prvenstvu. Redno se je udeleževal tudi spektakla v Daytoni.

Rečeno, storjeno! Snemanje je bilo dogovorjeno za naslednji dan. Model? Gleicy Santos, 24-letna črnolaska, ki se je v iskanju življenjske priložnosti, ki bi ji prinesla sanjsko kariero, v Miami preselila iz rodne Brazilije. Še prej je njene gole fotografije v milijonski nakladi objavil brazilski Playboy.

Snemamo v centru mesta. V zanimivi četrti z raznobarvnimi hišami, ki služijo za ozadje. »Tukaj večkrat fotografiram. Te ulice so kot naravni studio. Hiše so zanimive in navdušujejo me nekateri detajli. Poleg tega je možno delati v miru, saj so tukaj predvsem trgovine s pohištvom, ki so ob nedeljah zaprte, tako da ni prometa,« je pojasnjeval Jarmo in se hip zatem že popravil:

»No, ni povsem tako, kajti brez naključnih sprehajalcev in opazovalcev pač ne gre. Vedno se najdejo radovedneži, ki obnemijo ob pogledu na golo manekenko sredi ulice. Pač. To je del posla. Bolj nerodno je takrat, ko se pripeljejo mimo policaji. Običajno me le opozorijo, da kršimo zakon, saj sta golota in razkazovanje na ulicah prepovedana. Nekajkrat pa se je stvar tudi že zapletla. Kadar možje postave niso imeli razumevanja za moje delo, sem končal v lisicah.«

Toda zaplet se je do zdaj še vedno končal uspešno, hitro in brez večjih posledic. Jarmo sicer ima vsa potrebna dovoljenja za fotografiranje na kateremkoli delu mesta, toda ta veljajo samo toliko časa, dokler model ne odvrže oblačil ali ne zaide na zasebno posest.

»Golota na javnih krajih seveda ni dovoljena, zato bomo morali paziti, da nas ne zalotijo policaji. Dva bosta vedno na straži! Vsaj eden pa bo z odbojnikom svetlobe, najsi bo to potrebno ali ne, stal ob Gleicy. Predvsem zato, da radovednežem in morebitnim policistom zakrije pogled na njo, saj ne želimo, da bi povzročili prometno nesrečo, mar ne?« Takšen je bil Jarmov načrt akcije.

Kraj: sredina križišča z glavno cesto! »Všeč mi je stop znak v ozadju, poleg tega pa se na tabli vidi oznaka ulice, Miami avenue.« Za nameček je bila na drugi strani ceste še trgovina s pohištvom, ki ima pred vhodom postavljeno povečano dnevno sobo. Okno, stena s tapetami, oblazinjen kavč … Tudi to je bil eden izmed razlogov, da je Jarmo postavil črnolaso Gleicy in oranžnega harleyja prav na sredino ulice.

Odveč je najbrž pojasnjevati, da smo skorajda povzročili nekaj prometnih nesreč, saj so se ob pogledu na golo Brazilko sredi ulice naključnim mimovozečim usta odpirala na stežaj. In zavore so cvilile. Kadar pa smo dobili preveč navdušenega gledalca, je Jarmo zavpil: »Pokrijte jo!« In njegov asistent je damici podal haljo, da se je vanjo ogrnila.

»Ne moti me, če ljudje gledajo. Saj bodo fotografije tako ali tako objavljene v časopisu. Sem profesionalka in to je pač moje delo. Naj gledajo,« je ležerno pokomentirala situacijo Gleicy Santos.

»Če ne moti nje, potem ne moti niti mene. Če se pač ljudje vozijo mimo, naj se vozijo. Kadar pa se začno ustavljati in postane občinstva preveč, je treba delo ustaviti in počakati, da se firbci razidejo.

Ne moreš kar tako zganjati cirkusa sredi ulice,« je povedal Jarmo in dvema temnopoltima pobalinoma, ki sta se z bicikloma utaborila ob bližnji ograji, v roke stisnil bankovec za deset dolarjev. »Fanta, zapeljita se s kolesi malo naokoli, in če najdeta odprto trgovino, nam pripeljita hladno pijačo, kar ostane, pa imata za sladoled,« je ukazal Jarmo in se, medtem ko sta mladca že urno vrtela pedala, obrnil k nam: »Če bosta pripeljala pijačo, potem ne bomo žejni. Najverjetneje pa ju ne bo nazaj. Tudi prav! Smo se ju vsaj znebili, kar je bil navsezadnje moj namen. Sedaj lahko delamo dalje.«

Ko je bil zrak čist, smo nadaljevali. S senčniki in z odbojniki smo se razporedili okrog modelke. »Tako, tako, lepo, pogled proti meni, bolj proti meni, pazi na roke, premakni nogo, tako, tako, sedaj sleci majico, počasi, počasi, pokaži joškice, tako, tako ...« Ja, zanimiv in kar malce nenavaden način dela.

»Osebo, s katero delaš, je treba nekako motivirati. Treba je ustvariti razpoloženje in dinamiko. Modelu moraš pokazati, kaj ti je všeč,« je razlagal Jarmo in se odžejal s pijačo, ki sta jo na njegovo veliko začudenje frkolina s kolesi dejansko pripeljala.

Tedaj pa je mimo nas neslišno pridrsel policijski avtomobil in se ustavil nedaleč stran.

Temnopolta policistka strogega pogleda je očitno že vedela, kaj počnemo, tako da je svoj avto parkirala povsem blizu in si zagotovila nemoten pregled nad situacijo. Naš mojster se ni pustil motiti in nas je z odbojniki svetlobe postavil okrog dekleta tako, da smo policijskemu vozilu prav nesramno in očitno zaprli pogled na dogajanje na sceni. »Jebiga, tudi to je del posla. Včasih je treba biti iznajdljiv, drugič drzen. Največkrat kar oboje,« je pojasnil Jarmo z močnim finskim naglasom in delal naprej.

Različne poze, različni pogledi, različne lokacije … Sredi ulice, pred to ali ono fasado, trgovino, oknom, vrati. Nekje dalj, drugje manj časa. Ponekod smo se zamudili več ur, drugod tudi manj kot minuto. »Smo v centru mesta in promet je neznosen. Toda tisti vhod z rumenimi vrati in rumenimi rožami je preprosto preveč mamljiv, da ga ne bi izkoristili. Naredimo plan! Gleicy, sleci se do golega. Fantje, pripravite opremo!

Na moj znak bomo skočili iz avta in naredili nekaj posnetkov. Brez obotavljanja! Nič ne sme iti narobe, kajti ljudje bodo obnemeli in ker fotografiramo na zasebni posesti, bo policija v hipu tu. Zamudimo se lahko manj kot minuto. Ko dam znak, da smo gotovi, skočimo v avto in se odpeljemo,« nam je kot za rop banke zbranim v avtomobilu naročal Jarmo. Naša Gleicy je medtem odvrgla modrček in spodnje hlačke ter v Evinem kostimu čakala na znak, da zdrvi na ulico.

In potem: »Gremo!!!« Hop iz avta!

Presenečeni obrazi mimoidočih, ko se mimo njih v rahlem teku sprehodi nagica v samih salonarjih, so bili zame najbolj zabaven del akcije. Klik, klik, klik. Trije posnetki. Še v drugo smer, pogled v levo, pogled v desno, prsi ven, zavrti boke, še od zadaj, klik, klik, klik, okej, končanooo … gremoooo. In že nas ni več! Gaaas! Na naslednjo lokacijo! Uff, presneta služba. Pa naj še kdo reče, da gre pri Playboyu za lahko in uživaško delo!

TEKST: Gaber Keržišnik

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord