Šolstvo v času korone: hvala bogu, da nisem šolar, dijak, kaj šele šolnik!

Avtor teh vrstic tako kot vsi tisti, ki delo še imamo in ga lahko opravljamo od doma, ob svoji raboti in samotarskem praznjenju skodelic kave opazujem učenje dveh mladenk in s tem, kako sta pouk na daljavo uvedli ena osnovna in ena srednja šola (ter občasno kaj pomagam pri besednih vrstah, stavčnih členih in pa Kosmačevi Baladi o trobenti in oblaku, ki je na srečo moje priljubljeno delo).

Prvi teden je šla internetna in mobitelna šola še počasi. Drugi teden se je počasi uvajal red, tako da se je celo mlajši najstnici že nekako dozdevalo, da morda pa vendarle, bentiš, ne gre za dolge pomladanske počitnice.

Zdaj, ko smo že sredi tretjega tedna pouka na daljavo, pa se je meni zazdelo, da so šolniki vklopili turbinski pogon in da vsaj devetošolka ne samo dela, ampak kar gara od ranega dopoldneva pa vse do poznega večera.

Pa kako naj to zdrži, uboga, sicer sila brihtna, saj delovnih navad, zicledra, še ni obilo, pa kave za krepčilo in bodrenje tudi še ne pije (na mojo srečo, saj še pomnim pomanjkanje, krizo iz socialističnega časa Milke Planinc).

Tako me je začelo še bolj zanimati, kako se s poukom na daljavo spopadajo na osnovno- in srednješolski ravni, in me niso več potešile novice v raznih medijih, pa sem poklical ravnatelja osnovne šole nedaleč od Ljubljane in ravnateljico srednje šole na obrobju Slovenije.

Oba dobro poznam že dolga leta in oba sta mi dejala, da nimata nič proti, tudi če ju imenujem, a sem se odločil, da ju nalašč ne bom. Iz preprostega razloga: oba že tri tedne nenehno delata in bodi dovolj to, da sta si sredi sila pestrega šolniškega dne vzela nekaj svojega dragocenega časa in ga namenila meni, predvsem pa vsem vam, ki boste to prebrali.

Osnovna šola

Gospod ravnatelj, kako je?

"Delovno, zelo delovno in tudi naporno. Ni lahko. Ne za učence ne za učitelje. Nekateri učitelji in učiteljice na naši šoli namreč zdaj delajo tudi po 10 do 12 ur na dan, poleg tega pa imajo doma svoje otroke, šoloobvezne ali pa predšolske. Je pa zdaj, ko smo v tretjem tednu pouka na daljavo, že malo bolje, saj smo se stabilizirali, na začetku pa je bilo kar težavno."

So vam z ministrstva za šolstvo kaj pomagali?

"Načelno podporo ministrstva imamo, to moram reči. Moralna podpora je vseskozi, kakšnih konkretnih navodil, kako naj na šoli delamo, razen tega, da naj poskušamo vzpostaviti stike z učenci in delati na daljavo, torej da izvajamo pouk na daljavo, pa nismo imeli. Na Hrvaškem, na primer, imajo vse napotke centralizirane ‒ kaj vse je treba početi, po katerih spletnih kanalih ipd., mi pa tega nimamo. Nekaj dilem smo imeli tudi glede statusa zaposlenih. Kako torej prvi teden takšnega šolanja, ki je bil najbolj udaren, najbolj zbegan, vse zapeljati tudi birokratsko? No, pa smo."

Kako pa je bilo s samim internetom, z računalniki, s programsko opremo?

"Na naši šoli smo zadevo zelo dobro rešili, in sicer predvsem zato, ker sem že februarja zelo intenzivno usmerjal učitelje, naj obnovijo svoje znanje za delo z e-zbornico in naj ponovijo vse komunikacijske kanale oziroma jih poiščejo. Imamo dobro IKT-tehnologinjo, ki nam pri tem pomaga. Tako smo bili na tem področju na to krizo relativno dobro pripravljeni.

Na nekaterih drugih šolah pa niso bili in jih je to doletelo kot strela z jasnega. Zato v prvem tednu pouka na daljavo na nekaterih šolah pravzaprav niso imeli pouka, mi pa smo ga že imeli.

Smo pa imeli zelo veliko začetnih težav, kako zdaj vse učence poklicati oziroma jih nekako pritegniti k delu, a nam je uspelo. Na šoli imamo od prvega tedna vsak dan videokonferenco z učiteljskim zborom, na kateri tremo vse pedagoške orehe, kaj moramo še postoriti, kje so dileme, kje se zatika, kje so izzivi. Učitelji pa vodijo pouk na več načinov.

Prvi je že omenjena e-zbornica, kamor nalagajo material, in sicer dnevno ali tedensko, potem pa vsak učitelj ubere še pot glede na to, kako se je dogovoril z učenci – lahko ima app skupine po telefonu, lahko uporablja komunikacijsko orodje Zoom za videokonference s celotnimi oddelki oziroma razredi."

Kako pa je na razredni stopnji?

"Na razredni stopnji je malo drugače, saj ta mali praviloma še nimajo telefonov in tudi ne računalnikov, tako da vse poteka prek staršev. Mi pošljemo naloge oziroma aktivnosti. Nam pa pri tem pride zelo prav, da v vseh oddelkih nismo ukinili papirnatih delovnih zvezkov. Zdaj to zelo pomaga, saj učencem lahko sporočiš, naj predelajo, na primer, snov od strani 25 do 27."

Kako so se na vse skupaj odzvali starši?

"Moram reči, da so vse zelo dobro sprejeli in da imamo kar veliko pohval, da smo dobro zapopadli celotno zadevo. Vprašanje pa je, kako bi bilo, če na šoli ne bi bili tako dobro pripravljeni na ta izziv.

Se je pa v prvem tednu pokazal tudi problem opremljenosti posameznih družin. V kakšni družini je pet članov, trije otroci in dva odrasla, ki delata od doma, vseh pet pa se mora zvrstiti na enem ubogem računalniku. To ozko grlo tudi s pomočjo civilne zaščite naše občine kar dobro rešujemo. Do danes smo več družinam izročili devet računalnikov, sedem prenosnih in dva stacionarna."

Kako pa skrbite za to, da učenci niso preobremenjeni?

"Držimo se pravila, da je manj več. O tem se tudi nenehno pogovarjamo. Da otrok preveč ne obremenjujemo, ker res nima smisla, da po cele dneve čepijo pred računalnikom. Moje napotilo je tudi, da odvrzimo balast. Vse tisto, kar je odveč, nepotrebno, saj smo v izjemni situaciji. Sam pouk pa izvajamo po urniku, kakršnega so imeli učenci do krize.

Zelo dobro so se izkazale videokonference oziroma videonapotki. Prihodnji teden bomo uvedli še dneve dejavnosti. Dali bomo napotke za športne, tehnične in kulturne dneve ter jih bomo izvedli na daljavo tako, kakor izvajamo tudi pouk. V resnici ne bo kakšnih velikih težav.

Od prvega tedna, ne sicer čisto od prvega dne, izvajamo tudi strokovno pomoč. Se pravi, da so z učenci, ki imajo kakršenkoli primanjkljaj, to so otroci s posebnimi potrebami, naše kolegice vzpostavile kontakt, ki največkrat poteka ena na ena. Učenca oziroma učenko pokličejo po telefonu ali na računalnik in potem delajo z njim po programu, ki temu učencu tudi pripada.

Skratka, na naši šoli vse zadeve zelo uspešno potekajo. Za nekatere druge šole pa vem, da so se sprva precej lovili, e-zbornico so začeli uvajati šele s prvim dnem zaprtja, kar je pravzaprav zelo prepozno."

Kaj pa Zavod RS za šolstvo, ali kaj sodeluje, pomaga?

(glasen smeh) "Tole je zelo dobro vprašanje, ki bi si kdaj zaslužilo širšo pozornost. Zavod RS za šolstvo je najvišji organ ali pa strokovni organ v državi in bi moral poskrbeti za samo stroko.

Mi smo v prvih 14 dneh od njih dobili dva vprašalnika, koliko otrok nima dostopa do interneta in kako vodimo pouk na daljavo, tretji dopis je pa bil prejšnji teden z navodili za delo ravnateljev v času krize oziroma za pouk na daljavo. To sem do takrat peljal že 14 dni in ne potrebujem nobenih pametovanj, da mi bo po tem, ko bo te krize konec, kdo rekel: 'Saj smo vam poslali.' Zadeva je izpod kritike, nimam besed."

Kaj pa nacionalno preverjanje znanja (NPZ), bo lahko izvedeno?

"NPZ za tretji razred je že itak umaknjen, ga ne bo, ker je šlo za poizkus, za 6. in 9. razrede pa utegne sicer biti, vendar v nekakšni okrnjeni obliki. Skratka, glede NPZ sem skeptičen. Lahko da bo vse skupaj zelo prilagojeno ali pa bo nekega dne prišla okrožnica, da je zadeva prestavljena oziroma odpovedana."

Kaj pa ocenjevanje?

"To je še velika težava. Glede tega pa res vsi skupaj čakamo na navodila Ministrstva za šolstvo RS in Zavoda RS za šolstvo, ker zdaj že 14 dni pametujejo, kako naj izvedemo ocenjevanje na daljavo. To je prvi izziv, ki se ga bomo zdaj šli na ravni države.

Drug izziv pa je, kako zaključiti ocene ob koncu šolskega leta, da bo šolsko leto regularno. Moje osebno mnenje je, da bo temelj ocene verjetno prvo polletje, ki je bilo normalno izpeljano, potem bodo pa neke modifikacije nekih ocen, ki bodo pač pridobljene v tem kriznem času."

Ta trenutek je torej še kar nekaj vprašanj neodgovorjenih.

"Mi delamo iz dneva v dan. Ta trenutek vem, kaj nam na šoli manjka, in zdaj imamo čisti ameriški scenarij. Se pravi, 'uzdaj se use i u svoje kljuse'. Torej, moja šola deluje tako, kot deluje, in ta trenutek ne potrebujem kakšnih velikih pametovanj države. Tisto, kar se je pokazalo, da je v redu, peljemo, za tisto, kar smo ugotovili, da je preveč, smo dali na stran.

Poleg tega, kot rečeno, da stremimo k temu, da je manj več, je pomembna še proaktivnost. Bolj ko se bo kriza poglabljala in razširjala, dlje ko bo trajala, tem več bomo imeli težav s posameznimi učenci, ki bodo imeli določene psihološke težave.

Ker se bo definitivno, če bo tole trajalo dva meseca, komu kje poznalo, posebno pa se nam bo poznalo vsem skupaj, ko se bomo vrnili v 'normalno' obliko življenja. Takrat bomo potrebovali veliko strokovnjakov, da bodo to psiho razumeli in znali z njo tudi delati, predvsem pa bo šlo za učence in učenke."

Pa najbrž tudi za koga od šolnikov?

"Seveda. V kolektivu imam nekaj kolegic, ki so zelo na tleh oziroma so vsaj bile prvih 14 dni. Vsi ljudje se pač ne znajo obrniti in jim je porušena struktura dneva, da pouk teče zelo predvidljivo od ure do ure, kar jim pomeni določeno varnost. Zdaj pa se je pokazalo, da se gremo improligo, da moramo improvizirati. Poleg tega je tu še nevarnost obolenja, okužbe in s tem povezan strah. Vse to je za takšne ljudi eksplozivna mešanica."

Kako krepite moralo?

"Eden od dejavnikov, ki se je v teh dneh izkazal kot zelo dober, je, da za učitelje kolege vsak dan ali pa na vsaka dva dni ter za starše enkrat na teden izdam obvestilo, v katerem jih nagovorim z različnimi temami in jih spodbujam. Vsi moji kolegi niso iz kraja, v katerem je šola, zato je dobro vedeti, kaj se dogaja. Tako jih obveščam, mirim, dvigujem moralo z določenimi pozitivnimi zgodbami. To se je izkazalo za zelo dobro."

Kaj pa ravnatelji, ste med seboj kaj povezani?

"Smo. Imamo Ravnateljski servis, imamo posamezne aktive, regijske ali medobčinske. Delimo si izkušnje, nato pa moraš sam kot ravnatelj oceniti, ali je rešitev drugega ravnatelja v redu tudi za tvojo šolo. Tokrat ni uniformiranih napotil in navodil.

To je po eni strani dobro, ker jih ne more biti, po drugi strani so pa šolniki po navadi takšni, da če ni čisto usmerjeno in čisto določeno, se radi izgubijo, podre se jim struktura, kot sem že rekel. Moram pa tudi reči, da se, četudi ni bilo navodil z ministrstva, kako naj delamo, čuti neka skrb države, da bi se vse skupaj izpeljalo. Ministrica je poslala dve zelo motivacijski pismi vsem zaposlenim in ravnateljem, kar ni slabo, je v redu in je zelo dobrodošlo."

Srednja šola

Gospa ravnateljica, kako je?

"Pouk na daljavo uspešno poteka, zadovoljna sem. Seveda pa to ni to, to je katastrofa za nas vse, saj smo socialna bitja. Saj s kolegi smo v stiku prek Microsoftovega programa Teams, imamo tudi videokonference, toda profesorji silno pogrešamo delo v razredu, pogrešamo svoje učence."

Zdaj so se šole, tako osnovne kot srednje, že organizirale.

"Drži. Mi smo se dejansko takoj po tem, ko smo 13. marca šolo zaprli. Sploh tisti prvi vikend sem delala resnično nonstop, saj je bilo treba vse organizirati na novo, učiteljem poslati navodila in narediti še kup drugih pomembnih reči. Ravnatelji srednjih šol z različnih koncev Slovenije smo na Vibru povezani v skupino in zelo smo sodelovali med seboj. Naša predsednica društva je rekla, da samo pet šol ni šlo zraven.

Za osnovne šole je bilo seveda vse skupaj teže, saj imajo zelo različne starostne skupine, naši dijaki pa bolj ali manj obvladajo tako računalnike kot pametne telefone. Ta prehod je bil torej dokaj v redu. Kar se komunikacijskih kanalov tiče, smo na začetku šli bolj v širino ‒ svojim profesorjem sem recimo pustila, da so si sami izbrali eno izmed štirih platform. Zdelo se mi je namreč, da jih takoj na začetku ne smem omejiti.

Do danes pa so mi morali vsi razredniki sporočiti vse pripombe, tudi dijakov, in ena od pripomb z razrednih ur je bila, da profesorji uporabljajo različne komunikacijske kanale in da bi bilo to dobro omejiti. Sprejeto. Tako bomo šli v naslednji fazi na eAsistenta in Microsoftov Teams. Ne nazadnje bo tako delo lažje tudi za same profesorje, saj jim ne bo treba preverjati e-pošte, eAsistenta in še česa.

Dijaki so tudi predlagali, da bi radi, da jim učitelj prek Microsoftovega Teamsa pošlje Power Point ali pa nalogo ter da je zraven njegov glas. To najbolj pogrešajo, razlago. Poleg tega smo kar nekaj dijakom dali šolske računalnike, nekateri profesorji smo dali tudi svoje zasebne, prek Telekoma pa čakamo še na modeme, saj nekateri dijaki iz socialno šibkejših družin nimajo niti interneta."

Bi bilo treba na koga kaj apelirati?

"Mislim, da niti ne, saj smo se tiste šole, ki smo na bolj ruralnem območju, že same organizirale. Vem, da je to uspelo tudi eni drugi precej večji srednji šoli. To smo dosegli tudi prek Društva ravnateljev. Res moram pohvaliti vse, ki so sodelovali pri izvedbi akcije, h kateri so pristopila razna podjetja, na primer Telekom. Kako pa so bili po šolah ažurni in agilni, je seveda druga stvar, o tem ne morem presoditi, lahko pa rečem, da je zdaj za naše dijake poskrbljeno."

Kako pa je z usklajevanjem obremenjenosti dijakov, saj imajo na dan po šest, sedem predmetov?

"Prav danes sem dobila povratno informacijo tudi od dijakov in niti iz enega razreda nisem dobila pritožbe. Mogoče je bilo še kje kaj preveč v prvem tednu pouka na daljavo, a sem to vsak teden spremljala z anketo in dejansko so se nekateri profesorji samoregulirali in zdaj v tem tretjem tednu, danes je že sreda tretjega tedna, sem prejela povratno informacijo, da je primerljivo z zahtevnostjo pri običajnem šolskem delu in da imajo dijaki tudi prosti čas. In da je tako kot pri rednem pouku različno od enega dneva do drugega.

Moji učitelji so dobili strogo navodilo, da morajo delati v času, ko je pouk, in takrat morajo biti dosegljivi in odzivni, to je prva stvar. Druga stvar pa je, da morajo kot izkušeni učitelji presoditi, kaj razred zmore glede na to, da učenci delajo sami in da ni razlage. In da morajo dati od tistega, kar bi dali pri rednem pouku, vsaj eno tretjino manj. In vidim, da se tega kar držijo."

S starši in dijaki gotovo redno komunicirate?

"Seveda, to je zelo pomembno. Vsako nedeljo napišem staršem in dijakom ter tudi učiteljem prek eAsistenta sporočilo. Kdaj tudi še med tednom, a so mi starši sporočili, da jim nedeljsko sporočilo še posebno veliko pomeni. Se pravi, pripravim povzetek prejšnjega tedna ter dodam, da smo svetovalna delavka, jaz in učitelji razredniki dosegljivi za pripombe."

Slišal sem, da še niste prejeli smernic za ocenjevanje.

"Res je. Pri ocenjevanju je bilo tako, da so nam to odločitev kar nekako hoteli podtakniti ravnateljem, da bi za to poskrbeli sami z učitelji. Učiteljem sem nato rekla, naj se začnejo v tem duhu med seboj pogovarjati in povezovati, da naj začnejo malo razmišljati, in sicer o številu ocen, načinu pridobitve ocen in o standardih.

Se pravi, kaj sploh lahko na tak način preverjamo oziroma ocenjujemo. In sem dejala, da naj začnejo počasi preverjati. Tako da so moji učitelji to že naredili, nimam pa še povratne informacije, ker sem jim v nedeljo napisala, da smo ravnatelji po različnih kanalih vendarle dosegli, da nam bo osnovne smernice dalo ministrstvo, kar naj bi se zgodilo ta teden. Kaj bo, je pa druga zgodba.

Zato je prav, da ravnatelji počakamo. Veste, po vojni bodo vsi heroji. Na podlagi teh smernic bomo morali spremeniti šolska pravila, se pravi šolski pravilnik se bo moral prilagoditi ocenjevanju na daljavo. Pri tem se je pametno držati protokola in najprej vse deležnike seznaniti z njim. Torej s pravili igre. Tudi zato, ker se ne mudi. Zdaj je pač šele tretji teden, ko se stvari dejansko šele postavljajo na pravo mesto. Prvi teden je bil uvajalen, vsi smo se lovili."

Opažate še kaj?

"Poglejte, razlike med dijaki so, pa naj ministrica stokrat reče, da jih ni. So. Nekateri imajo starejše sestre ali brate, ki jih lahko kaj vprašajo, pa starše s takšno izobrazbo oziroma znanjem, da eden ali pa oba lahko pomagata pri šolskih nalogah in učenju, na primer eden pri matematiki, fiziki, drugi pri zgodovini, slovenščini, geografiji. Ali pa babica, dedek, četudi po telefonu.

Koliko je takšnih družin v Sloveniji? Poleg tega so nekateri otroci zelo odvisni od žive razlage. Tudi zato se trudimo, kolikor je to le mogoče, učiti tudi po videopovezavi."

Pa še nekaj je treba zelo poudariti. Socialno vlogo šole v družbi.

"Seveda, seveda. Šola silno povezuje, to velja za učence v osnovni šoli, zlasti pa še za najstnike v srednji šoli. Sploh zdaj v tej osamitvi. Saj kako pa naj se jih zadrži tako dolg čas v zaprtih prostorih? Najstniki socialni stik potrebujejo kot zrak in tudi zabavo, sprostitev čez vikend. Tega se moramo zavedati.

Do zdaj se pravzaprav niti nismo zavedali, kakšna interakcija vse poteka med deležniki v šoli in kako pomembna je za celotno družbo. Moramo pa vedeti še nekaj. Dlje ko bo trajalo, teže bo – motivacija bo hočeš nočeš padla. Tako učencem kot učiteljem. Zato je pomembna trdna, neomajna podpora javnosti – tako učencem, učenkam, dijakom, dijakinjam kot učiteljem, profesorjem in ravnateljem, ravnateljicam.

Se pa je zdaj bolj ali manj pojavilo v javnosti, da številni sploh niso vedeli, kaj to pomeni biti učitelj in koliko dejansko delajo. Je pa še ena druga stvar. Mi vsi skupaj zdaj delamo na drugo potenco. Na primer, ravnatelju prej ni bilo treba pisati dopisov, ljudi sem zbobnala skupaj in smo se dogovorili. Zdaj pa za oblikovanje dopisa, da bo komunikacijsko dosegel vsakega in da bo dosegel svoj namen, ker smo bralci različni in ker zraven ni nebesedne komunikacije, porabim neprimerno več časa. Saj že poslušamo, kakšne napake delajo nekateri ravnatelji z dopisi, ki so videti kot depeša, napad.

Zato je dobro v vsakem dopisu najprej pohvaliti. Na primer, ko sem pisala razrednikom navodila za razredno uro, sem naročila, da je treba dijake najprej pohvaliti, jih vprašati, kako se počutijo. In celo fantje so razrednikom poslali tudi po pet strani o tem, kako jim je zdaj doma. Se pravi, da to podporo potrebujejo. Potem je pa seveda odvisno od nas, kakšni smo tudi kot ljudje in kot vodje. To je zdaj res na tehtnici. Se pa bojim, kaj bo čez en mesec. Pa kaj bo z maturo, saj država vztraja. Bomo videli."

PREBERITE ŠE: Strokovnjakinja o naših financah: "V krizi ljudje najdemo največ rešitev, ker smo v to primorani" ALI Koronavirus: Bomo po koncu pandemije lahko zaživeli boljše življenje? (piše: Petra W.)

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol