Sonja Vraščaj: "Auschwitz je dejansko bil tovarna smrti"

Zakaj menite, da je prav, da ljudje, ki so se rodili v povojnih časih, vedo, kaj pomenita druga svetovna vojna in Auschwitz?

Prav je, da to vedo in poznajo, ker brez zgodovine ni prihodnosti. In to je zgodovina našega naroda skupaj z drugimi evropskimi narodi. Zdi se mi prav zločinsko, da pri pouku zgodovine druge svetovne vojne v celoti sploh ne poučujejo.

V Dnevniku sem prebrala, da je vsa zgodovina druge svetovne vojne skrčena na dober odstavek. To je do mladih ljudi, ki morajo vedeti resnico, velika krivica. Resnica pa je le ena. Ko kaj govorim mladim, vidim, da želijo resnico, zato je pomembno, da poznajo vso zgodovino, brez ozira, kakšna je.

Mladim ljudem vedno rečem: "Borite se proti vsaki vojni, ker človek pride v vojno, taborišče, kamorkoli s svojim značajem, ki se v določenih pogojih razvije. V vojni so takšni pogoji, da se najbolj bohoti krutost." Marsikateri zločin, ki ga danes obravnavajo kot zločin, na eni ali drugi strani, ker sta v vsaki vojni dve strani, se ne bi zgodil, če za to ne bi bili pogoji. Zato mladim ljudem rada povem resnico brez ideologije, pripovedujem jim le dejstva. Takrat se nismo ukvarjali z nobeno ideologijo, vedeli smo le, da nam nekdo hoče vzeti jezik, domovino in da jo moramo braniti.

Ste se za slovenski jezik borili še pred začetkom vojne?

Seveda. Živela sem v Italiji in cilj Italijanov je že po prvi svetovni vojni, od zasedbe bil, da nas poitaljančijo brez kakršnih koli temeljev. Najprej so nam vzeli jezik in če narodu vzameš jezik, ga ni več. Obenem so nas izkoriščali tudi ekonomsko, ker so hoteli, da slovenska podjetja in kmetje propadejo, ter so jih obremenjevali z davki, s tem, da so ponujali posojila, da bi se kmetije zadolžile.

Ta posojila so dajali Italijanom, ki so kupili te slovenske kmetije. Ko ti vzamejo jezik, si zelo prizadet. Moja generacija je to občutila pri šestih letih, ko smo šli v šolo. Takrat še nismo znali niti razumeli nič italijansko in vendar je pouk potekal v italijanščini. Nismo razumeli, zakaj ne smemo govoriti slovensko, saj se tudi v odmoru nismo smeli med seboj pogovarjati v slovenščini. Šolo, ki sem jo obiskovala, so vzdrževali tamkajšnji ljudje, imele pa so jo šolske sestre, ki nas niso preganjale, čeprav je pouk potekal izključno v italijanščini.

Sestre so bile same Slovenke in so enako čutile do slovenskega jezika kot mi. Medtem ko so fantje imeli povsem drugačen režim. Ampak italijanski učitelji niso bili vsi enako kruti, zlasti učiteljice ne. V Tomaju, kjer je bila šola za fante, je poučevala zelo zagrizena fašistka, učiteljica Benko, in tudi ravnatelj, ki je bil Italijan. Oba sta bila zelo kruta. V tistem, ko te nekdo tlači, tudi če si otrok, dobiš odpor, in to je potem raslo z nami.

Mi smo na Jugoslavijo gledali kot rešiteljico, prepričani, da bomo slej ali prej priključeni in s tem ostali Slovenci. In leta 1941, ko so Italijani korakali prek vasi proti jugoslovanski meji, smo vedeli, da bodo zasedli slovensko ozemlje. Ko smo jih gledali, smo bili tako žalostni, da smo vsi jokali, ko smo jih gledali. Mislili smo, da je konec z našim upanjem. Že takrat smo bili močno razočarani, da so v ljubljanski pokrajini ljudje na visokih položajih pozdravili Italijane. Seveda smo od tistega trenutka dalje vsi bili veseli, da se je slovenski narod uprl in smo iskali možnost, da se vsi priključimo.

Tako sva se z očetom istočasno priključila, ker so naju povabili, s polno zavestjo, da naju lahko ujamejo. Biti ujet in zaprt je pomenilo mučenje in da te lahko tudi ubijejo, kar pomeni, da smo bili zavestno pripravljeni za to tudi umreti. Po kapitulaciji Italije pa so prišli Nemci, ki so bili enako kruti, niso pa nas poznali, čeprav so imeli kolaborante. Na srečo jih je bilo zelo malo, tako da smo odkrito sodelovali. Kadar je bilo treba, je pomagala vsa vas.

Kako so vas Nemci ujeli?

Kot mladinska aktivistka sem bila v ilegali, kar pomeni, da sem bila na terenu, ker sem bila tajnica okrožnega odbora zveze slovenske mladine za kraško okrožje.

Imeli smo sestanke z mladinsko organizacijo in se dogovarjali za akcije, organizirali kurirsko službo, med drugim smo opazovali tudi njihove premike in dekleta so obveščala tudi partizane, kje so Nemci, da so se pripravili na boje ali umaknili. Aktivistke so zjutraj začele zbirati mleko, da so za partizane pripravile maslo, predle volno in pletle nogavice.

Vsa naša dejanja in življenje v tistem času so bili usmerjeni v pomoč partizanskim enotam. Nekega dne so Nemci obkolili Pliskovico, kjer smo mladinci, gospodarska komisija in partizanski učitelji imeli sestanek. Nemci so nekoga iskali, za nas pa niti niso vedeli. Slišali smo, da je vas obkoljena in se hitro razšli ter kamuflirali.

Dekleta so si dala predpasnike in vzele kakšno metlo ali grablje, kot da so domača dekleta. Imela sem zapisnik z veliko imeni in najprej pomislila, da moram to skriti. Bežala sem v žito, da sem to zakopala. Ko sem prihajala iz žita, me je karabinjer prijel. Ugotovili so, da sem bežala in nimam dokumentov, ki sem jih izgubila po poti. Rekli so: "To je treba odpeljati." Drugih k sreči niso ujeli.

Kam so vas odpeljali?

V zapor Coroneo v Trstu, kjer so zasliševali in pošiljali v koncentracijska taborišča. Tudi oče je v tem času, ko sem bila zaprta, bil tam zaprt na moški strani. Strašno smo se bali vseh zaslišanj in mučenj, ko bi lahko izdal. Če so kdaj koga obsojali, ker je med mučenjem koga izdal, sem rekla: "Vprašanje, kako bi se ti, ki ga obsojaš, obnašal?"

Kadar ti vlečejo nohte, stiskajo prste med vrati, ugašajo cigarete na prsih in podobno, je vprašanje, ali lahko zdržiš, da ne bi izdal nekega imena, ki ga hočejo slišati. Strašno smo se bali zaslišanj, ker smo se aktivisti med sabo imeli radi. Čutili smo, da je v borbi vsak potreben in enakovreden, za vsakogar, ki so ga zaprli, smo trpeli, tudi tisti, ki še nismo bili zaprti. Vedeli smo, da moramo braniti domovino.

Ste se bali, da vas bodo ustrelili?

Ne, bile smo zaprte in čakale na zaslišanje, nismo vedele, kaj bo naprej. So pa Nemci iz zaporov izbirali tudi talce. V tistem času, ko sem bila zaprta, je nekdanji oficir ruske vojske speljal odmevno akcijo v oficirski menzi v Trstu. Nemci so se za vsakega Nemca, tudi nepomembnega, strašno maščevali.

Ubili so tudi do sto talcev za enega njihovega. Takrat so iz naših zaporov izbrali 28 deklet za talke. Popoldne so jih poklicali in jim vse pobrali. Takoj smo vedele, da jih bodo likvidirali. Ko so se poslavljale od svojih bližnjih z besedami, da se vidijo zadnjič, ker gredo jutri na strelišče, smo od strahu kar otrpnile. Ponoči so jih resnično odpeljali, za njimi pa je ostala prazna celica z odprtimi kovčki, razneseno slamo in tišina, kar je bilo zelo moreče.

Nismo vedele, ali v celici čakamo, da odpeljejo tudi nas, in smo ob vsakem težkem koraku na hodniku otrpnile. Nismo ne jedle ne spale. Bilo nas je strah pred smrtjo, čeprav smo bile pripravljene in rekle: "Naj se zgodi, kar hoče, tudi če nas odpeljejo na streljanje, samo da je konec tega." V Auschwitzu je bila tudi smrt okrog nas, ampak si bil prost. Biti v celici in čakati, da te nekdo pokliče na strelišče, je veliko hujše. Potem so nam sporočili, da gremo v Nemčijo.

Ste vedeli, da greste v Auschwitz?

Rekli so, da gremo v Nemčijo, kar smo čutile kot nekakšno olajšanje. Seveda sem pisala očetu, in to v italijanščini: "Dragi oče, gremo v Nemčijo, pošiljam ti deko." Bile smo prepričane, da nas bodo v Nemčiji dali nekam delat. Mama je še po vojni rekla: "Bila sem nekako potolažena, ko so te poslali v Nemčijo, ker sem mislila, da boš že delala in preživela."

Se je takrat o Auschwitzu sploh kaj vedelo?

Povsem nič, tudi če bi nam rekli, da gremo v Auschwitz, nismo nič vedeli, ker se je delalo v tajnosti. Vse so držali v tajnosti, da svet o tem ni nič vedel, čeprav so kakšne malenkosti šle ven, ampak ne tako zelo, da bi ljudje vedeli, kaj je.

Auschwitz pa je dejansko bil tovarna smrti. Kam smo prišle, smo zvedele šele, ko smo prispele. Vozile smo se tri dni, zaprte v živilskem vagonu, ki so ga le od časa do časa odprli, v kotu pa je bila kibla, da smo lahko šle na potrebo. Tri dni smo v glavnem čepele druga ob drugi, še polne energije in olajšane, da smo se rešile groze iz zapora.

Imele smo hrano, ker so nam jo pred odhodom prinesli domači od doma v zapor. Nič ni bilo tako strašno, dokler nismo prispele v Auschwitz.

Kakšna je bila prva slika?

Ko se je vlak ustavil, so odprli vagone. Tam so že bili SS-ovci, ki so začeli na nas vpiti. Pozneje so z nami imeli opravka nastavljeni interniranci, čemur pravim organizirana dezorganizacija.

Kam so vas razvrstili?

Nesreča je bila, da so nas zamenjali za Rome, in sreča, da so odkrili, da smo Slovenke. Namreč 2. avgusta leta 1944 so logor povsem izpraznili. Pri Romih so bile družine skupaj v istem logorju. Ponoči so jih naložili na tovornjake in vse odpeljali v krematorij. Med njimi je bilo tudi 77 naših Romov iz Novega mesta.

Kam so vas razvrstili, ko so ugotovili, da ste Slovanke?

Pri njihovi razvrstitvi smo jim Slovani bili napoti, po moje ne toliko Slovenci kot ostali Slovani, ker so Nemci hoteli vse ozemlje zase. Poskuse so delali tudi na Slovankah.

Mengele?

Bilo je več zdravnikov. Mengele se je specializiral za dvojčke, trojčke in četverčke. Med Rominjami, tudi med Judi tu in tam, je bilo veliko dvojčkov in jim je tudi živim prerezal trebuhe ter vzel otroke ven. Ena je opisala, kako je videla, da je mlado Judinjo ustrelil in ji hitro izrezal srce, ki ga je kot organ poslal v Berlin. Da bi ga pohvalili, je poslal dosti organov v Berlin. Neverjetno, kako je lahko človek krut.

Menite, da se človek takšen rodi?

Noben se ne rodi takšen, s sabo prinese le gene, se pravi nagnjenost. V določenih pogojih se vse to razvije. Drugi ginekolog je na Slovankah študiral, kako bi jih kastriral, da bi slovansko ljudstvo izumrlo in bi potem Nemci imeli na razpolago vse ozemlje.

Kakšno je bilo bivanje v logorju?

Na dveh kvadratnih metrih nas je spalo deset, druga ob drugi, in če je ponoči zaradi stranišča kakšna vstala, smo se morale vse zbuditi. To ni bilo najhuje. Vstajale smo ob treh, mogoče pozno jeseni ob pol štirih. Vsekakor smo ob štirih morale biti na apelu v postroju na razstojanju in smo tam stale na miru od štirih do šestih v vsakem vremenu in letnem času ter zvečer od šestih do osmih.

Medtem so hodili iz logorja B prek logorja A do izhoda na ekonomijo, kjer so pridelovali pridelke za našo prehrano. Bila je tudi tovarna in delavnice, v katere so ženske iz taborišča hodile delat. Pred izhodom pri vratih je bil orkester. V Auschwitz je prišlo vse vrste ljudi, med njimi so bile tudi velike primadone in glasbeniki. Iz vseh teh ljudi so sestavili orkester, ki je moral zjutraj in zvečer igrati dve uri, medtem ko so taborniki hodili ven delat in nazaj noter, me pa smo stale na apelu.

Ste delali od šestih do šestih?

Ja, vmes pa smo imele pavzo za kosilo tako kot tisti, ki so delali zunaj. Ampak tistim, ki so delale kjerkoli zunaj, je prva misel bila, kako bi pomagale tistim, ki so bile notri. Tiste, ki so delale na njivah, so hotele v taborišče 'prešvercati' kakšno malenkost. Veste, kaj je nam, ki smo bile notri, pomenil en korenček, list zelja ali kaj takega, kar zraste na zemlji?

To so morale skriti ob telo, ker je vsaka pomoč bila strogo kaznovana, saj drug drugemu nikakor nismo smeli pomagati. SS-ovci so si izmislili, da bodo naredili kontrolo in seveda so vsakič tudi kaj odkrili, kar je potem pomenilo hudo pretepanje in ščuvanje psov. Tam te je lahko vsakdo ubil in nikomur ni bil odgovoren. Saj ni ubil človeka, temveč številko.

To pomeni, da se je ob vsej krutosti pri tabornikih razvila druga plat?

Razvila se je solidarnost, in to najbolj pri Jugoslovankah. Bile smo za vzgled, niti ne toliko sama, ker nisem imela pogojev, bolj tiste, ki so delale v kuhinji ali skladišču. Bila je spletena mogočna organizacija za samopomoč. Pri tem so se zelo izkazali ljudje, ki so imeli izkušnje s tajnimi organizacijami.

Med prve so v Auschwitz pripeljali španske borce, ki so jih zajeli v Franciji. Ti so poznali, kako se kaj organizira v ilegali, ali naši partizani in partizanke, ki so že pred vojno poznali tajne organizacije. Ti so tudi bili vodje organizacije za samopomoč. Najpomembneje je bilo, da si med sabo pomagamo in rešimo čim več življenj. Čim več nas je moralo priti domov. Takšna solidarnost se v normalnem življenju niti ne more razviti. Tudi domovino smo najbolj vzljubili, kadar je bila v nevarnosti.

Je za preživetje v taborišču bila potrebna tudi sreča?

V vsakem taborišču je potrebna tudi sreča. Recimo, da nisi zbolel, imel si tudi srečo, da si prišel na tako delovno mesto, ki ni bilo težko, ali nesrečo, da si moral opravljati najtežja dela. Največja sreča je bila, da nisi zbolel, in jaz nisem.

O čem ste med bivanjem v taborišču razmišljali?

O ničemer, le o tem, da premagamo Nemce. In tudi pozneje, ko so v drugi polovici leta 1944 začeli prazniti Auschwitz in nas poslali delat v različne tovarne, smo najprej razmišljali, kako jih bomo sabotirali, čeprav je tudi sabotaža bila strašno nevarna.

Koliko časa ste bili v Auschwitzu?

Bila sem od junija do oktobra leta 1944. Po Stalingradu, kjer so Nemci zelo dobili, so ti tudi nekoliko omilili režim. Videli so, da ne bodo samo zmagali. Mi smo vedeli, zakaj smo prišli, že doma, in ravno tako smo bili prepričani tam, da bomo zmagali, da mora Nemčija vojno izgubiti. Ravno tako smo zaupali Rusom, zaveznikom, nikdar nismo pomislili na to, da bi celotna koalicija izgubila.

Ob nedeljah nismo delale in smo posedale pred barakami ter včasih govorile tudi o hrani, receptih, ampak kmalu smo prišle spet do partizanov, govorile o njih in začele prepevati pesmi, največkrat partizanske.

Sprva bolj po tiho, potem pa vse bolj na glas. Nismo pomislile, da bomo umrle, ampak da bomo prišle domov. Vedno smo rekle: "Ko bomo doma." Če rečeš če, si obremenjen s tem, da je možnost, da ne prideš. Če pa rečeš ko, si prepričan, da prideš domov, in je lažje vse prenesti. Razen tega smo vedele, da nas sovražijo, me pa tudi njih. Potem so nas do meseca aprila poslali v druga taborišča, ki so bila blažja. Bila sem v Rajhenburgu, takrat so zavezniki že močno bombardirali Nemčijo, zlasti tovarne, naš logor pa je bil blizu tovarne in so bombardirali tudi njega.

Ker ni bilo več ne tovarne ne logorja, so me dali v drugi logor, Sachsenhausen blizu Berlina, in sicer aprila leta 1945. Obe fronti sta se že precej bližali tam do 21. aprila, ko so nas spravili v kolone in gonili okrog pred fronto.

Se v mislih še kdaj vračate v Auschwitz?

Seveda, tega nikoli ne pozabiš, spremlja te vse življenje. Življenje je pisano, tudi drugim se dogajajo lepe stvari in tudi težke. Pri težkih stvareh se vedno vrneš tja, kjer si bil, nazaj v Auschwitz. Od leta 1945 je bilo tudi veliko drugih težkih stvari v službi in zasebnem življenju.

Recimo po vojni se nisi mogel vključiti tako hitro v življenje. Prej sem bila vesela punca, tako da je mama po vojni večkrat rekla: "Kje pa je moja Sonjica?" Čutila je razliko, enostavno se nisem mogla več smejati in veseliti. Tako sem enkrat z okna gledala dekleta moje starosti, ki so ob nekem mitingu plesale, se smejale, prepevale.

Rekla sem: "Kako se morejo smejati, kako lahko plešejo?" Seveda, niso doživele Auschwitza. Bila sem prepričana, da se ne bom mogla nikoli več vključiti v mlado življenje. Takrat sem pomislila na samomor. Ampak ker sem bila že vključena med mlade ljudi in zaradi ljubezni do staršev, sem lahko šla naprej. Pred približno dvajsetimi leti sem v časopisu prebrala izjave, zdi se mi, da Juda, ki je bil v Auschwitzu: "Nisi kriv, da si živ, pa vendar se čutiš krivega, da si živ."

Dejansko sem to brala počasi in v tem iskala sebe. Bile so obremenitve in o tem nisem mogla z nikomer govoriti. Zdaj lahko grem v Auschwitz, včasih me vprašajo: "Kako lahko tako mirno o tem govorite?" Vseeno me vsakič zadene, vsakič grem iskat svojo barako in tam, kjer sem bila. To ostane za vse življenje. Pred kratkim sem dobila staro legitimacijo. Neposredno po vojni si moral napisati, ko si se prijavil za legitimacijo, posebna znamenja. Na njej je napisano: "Številka na levi roki 82396." Pozneje tega več ni bilo treba pisati, mi pa smo vseeno bili zaznamovani.

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel