Sperminatorji ali saga o potomstvu iz lončka

Ob besedni zvezi banka sperme ljudje navadno začnejo razmišljati na dva načina – ali oportunistično ali etično: po eni strani je darovanje sperme hiter način za služenje denarcev, ob čemer si lahko veselo pritrdite, da ste eden izmed tistih, ki uživa ob svojem delu, po drugi strani pa, kje je zagotovilo, da vas čez deset, dvanajst (ali več) let ne doleti takšen scenarij: ducat malčkov na vaših vratih, ki vas gledajo z velikimi očmi (prav takšnimi, kot so vaše) in vpijejo: »Očka!«

Kar se tiče mene, mi ob besedni zvezi banka sperme postane predvsem slabo. Ker če je banka, to pomeni zares veliko sperme, mar ne? Predstavljajte si hektolitre, pravzaprav en velik bazen sperme, ja, tak ogromen bazen, milijarde in milijarde drobnih spermijev, majhnih sluzastih vsiljivcev z repki, ki rinejo nekam naprej proti jajčecu, toda jajčeca ni.

Ne še. Zato jih uspavajo, zamrznejo, dokler ne pride njihov čas. To bo tedaj, ko bo prišla ženska z vibrirajočim jajčecem, položila denar na pult, rekla: »Tegale hočem!« in pokazala na obrazec donatorja, na katerem piše 'računalniški genij in model za moške kopalke'.

Banka sperme je pravzaprav gromozanska predsoba, neskončna čakalnica za spermije, ki so tu, da nekoč izpolnijo svojo nalogo – ustvarijo novo življenje. Ti spermiji so štorklja za samske ženske in pare, ki, kot bi politično korektno najbrž dejali Američani, 'potrebujejo malo pomoči'.

Darovanje sperme pri nas

Zakaj ne bi darovali svojih telesnih tekočin, si morda mislite, darovanje sperme je navsezadnje podobno darovanju krvi: nekdo je ima nekaj odveč, kdo drug je nima dovolj, blago mora krožiti, pravi tržna logika in – treba je pomagati sočloveku v nesreči. Že, toda ni ravno tako preprosto. Medtem ko s krvjo rešujete življenje, ga s spermo podarjate, kar ni zanemarljiva razlika.

Poleg tega v prvem primeru rešujete tuje življenje, v drugem pa podarjate svojega. In ta del vašega življenja, ki ste ga nekoč izstrelili v lonček, se lahko kot bumerang naslika tudi v prihodnosti. Darovanje sperme naj bi sicer potekalo anonimno, toda v dobi informatike ni težko najti kateregakoli človeka, če si le dovolj odločen, da ga boš našel. Za začetek sicer povejmo, da pravih bank v Sloveniji ni, edini približek je hranilnica semen na ginekološki kliniki v Ljubljani, toda tu je namen uporabe drugačen.

Spermo vam shranijo, če denimo zbolite za rakom, pa bi se želeli v prihodnosti še vedno reproducirati, skratka, nekoliko drugačna zgodba. Najbliže nam se je saga o darovanju sperme odvijala lani na avstrijskem Koroškem, ko je klinika Otroci po želji iz Celovca javno pozvala koroške gasilce, naj darujejo svojo spermo za potrebe semenske banke in za potrebe avstrijske medicinske ustanove.

Kot je za regionalni medij Koroška danes tedaj povedal ginekolog Alexander Stadler, klinika ni imela dovolj primernih darovalcev sperme, zato so pričakovali pomoč gasilcev, ki jih je sicer na Koroškem na tisoče. Pri tem je Stadler dejal, da so gasilci »simbol prave moškosti in vrlin, kar dokazujejo tudi pri posredovanju v katastrofah vseh vrst«.

Ob takšnem dobrikanju bi najbrž klonili tudi vi, kajne? Samo predstavljajte si, da pride iz ust vaše mične gospodične: »Dragi, ti si simbol prave moškosti in vrlin, daj, naj ti pride vame …« Kako so se na koncu odločili koroški gasilci, ki naj bi za podvig dobili 70 evrov za lonček, ne vemo, bilo pa bi vsekakor zanimivo spremljati poti in usodo umetno oplojenih gasilskih otrok.

Čez lužo jih zamrzujejo že dolgo

V Ameriki so banke sperme že dolgo del vsakdana. Vse skupaj se je začelo davnega leta 1884, ko je dr. William Pancoast, profesor na Jefferson Medical College v Filadelfiji, obravnaval neplodno žensko, ki jo je pod anestezijo osemenil s spremo svojega najčednejšega študenta. Ko je čez nekaj let ugotovil, da je otrok po videzu povsem podoben svojemu darovalcu, je o tem, kaj je storil, obvestil moža neplodne ženske. Ta je ob doktorjevi obrazložitvi dejal: »Prav, toda ne povejte tega moji ženi.«

Tudi danes situacija ni veliko drugačna. Starši, ki uporabijo darovano spermo, svojim otrokom navadno ne povejo, kako so nastali. Raje kot to pustijo otroke, pa tudi sorodnike in prijatelje, v prepričanju, da je njihov otrok tudi v celoti njihov biološki otrok.

Toda spremenjene družbene norme – uporaba darovane sperme pri samskih ženskah, nižja cena genskih testiranj in razmah interneta – so ustvarile kar nekaj lukenj v pregradi, ki naj bi zagotavljala anonimnost. Približno deset odstotkov izmed milijona otrok, ki so nastali z darovano spermo, jih zdaj ve, kako so nastali, večkrat tudi, s čigavo pomočjo.

Samske ženske svojim otrokom navadno povedo, da je bil njihov oče darovalec. Profesorica Leann Mischel je ustvarila nekakšno kvazidružino, ko je v stik stopila z 18 drugimi ženskami, ki so tako kot ona uporabile spremo donatorja pod številko 401 na Fairfax Crobank v Virginiji.

Ustvarili so podporno skupino, ki šteje 26 otrok, izmenjujejo si družinske fotografije in nasvete o vzgoji. Enkrat na leto se kot družina dobijo na pikniku, kjer se lahko otroci, polbratje in polsestre, spoznavajo. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo katera izmed žensk ali pač kateri od otrok odločil, da poišče darovalca 401.

Tehnologija, ki še pred desetletji ni bila na voljo, danes omogoča, da otroci najdejo svoje biološke starše. Podjeten 15-letnik je tako na internetni strani za genealogijo odkril svojega očeta, ko je primerjal svoj DNK z DNK družine darovalca. Plačal je 289 dolarjev za genski test, v katerem so njegov kromosom y primerjali z drugimi kromosomi y v registru. Odkril je več moških, s katerimi je bil biološko povezan. Z uporabo priimka teh moških, datuma rojstva svojega darovalca, ki ga je vedel od prej, ter krajem njegovega rojstva je svojega očeta brez težav odkril.

Obstajajo pa tudi spletne strani, na katerih si uporabniki izmenjujejo informacije o darovalcih. Wendy Kramer, katere sin je prav tako nastal z darovanim semenom, je osnovala internetno stran www.donorsiblingregistry.com, na kateri lahko otroci darovalcev poiščejo svoje polbrate in polsestre. Mame in otroci objavljajo vprašanja, kot je: »Kateri izmed vas je prav tako uporabil donatorja 2064?« Danes ima internetna stran že več kot 25 tisoč uporabnikov, od katerih ji je 6552 našlo krvne sorodnike.

A vendar je bila Wendy Kramer presenečena, ko je ugotovila, da se na njeno spletno stran prijavljajo tudi moški darovalci. Več kot 750 moških se je registriralo v želji, da bi našli 'svoje' otroke. Spet drugi donatorji so najeli zasebne detektive ali pa naskrivaj brskali po zdravniških kartotekah, da bi odkrili svoje biološke potomce.

Zakaj bi moški, ki je bil plačan za to, da masturbira, sedaj hotel navezati stik s svojimi otroki? Morda izkušnja darovanja sperme za donatorja vendarle ni tako nepomembna in minorna, kot je želela verjeti industrija za zdravljenje neplodnosti. Moški navadno darujejo spremo, ko so še mladi in še nimajo otrok. Pozneje, ko se poročijo in postanejo očetje, jih začne zanimati, kaj se je zgodilo z njihovimi drugimi otroki.

Iskanje sorodstvenih vezi pa ne poteka brez presenečenj, tako za očete kot za otroke. Jeffrey Harrison, 'vroča donatorska roba' v poznih osemdesetih, je bil v obrazcu opisan kot modrook in visok moški, ljubitelj filozofije in glasbe. Pred tremi leti sta njegovi hčeri, ki sta se rodili v različnih družinah, poiskali druga drugo, nato pa se napotili po sledeh očeta.

Namesto uspešnega profesorja filozofije ali skladateljske zvezde sta našli moškega, ki živi v prikolici in se preživlja dokaj bizarno. Kaj pa darovalčeva trenutna družina? Nekatere žene darovalcev niso ravno vesele, ko izvedo za moževe druge otroke. Mnoge se ob tem namreč počutijo ogrožene. Eden izmed darovalcev je izjavil:

»Svojo biološko hčer sem zasul s svojimi fotografijami in fotografijami njenih bratrancev in sestričen ter starih staršev. Toda, če navedem primer: ravno včeraj sem ji pošiljal e-pošto, ko me je žena opozorila, da sin visi pred TV-jem, namesto da bi si šel umit zobe in šel spat. Torej je čas, ki ga posvečam svoji biološki hčerki, odvzet mojemu sinu, zaradi tega sem manj z njim. Če hočeš tako pozno v življenju vzpostaviti nekakšen odnos s svojimi biološkimi otroki, si moraš preurediti življenje.«

Kirk Maxey, predsednik nekega kemičnega podjetja, je bil donator pred več kot desetletjem, sedaj je srečno poročen in se je odločil, da poišče svoji dve hčeri. S ciljem združevanja družin pomaga še drugim donatorjem. Ustvaril je neprofitni center za gensko testiranje, kjer lahko darovalci in otroci darovalcev testirajo svojo kri, da bi ugotovili, ali se ujemata.

Prav tako si prizadeva uvesti zakon, ki bi dovolil otrokom, da izvedo za identiteto svojega očeta, četudi je bila temu obljubljena anonimnost. Takšen zakon že obstaja na Švedskem, v Nemčiji, na Nizozemskem, Novi Zelandiji in v Veliki Britaniji.

Časi anonimnosti so, kot smo dejali, s prihodom interneta že davno odzvonili. Kdor daruje spermo, se mora še kako dobro zavedati, da bo iz nje nekoč nastalo živo bitje, in se hkrati vprašati, ali je to nekaj, kar lahko sprejme.

Kitajske banke sperme bi vam (če bi se po čudnem naključju denimo znašli tam) ponudile več kot le mehko prigovarjanje, kakršnega se je posluževal omenjeni doktor iz Celovca, ko je vabil gasilce – na Kitajskem vam ga čedne sestre namreč ročno zmasirajo, da vaš korenjak izpljune želeno seme (mimogrede: na Danskem bodo vašo spermo, če ste mikaven donator, prodali tudi za do osem tisoč evrov, medtem ko cene sperme v Ameriki zaradi recesije bojda padajo). A vendar, če bi imeli možnost darovati kje blizu, bi se spustili v sago o potomstvu iz lončka?

Dijana Matković

Foto: Shutterstock

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ