Ja, Miami Beach je čarobno mesto. Je kraj večnega sonca in azurno zelenega morja, ki s penečimi valovi dan za dnem boža belo peščeno obalo. Je kraj, ki vleče.

Zaradi latinskega temperamenta njegovih pretežno špansko govorečih prebivalcev, ki so tja (ali pa vsaj njihovi očetje oziroma dedje) pripluli na bogve kolikokrat zakrpani kamionski zračnici ali v razmajanem lesenem čolničku z le nekaj deset morskih milj od floridskega otočja oddaljene Kube. Zaradi številnih barov, klubov in diskotek je tam izrazito močno nočno življenje. In zato vsakokrat marca Miami Beach poleg turistov z vsega sveta napade še ameriška mladina, ki pride na tradicionalni Spring Break.

Spring Break bi najlaže prevedli kot spomladanske počitnice in jih še najlaže primerjali s prvomajskimi počitnicami naših šolarjev. In s tem se vsa primerjava tudi konča. Vsaj s počitnicami. Dogajanje na samem Spring Breaku bi v mnogočem lahko enačili in primerjali z absolventskimi izleti slovenskih študentov v obmorska letovišča, kakršen je Hersonisos na Kreti (reportažo ste si lahko prebrali, predvsem pa ogledali v eni izmed lanskih številk naše revije).

Formula je sicer preprosta. Kaj dobiš, če za teden dni proč od staršev, študentskih bonov in mesečnih vozovnic pošlješ nekaj deset tisoč oziroma v ameriškem primeru kar nekaj milijonov študentov? Jasno, razvrat brez primere! Mesto, polno radoživih študentov, ki jim gredo po glavi le tri stvari: zabava, alkohol in, jasno, fu… khm, no, avantura. Takšna ali drugačna.

Seveda pa je dejstvo, da je za dober Spring Break potreben denar. Zadeva namreč stane. Tudi od vsega razvajeno ameriško mladino. Stanovati je treba namreč v hotelu, po možnosti v katerem izmed boljših, in le-ti, vsaj na Miami Beachu, niso poceni, posebno ne na južnem delu plaže v neposredni bližini svetovno znanega Ocean Driva, na delu, imenovanem tudi Art Deco.

Torej v samem centru dogajanja, le streljaj od najboljših nočnih klubov, restavracij in trgovin. Sobe v hotelih, kot so Starckov Delano, Fontainbleu, Eden Rock in podobni, dosegajo astronomske cene za nočitev, poleg tega je tudi hrana v News Cafeju, ki ga je oboževal Versace, ali Niki Beachu pasje draga.

Tedenskega najema avtomobila sploh ne omenjajmo, ker se je po Collinsovi aveniji seveda najlepše voziti v mustangu cabrioletu ali corvetti, iz katere vam običajno mahajo dekleta. Lokali, kot so Liquid, Opium Garden ali Cro Bar, v katerem so med našim obiskom Miamija zalotili tudi Britney Spears med uživanjem kokaina, so vsak večer nabito polni, zato je seveda jasno, da se na atraktivne lokacije odpravijo počitnikovat le šolarji premožnejših staršev.

Florida je na splošno center za vse springbreakerje, zlasti kraji, kot so Panama City, Daytona Beach, Key West in seveda Miami. Sicer pa je zaradi bogatega nočnega življenja in nekoliko nižjih cen čedalje bolj popularna tudi Mehika, predvsem letoviški center Cancun.

In kakšen je običajni delovni dan springbreakerjev? Po prekrokani noči seveda sledi daljše spanje in prve mačkaste glave se na ulico prikažejo okrog 12. ure. Sledi obvezen zajtrk ali kar kosilo. Nežnejši spol običajno v popoldanskih urah okupira številne trgovine in butike, kjer svojo »pesem ptic trnovk« pojejo mamine kreditne kartice, kot jogurt bele nožice ameriških mladenk pa se šibijo pod težo nakupovalnih vrečk.

Moški del žurerske horde se običajno zavleče na plažo in na najetih ležalnikih nadaljuje spanec, najbolj energije polni pa se odločijo za odbojko na mivki ali – ne boste verjeli – celo za kopanje v toplem morju.

Najbolj žurersko razpoloženi moški in ženske pa si že čez dan poiščejo ustrezno zabavo. Tako smo Mateja, Bor in moja malenkost povsem naključno naleteli na Playboyev dogodek v legendarnem baru Clevelander na ulici Ocean Drive. Od jutra pa vse do popoldanskih ur je tam potekal velik žur, na katerem so znanci iz Playboyeve ekipe izbirali Cyber Girl oziroma internetno misico Playboyeve spletne strani. Tam smo med drugimi našli tudi v Miamiju živečega Finca Jarma Pohjanjemija, Playboyevega fotografa, s katerim smo lani že sodelovali med snemanjem fotografij brazilske lepotičke Glacy Santos.

Žur v Clevelanderju je potekal ob velikem bazenu, kjer so se vse navzoče pripadnice nežnejšega spola lahko tudi prijavile na avdicijo. In ob duhovitem komentatorju in dobri glasbi se je za poziranje v evinem kostumu prijavilo več springbrejkeric, kot jih je Playboyeva ekipa lahko sprejela in ocenila. Ker je žur z avdicijo potekal tako rekoč ves dan, nas je Jarmo, ki je tokrat svoj fotoaparat zamenjal za digitalno kamero, povabil, naj se mu pridružimo na nekaj korakov oddaljeni plaži, kjer bo s tremi Playboyevimi misicami posnel kratek film za internetno stran.

Pot pod noge!

Ko so tri radožive lepotičke na nabito polni plaži, kjer je golota načeloma strogo prepovedana, odvrgle svoja oblačila, se je okrog njih v trenutku zgrnila množica radovednežev. Z navdušenimi aplavzi in vzkliki je naključno zbrana moška populacija pokazala, da jih Playboyev dogodek veseli precej bolj, kakor če bi se na plaži pojavil sam Arnie Schwarzenegger ali katerikoli drug filmski veljak s svojo ekipo. Medtem ko so se misice igrale v vodi, se škropile in počele še kaj mnogo bolj zanimivega, je Jarmo dogajanje snemal s kamero, svojo do takrat spečo Canonovo mašinerijo pa je tedaj iz torbe potegnil tudi naš Bor.

Nikdar ga nisem videl delati hitreje. Kot bi mignil je iz vse robe sestavil dva aparata in vstavil dva filma. Še preden bi lahko rekel »klik«, mi je v roke potisnil tistega s teleobjektivom in siknil: »Slikaj!« Sezul je čevlje in v takmašnih hlačah s širokokotno lečo na svojem digitalcu zabredel v vodo za opletajočimi joški. Pokazal je vso svojo predanost delu in za plavajočimi lepotičkami bi najbrž bredel tudi na ono stran Atlantika, če ga v strahu za nekajmilijonsko fotoopremo ne bi ustavil grozeči val morske vode. Njegove fotografije si lahko ogledate v eni naših prihodnjih številk.

Pozne popoldanske ure. Ko ob sončnem zahodu postavni redarji obalne straže po zvočniku s plaže napodijo vse navzoče, se na vrtovih lokalov začno polniti mize. Večerja! In po njej obvezno paradiranje po mestu in navezovanje novih poznanstev za večerni žur. Pozni popoldanski čas je običajno tudi tisti, ki v marsikaterem lokalu postreže s tekmovanjem oziroma izborom za miss mokre majice, kamor se, vsaj bogato obdarjene springbrejkerice, seveda prijavljajo z največjim veseljem. Gre predvsem za žur in zabavo, ki zmagovalki prinese lepo nagrado v zelenih dolarjih. Še lepšo nagrado in še več dolarjev seveda pobere lastnik lokala, v katerem se vse skupaj dogaja.

Posel pač! Nadaljnje ure nato minevajo v znamenju glasnih krikov in glasbe iz apartmajev in balkonov hotelskih sob. Jasno, tudi tisti, ki jim finance ne delajo preglavic, so že davno ugotovili, da se je bolje napiti doma. V neprosojnih papirnatih vrečkah iz trgovin in bencinskih črpalk znosijo v sobe neomejeno število »six packov« piva. Nato je na sporedu pohod v nočne klube, ki jih praviloma ne odprejo pred 23. uro. Gremo pogledat?

Ker je bil del enega izmed lokalov zakupljen za udeležence že omenjenega Playboyevega dogodka, sva se z Borom, ki je tokrat svojo fotomakino pustil doma, odločila, da pogledava, »kva v mestu dogaja«. Kraj dogodka je bil tokrat Opium Garden, eden popularnejših nočnih klubov, ki za belim obzidjem skriva ogromno diskoteko v obliki arene. Centralno plesišče je sredi lokala in nima strehe, tako da obiskovalci ob zvokih priznanih didžejev plešejo kar pod milim nebom.

Plesišče pa obkroža sklenjen krog zastekljenih dvoran, iz katerih doni različna glasba. Odvisno od okusa in razpoloženja pač, nemalo pa jih je, ki se sprehajajo iz ene v drugo in uživajo v različnih zvokih. Seveda ni treba poudariti, da je lokal vsak večer nabito poln in obiskovalci pred vrati čakajo tudi po več ur. Uspe le nekaterim, drugi ostanejo zunaj. »Sorry, if you don’t have a reservation. See you tomorrow!«

Enako bi bilo najbrž z nama, če bi okrog vratu ne imela čarobnih akreditacij z napisom Spring Break 2003, Playboy party V.I.P. guest!!! Da, čarobni logotip Playboyevega zajca tam odpira tudi najbolj zastrta vrata. Omenjeni akreditaciji bi v notranjosti lokala najbrž lahko prodala za zlato, saj so se v posebni sobi, rezervirani samo za »akreditirane Playboyeve žurerje«, že prej omenjene misice pod rahlim vplivom vodke z red bullom zabavale tako, da so mimoidočim in vsem na zunanjem plesišču čez stekleno steno samoiniciativno kazale svoje premoženje.

Salve smeha med tremi kalifornijskimi lepotičkami so sprožale reakcije šokiranih mladeničev, ki so nič hudega sluteč zagledali tri vse prej kot skromna gola oprsja! Dokler niso njihove že prej povsem oprijete in mokre majice tako ali tako končale na tleh. Tudi midva sva bila nad njihovim načinom zabave navdušena. Posebno nad obljubo, da bodo dekleta poleti prišla tudi v Slovenijo na naš party, če jih bomo povabili. Če?!

V »night clubih« ga ameriška mladina »serje« bolj malo. Oziroma povsem drugače kot v deželi Kranjski. Pretežno plešejo. In čeprav je za točilnim pultom nepopisna gneča, si povprečni springbreaker privošči le pivo ali dve. Malo pivo, seveda, saj velikega ali točenega sploh ne strežejo, pa še tega je mogoče dobiti le v nizkoalkoholni oziroma »light« izvedbi.

Odkrito priznam, da se po treh tednih Amerike in vodenega piva človek resnično odvadi. Po dvajsetih dneh občasnega konzumiranja ameriških budweiserjev in millerjev me je pločevinka laškega piva na 9000 metrih med vrnitvijo domov tako presenetila, da sem ob pristanku kar malce s težavo našel pot skozi lino za izhod iz Adrijinega letala.

A je streznitev prišla v naslednjem trenutku, ko sem v opankah, kratkih hlačah in s še od toplega Atlantika mokrimi kopalkami v torbi stopil na ledeno mrzle stopnice brniškega letališča z vsega nekaj stopinjami nad ničlo. Brrr ... Uf, jebenti, vsakič znova me prime, da bi pilota v debelem zimskem plašču vprašal: »Mojster, kdaj letite nazaj?«

TEKST: Gaber Keržišnik

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec