Strah pred smrtjo: česa nas je strah in kako si pomagamo

Z Natašo Kogoj o sprejemanju smrti

7. 4. 2020, 13:09 | Aktualno | Piše: Lidija Petek Malus
Strah pred smrtjo: česa nas je strah in kako si pomagamo (foto: unsplash.com) unsplash.com

O strahu pred umiranjem in sprejemanjem smrti smo se pogovarjali z Natašo Kogoj, družinsko terapevtko, mednarodno licenčno NLP-trenerko, učiteljico šiatsuja in joge ter avtorico uspešnice Vožnja v svobodo.

V teh kriznih časih se ljudje začnemo ukvarjati tudi z vprašanjem smrti ljubljene osebe in s sprejemanjem lastne umrljivosti. V 'normalnem' življenju se razmišljanju o smrti izognemo. Zakaj je misel na smrt še vedno tak tabu?

Mislim, da je težava v tem, da smrti ne jemljemo kot sestavni del življenja. Ko se rodimo, začnemo tudi umirati. To je naravni proces vsakega človeka, mi pa ga tako vztrajno zanikamo.

Izogibamo se pogovorom o smrti, ne vemo, kako se odzvati, ko nekomu umre ljubljena oseba …  Zakaj? Ker se moramo ob tem soočiti sami s seboj, s svojim odnosom do smrti, s svojim strahom, svojo bolečino.

Ob smrtni ne gre toliko za osebo, ki je umrla, kot za nas same – za nas, ki ostanemo.

Hočeš nočeš se nam začno pojavljati vprašanja: kako bomo preživeli brez ljubljene osebe, boli, počutimo se osamljeni, zapuščeni, lahko se pojavi krivda in še cela paleta čustev in občutkov. Na nekatere občutke nimamo odgovorov, nekateri so nam celo neznani, novi …

Ljudje se na splošno želimo izogniti kakršnikoli bolečini (največkrat jo želimo zanikati, pomesti pod preprogo) in tako je tudi z bolečino ob umiranju in smrti.

Igor Zaplatil

Kako si lahko sami pomagamo, ko nas zajame val negativnih občutkov pred soočanjem z lastno smrtjo, strah pred trpljenjem tik pred smrtjo, boleznijo?

Najprej bodimo iskreni in realni, to ni preprosto. Soočenje s seboj in svojimi občutki in mislimi o lastni minljivosti je lahko zelo strašljivo. Seveda se nas večina boji trpljenja pred smrtjo – in tu so nam lahko v tolažbo alternativne metode in tudi sodobna medicina, ki pozna res učinkovite metode lajšanja bolečin.

Drugo pa je zame soočanje s svojimi mislimi in občutki strahu, ki nas napadajo, ko razmišljamo ali se soočamo s smrtjo.

Zame je pri tem ključnega pomena, da se teh misli in strahov zavedamo, da jih ne zanikamo. To je nekaj popolnoma normalnega in človeškega, saj je pred nami neznanka, ne vemo, kam gremo, kaj bo po naši smrti, kaj bo z našimi dragimi, ki jih bomo zapustili.

Bistveno je torej, da se z vsem, kar se dogaja v nas, soočimo, da sprejmemo, ne pa zanikamo. Šele ko se zavedamo svojih občutkov in misli in ko jih sprejmemo, imamo možnost, da s tem tudi kaj naredimo oz. jih obvladujemo.

Sama se že mnogo let spogledujem s smrtjo, o njej razmišljam. Veliko smrti sem že doživela in ob vsaki sem zrasla, se nekaj naučila. V meni se je naselil mir.

Seveda nam je pri tem lahko v veliko pomoč naša filozofija, vera, povezana s smrtjo. Za vzhodnjake je smrt nekaj običajnega, je le prehod iz enega energetskega stanja v drugo.

Seveda pa je ta prehod težji, če je vsa naša bit vezana le na materialni svet. Potem se je res težko ločiti od sveta. Če pa se zavedamo, da smo samo duhovna bitja, ki so prišla izkusit človeško življenje, je prehod veliko lažji. A kot rečeno, to je stvar vere vsakega posameznika.

Ali nas je v bistvu strah pred življenjem ali bežimo v življenje, da zanikamo smrt?

Uf, odlično vprašanje. Ste mi dali misliti, hvala. Mislim, da je lahko oboje, odvisno od posameznika in odvisno tudi od obdobja, v katerem je vsak od nas.

Če pogledam sebe pri 18 letih, se mi je takrat zdelo življenje težko, enostavno se nisem znašla, nisem imela nobenih 'navodil' za življenje. Takrat sem se po rešitev zatekla v smrt. Zdaj lahko rečem, hvala bogu, da še ni bil moj trenutek za smrt.

Takrat sem začela (seveda tudi ob pomoči strokovnjakov) živeti, se bolj zavedati sebe, se spoznavati, se učiti in končno dajati. Zdaj ljubim življenje, kar pa ne pomeni, da kdaj ni težko. Seveda je, in to zelo, a vem, da je vsa bolečina namenjena temu, da rastem, zato jo je lažje zdržati in se iz nje učiti.

Priznam, ne vem, kako bi bilo, če bi zdaj dobila prognozo, da bom kmalu umrla, seveda mi ne bi bilo vseeno, ker ljubim življenje in bi rada še živela, ljubila in dajala, bila bi žalostna … Smrti pa mislim, da me vseeno ni strah.

V teh dneh se ljudje tudi sprašujemo o smislu življenja.  Psihiater Viktor Frankl je dejal, da imamo danes veliko, od česar živimo, in premalo, za kar živimo. Družba in posledično sami od sebe zahtevamo, da smo popolni, da vse znamo, da vse zmoremo, da vse moramo imeti … In tega ne zmoremo. Če nimamo smisla (smo ga izgubili) v življenju, kako si lahko pomagamo?

Zame je to ključno vprašanje tudi, ko razmišljamo o umrljivosti, svoji minljivosti. Najti smisel svojega življenja.

Ko živimo polno, izpolnjeno, ko živimo SEBE, kot jaz rada rečem, takrat vemo, da smo izpolnili svoj namen, zakaj smo prišli na ta svet.

Ko dajemo, ko služimo, ko delamo stvari, ki imajo večji, globlji pomen (da ni samo zame), je tudi soočanje s smrtjo lažje, ker vemo, da smo pustili svoj pečat na tem svetu. Takrat smo pomirjeni sami s seboj.

Ko govorim o dajanju, služenju, iskanju smisla svojega življenja in svojega poslanstva, je to lahko kar koli (vsak je prišel na ta svet s svojim namenom). Zame pa je pri tem ključnega pomena osebna rast, razvoj in izpolnitev sebe. Šele ko sem jaz srečna, se spoštujem in se imam rada, lahko delim naprej. Saj veste, ne morem vam dati jabolka, ki ga nimam, pa če bi si še tako želela.

Ljubezen do drugih se rodi z ljubeznijo do sebe.

Zato se jaz vsak dan trudim biti najboljša verzija sebe. Ko se srečujem z ljudmi, se jih želim dotakniti, da se razidemo bogatejši zaradi tega srečanja.

Kakšen je vaš osebni pogled na smrt, kako ste se soočili z umiranjem bližnjih oseb?

Nekajkrat v življenju sem se srečala s smrtjo ljubljene osebe (pred mnogo leti mi je umrl partner, nato mama in oče, pa še dve drugi ljubi osebi). Starejša sem, več je smrti okrog mene - logično in naravno, a ne? Zame ena najlepših izkušenj (ja, vem, da se čudno sliši) je bila, ko mi je umiral oče.

Zadnji trenutki: zelo težko je bilo, nemočno sem se počutila, ker mu nisem mogla pomagati, počutila sem se osamljeno, jezno, žalostno … Nato pa sem v nekem trenutku spustila od sebe strah in nemoč. Sprejela sem, da ne morem pomagati. Takrat sem se ulegla k njemu na posteljo, ga objela in mu rekla:

»Ti kar pojdi, jaz sem okej, mi bomo v redu.« Dobesedno v objemu mi je izdihnil. Poljubila sem ga in jokala od sreče, saj sem vedela, da se je odrešil. Pa ne samo on, mi vsi, ki smo trpeli ob njem.

Ob njegovem odhodu sem bila pomirjena, slavila sem ga. Zame je bil to eden največjih blagoslovov v življenju, za kar sem neizmerno hvaležna.

In še nekaj, zame zelo pomembnega bom dodala. Zakaj sem lahko tako čutila, tako doživljala njegov prehod? Ker sva razčistila odnos, ker ni ostalo nobene zamere med nama in je oče lahko mirno odšel, jaz pa sem ga v ljubezni spustila.

PREBERITE ŠE: Koronavirus: Bomo po koncu pandemije lahko zaživeli boljše življenje? (piše: Petra W.)

PRIPOROČAMO TUDI: Če ne bomo iz te krize izstopili bolj človeški, se nismo naučili nič (piše: Alenka Lanz)

Lidija Petek Malus
Novinarka in urednica revije Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri