Toda brez skrbi, še zdaleč ni nič zamujeno – le miselni preskok bo treba storiti! Za začetek pozabite, da je čas dopustov poletje, pozimi pa je teden dni smučanja dovolj prek glave in naprej. In pozabite, da je sinonim za dopust razbeljena plaža nekje v Istri ali kvečjemu še v Španiji pa seveda V Dominikani in na Sejšelih za tiste z več denarja in želje po snobizmu.

Predvsem pa pozabite na tisti večni cilj poletnih mesecev: počitek, čim bolj rjava koža in kar se le da malo napora. Vse štiri od sebe, zvečer pa dobra restavracija ali roštilj v kampu – to je še vedno zakon, ki se mu večina voljno podreja.

Ali pa naj rečem: je bilo tako? Z vsakim letom se namreč ta »večina« krči in vedno več je tistih, ki zahtevajo od življenja tudi dodatek: v Dalmaciji vsaj deskanje in potapljaški tečaj, v Sloveniji vrh Triglava, v Španiji nore noči s plesom do jutra in pozno popoldan vožnjo z jadralnim padalom. Pa na Kanarih? Na Sejšelih?

Toda zakaj bi navsezadnje sploh šli tja? Nekdo, ki se odpravi na drugo stran sveta, z razlogom zahteva kaj več kot le palmo na obali in koktejl na robu bazena. Turisti postajajo zahtevni, sočasno pa je celodnevno ležanje na vročem pesku mnogim zadnje, kar si želijo od skrbno doziranih prostih dni. Kajti življenje ponuja več. V modo prihajajo avanture.

Podvigi, ki so bili še pred desetletjem na voljo le redkim trpežnim avanturistom ali siromašnim popotnikom, ki si niso mogli privoščiti karkoli drugega, postajajo danes vse širši tok splošne turistične ponudbe. Turizem je že nekaj let najhitreje rastoča veja svetovnega gospodarstva, avanturizem pa njen vse bolj podjetni bratranec.

Miselnost svetovnih popotnikov se spreminja in na najbolj stranskih poteh danes lahko srečaš direktorja multinacionalke, raketnega znanstvenika ali pa le študenta, ki je z zimskim honorarnim delom napraskal dovolj denarja. Vsem pa je prvi zakon aktivno preživljanje prostega časa. Dejstvo, da je tovrstni dopust lahko celo neprimerno cenejši od poležavanja v sterilni senci petih zvezdic, pa očitno tudi ni moteč element.

Sto šestdeset v globino

Eni prvih, ki so dojeli in tudi soustvarjali novi trend sodobnega turizma, so gotovo Novozelandci. Naravne danosti južnih Alp so kar narekovale treking, rafting, kanjoning, bungee jumping ... Sodobno izrazoslovje je čedalje bolj polno besed, ob katerih se bo vsak pošten slavist (ali njemu sorodna duša kjerkoli v svetu pač) zjokal – ampak pomoči očitno ni.

Vsi štirje našteti in še številni drugi tovrstni izrazi, večinoma izvirajoči iz angleščine, so se dodobra udomačili tudi v Sloveniji. V Novi Zelandiji, domovini bungeeja, ima vsaka vas, ki da količkaj na svoje dobro ime, elastično vrv, s katero se vaščani – predvsem pa seveda obiskovalci, ki za to plačajo – veselo mečejo z bližnjega mostu. Toda 134 metrov višine, kolikor lahko največ ponudi dežela na koncu sveta, očitno ni dovolj.

Davida Allardica sem spoznal v Nepalu. Sicer Novozelandec po rodu se ukvarja s trekingi, raftingi in – kot prvi in zaenkrat edini – bungeejem v tej himalajski kraljevini. »Možnosti so neslutene,« pravi. Kar s svojim hribi, rekami in dolinami ponuja Nepal, ne more v taki meri ponuditi nobena druga dežela sveta. In vse več je ljudi, ki so pripravljeni plačati veliko denarja za tovrstne skrajnosti.«

Kot je tistih sto šestdeset metrov skoka v globino, recimo. Razširim roke in padam, vem, da je pomembna tudi eleganca, z mostu visoko nad brzicami Bhote Kosija me gledajo in vsaj deset se jih še trese v vrsti za mano. A edino, kar me v tistemu trenutku zanima, je neprimerno bolj pomembno: bo vse v redu? Se bo elastika pravočasno zategnila? Se vrv ne bo strgala?

Uf, plačam sedemdeset dolarjev, da me je nekaj sekund pošteno strah! In to se prodaja, vse več ljudi si želi prav tega. Divjega raftinga po brzicah Zambezija pod Viktorijinimi slapovi, kjer boš vsaj trikrat zagotovljeno plaval v razpenjenih valovih. A hvala bogu veš, da so predivji celo za okoliške krokodile. Pa vožnje s štirikolesnimi motorji prek peščenih sipin Namiba ob sončnem zahodu in lov na morske pse z Obale okostnjakov.

Dnevi hoje skozi pragozd, žlindro in sneg na vrhove južnoameriških vulkanov, kjer si v razbeljeni pari lahko skuhaš jajca, na poti v dolino pa se naješ norih gob v indijanski vasi. Zalezovanje divjih grizlijev na Aljaski ali potovanje z dvogrbimi kamelami prek peščenih sipin Gobija ... To je avanturistični turizem. Toda svetovno izrazoslovje je v zadnjih letih bogatejše še za eno skovanko: kulturni turizem. Potovanja k ljudem!

Kulturizem

Ni več dovolj le najvišji vrh in najširša reka. Pomembni postajajo ljudje, domačini. Še lepše in še bolj divje zveni: domorodci. Čim bolj drugačni in čim bolj odmaknjeni. Z nosači skozi kameno dobo indonezijske Irian Džaje in med gole ljudi, ki v kolibah iz blata še vedno hranijo koščene spominke nedavnih ljudožerskih vojn.

Z džipi do jezera Turkana na severu Kenije, v arheološko zibelko človeštva, kjer je najboljše, kar ti lahko ponudijo tamkajšnji nomadi, sveža kozja kri, pomešana z mlekom in kančkom urina. Ali karavana tuareških kamel prek saharskih sipin, v oaze, do katerih ne pridejo niti najbolj trpežni japonski štirikolesniki.

Vse to in še neprimerno več je danes dosegljivo vsakomur z nekaj fizične utrjenosti in kančkom avanturizma v sebi.

V tujini sem se nekajkrat prebijal skozi zajetne kupe prospektov številnih turističnih – pardon, avanturističnih! – agencij, ki ponujajo na stotine tovrstnih programov. Cene običajno niso nizke, ležanje brez zvezdic in pod palmo je še vedno najcenejše – a tudi najbolj dolgočasno. Vendar avanturizem danes ni več domena ljudi, ki si ne morejo privoščiti hotela na obali. Razviti svet hoče več in za to je pripravljen tudi plačati.

In v Sloveniji?

Nekaj manjših agencij sicer neopazno, a očitno zelo uspešno skrbi tudi za to tržno nišo. Programi so brez omembe vredne reklame razprodani, obvestila gredo od ust do ust in ljudje se vračajo zadovoljni.

Pa velike hiše, stebri naše turistične ponudbe? Pred leti sem se nekako naivno udinjal prav v eni od njih: ljudem bi lahko ponudili neprimerno več kot le templje in muzeje, sem jim dopovedoval. In to za manj denarja! A se ni prijelo. Naših strank ne bi zanimalo, so mi povedali. Desetletja izkušenj imamo, vemo, kaj govorimo. Slovenci hočejo dopust v Dalmaciji in smučanje v Franciji. Če gredo kam dlje, pa zahtevajo najboljši hotel in brezhibno hrano. Je tudi v resnici tako?

Pred petimi leti sem kot utrjen svetovni popotnik vzel s sabo prvo skupino petnajstih sopotnikov in si tako pokril sicer previsoke stroške poti prek Vietnama in Kitajske. Po tisti prvi in res krasni izkušnji je bilo tovrstnih skupin še deset; iz prvotnega pokrivanja edinole stroškov naj bi v prihodnjem letu zrasla popotniška agencija, ki me bo, upam, tudi preživljala. Vsekakor pa sem v teh letih nabral kar nekaj izkušenj s slovensko avanturistično stvarnostjo. In strinjam se s tisto veliko agencijo, stebrom našega turizma: res ni lahko.

Le da so bile moje težave običajno povsem nasprotnega značaja: kako narediti med prevelikim številom prijavljenih izbor tistih, ki bodo na pot tudi v resnici šli? Kajti Slovenci so še kako avanturisti in še zdaj ne razumem, da tega ne dojamejo tudi pomembni možje nekih pomembnih agencij.

Na potovanja skozi goščave in puščave se prijavljajo maturanti in sedemdesetletni upokojenci, vmes so študentje in poslovneži, direktorji in tajnice, celo nekaj kmetov in po vseh pravilih narejenih japijev – vsi med njimi pa želijo od tistega meseca veliko več kot le folklorno skupino ob večerji. Turizem je namreč čudna stvar: zelo veliko lahko plačaš za ceneno kopijo. Originali, plesi dolgo proti jutru ob ognju nekje sredi plemenske vasi, pa so običajno zastonj. A zanje je treba odpreti tudi sebe in ne le denarnico.

Še nekaj – ni sicer nujno, a pomaga gotovo: malo ... no, ja ... vsaj malo prismojen je pri vsem tem tudi pametno biti. Ker vem, da imajo prav tisti pomembni možje z neštetimi bogatimi izkušnjami: res, le kdo normalen bo plačeval, da bi rinil med nekakšne divjake, skakal na štrik, privezan z mostu, in si kot največji bebec dneve dolgo žulil rit na koščeni kameli? Hja ... in to ravno med dopustom?!

Vas mika res prava Afrika daleč od turističnih poti?

Kenija v februarju: s safari kamionom in kamelami v nacionalne parke in med nomadska plemena puščavskega severa, z barkačo med otoki Indijskega oceana. 24 dni, 560.000 SIT.

Namibija poleti: z džipi skozi Namib in Kalahari, neverjetna pokrajina in prava Afrika z nočmi v puščavi ali sredi plemenskih vasi. Primerno tudi za družine z (nerazvajenimi!) otroki. 24 dni, 460.000 sit. V ceno je vključeno vse! Po svojih poteh vodi Zvone Šeruga.

Informacije in prijave na naslovu zvone.seruga@siol.net ali po telefonu 041 323 479.

TEKST & FOTO: Zvone Šeruga

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel