Tilen Genov: “Delfini se "smejijo" ne glede na to, ali so žalostni, pod stresom ali trpijo, vedno imajo isti izraz.”

Danes predsednik društva s sedežem v Piranu, raziskovalec in asistent na Primorski univerzi mag. Tilen Genov, univ. dipl. biol., z razlogom ponosno razlaga, da delo opravljajo na zelo visoki ravni in prispevajo nove podatke o delfinih na svetovnem nivoju. Te dni je v imenu društva sprejel tudi donacijo družbe Coca-Cola v Sloveniji pod okriljem akcije Vedno podpiraj dober namen, kot zmagovalni projekt s področja okolja.

Ste rojeni kje ob morju?

Mag. Tilen Genov: Rojen sem daleč od morja, v Ljutomeru, imam pa sorodnike na Lošinju. Takrat so pred leti Italijani prvi začeli na Jadranu proučevati delfine in čez leta, ko sem obiskoval gimnazijo, se mi je porodilo vprašanje, kako je pri nas glede delfinov. Takrat še nismo vedeli, ali so delfini pri nas ali niso. Splošno prepričanje je bilo, da je to nekaj občasnega, tudi v biološki stroki se ni štelo, da imamo delfine. Še ko sem bil na fakulteti, morskih sesalcev nismo obravnavali, ker je veljalo prepričanje, da ni tovrstne stalne populacije in smo se bolj fokusirali na slovenske skupine živali, pa se je izkazalo, da imamo tudi delfine.

Kakšni so bili začetki?

Mag. Tilen Genov: Ko smo začeli, so nas spraševali: “Kaj? Kakšni delfini?” Ljudje so se nam smejali v obraz, tudi na Primorskem. “Kakšni delfini? Kaj pri nas, ma, dajte!” Lani poleti sem moral enemu gospodu, ki mi je zatrjeval, da tukaj ni delfinov, razlagati, da so. Ampak res je, da če nekdo ni veliko na morju, tudi, če je, pa ni pozoren na to, kaj išče, se take stvari zelo hitro spregledajo. Tudi na terenu včasih vidimo, da ljudje ne opazijo delfinov, tudi ko so delfini tam. Enostavno jih ne opazijo, včasih je morje razburkano in je živali težje opaziti, sicer pa je morje kar veliko in je težko vedeti, kdaj in kje bodo, res pa je, da smo na terenu z namenom, da jih iščemo in tudi veliko časa preživimo na morju.

Od kod vam pogum, da ustanovite društvo Morigenos, glede na to, da ste začeli iz nič?

Mag. Tilen Genov: Res je, da na začetku nismo imeli ničesar, komaj en daljnogled, ki sem si ga izposodil od dedka. Začelo pa se je še pred študijem biologije, v zadnjem letniku gimnazije. Med študijem pa smo z društvom že resno delali, poskušali smo čim več izvedeti o delfinih, povezovali smo se z lokalnimi ribiči, z Akvarijem Piran, z Morsko biološko postajo Piran, Pomorsko šolo Piran, s komerkoli, ki nam je na nekakšen način lahko pomagal s tem, da nam je posredoval informacije ali da so nas peljali s sabo v čolnu na morje. Začeli smo brez prostorov, brez plovil, brez opreme, spal sem tudi na kolegovi barki, v hostlu, pri prijateljih. Sčasoma smo nabrali več podatkov in naše delo se je počasi širilo, oblikovalo. Pridobili smo vse več znanja, izkušenj, izobraževal sem se na tujih projektih na prostovoljni bazi v Grčiji, Egiptu …

Kje ste črpali moč, saj niste imeli nobenih garancij za karkoli?

Mag. Tilen Genov: Vedel sem, da se s tem želim ukvarjati, nisem pa ravno vedel, po kakšni poti bom do tega prišel, ampak pot se je nekako ustvarila.

Si je niste ustvarili sami?

Mag. Tilen Genov: Vedno poudarjam, da to nikakor ni samo moje delo, ampak je plod skupnega sodelovanja vseh drugih, ki verjamejo v to in so se mi na tej poti pridružili. Sem neke vrste idejni vodja vsega skupaj, nikakor pa ne edini akter. Sčasoma je društvo Morigenos postalo bolj prepoznavno, tudi naše metode so se izboljšale, vse je postalo bolj strokovno, malo po malo smo nabavljali dodatno opremo, fotoaparate, čolne smo si prvih osem let izposojali in dolgo je trajalo, da smo lahko kupili svoje plovilo. Zdaj lahko rečem, da delo opravljamo na zelo visoki ravni, izsledke raziskovanja objavljamo tudi v mednarodnih znanstvenih revijah. Lahko tudi rečem, da zdaj prispevamo nove podatke, informacije o teh živalih na svetovnem nivoju.

S tem mislite na prepoznavnost posameznih delfinov s pomočjo njihovih obrazov?

Mag. Tilen Genov: Že za plavuti, po katerih med sabo razlikujemo delfine, vsi rečejo, da so vse enake, mi pa potem, ko delfine poznamo, takoj vidimo, kdo je kdo, enako je z obrazi. Razlikovanje delfinov s plavutmi je standardna metoda, ki je splošno razširjena po svetu že od sedemdesetih let naprej, mi pa smo pa potem dognali, da jih je možno razlikovati tudi po obrazu.

Gledate na njih kot na osebnosti?

Mag. Tilen Genov: To smo videli že prej po njihovem obnašanju. Imajo različne značaje, osebnosti in se različno vedejo. Nekateri delfini so resnobni, drugi zelo igrivi, tretji zelo radi delajo različne akrobacije, skoke in podobno, nekatere skoraj nikoli ne vidimo, da bi skočili celi iz vode, nekateri srfajo pod našim čolnom, kjer se igrajo na potisnem valu, medtem ko drugi tega nikoli ne naredijo.

Imamo kakšne zmotne predstave o delfinih?

Mag. Tilen Genov: Zdi se mi, da je ena izmed glavnih zmot ta, da so delfini vedno dobre volje, ker imajo na obrazu vedno nasmeh, ki je posledica njihove anatomije in hidrodinamike, se pravi njihovih prilagoditev na vodno okolje. Vendar ta nima nikakršne zveze s čustvenim stanjem. Delfini se 'smejijo' ne glede na to, ali so žalostni, pod stresom, ali trpijo, vedno imajo isti izraz. Zato ljudje težje razumejo, da delfini v ujetništvu in bazenu niso srečni in da trpijo. Tega ne podpiramo. Druga zmotna predstava je, da so delfini skoraj domače živali, ki so za igranje in se ljudje včasih ne zavedajo, da so v različnih okoliščinah lahko nevarni. Lahko so tudi agresivni, čeprav v osnovi niso napadalni do ljudi. Ljudje niso njihov plen, čeprav je vsaka divja žival lahko nevarna, bodisi namenoma bodisi tudi nenamenoma.

Recimo?

Mag. Tilen Genov: Gre za velike živali, ki tehtajo od 200 do 300 kilogramov, ki se v svojem okolju izredno dobro znajdejo in ki lahko zdržijo dih do pet in več minut, kar je za nas lahko zelo hitro problematično. Tako lahko tudi igra zelo hitro preraste v smrtno nevarno situacijo za ljudi. Tudi plavanja z delfini ne svetujemo in tega tudi ne počnemo. Vsa opazovanja potekajo s plovili in tudi čas opazovanj poskušamo zmanjšati, kar se da, da nismo z njimi v nedogled, saj raziskovalci poskušamo čim manj vplivati na njihovo življenje.

Kakšno pa je sploh stanje glede delfinov v Sloveniji?

Mag. Tilen Genov: V primerjavi s tem, kakšno stanje in miselnost sta bila v smislu, da jih sploh ni, je kar dobro. Imamo populacijo okoli 150 delfinov, ki uporabljajo to območje in tu živijo – ne samo v slovenskem morju, ampak v celem tržaškem morju in tudi širše: v zahodnem delu Istre, Tržaškem zalivu, vodah ob italijanski obali Severnega Jadrana, kar pomeni, da se gibljejo na tem območju in stalno uporabljajo slovenske vode. Nekatere zdaj poznamo že 16 let, saj jih videvamo absolutno vsako leto. Zdaj na podlagi raziskovanj vemo, da naše vode uporabljajo za razmnoževanje, vzgojo mladičev, prehranjevanje, počitek, socializacijo, za vse, kar delfin mora početi v življenju in kar počnejo tudi pri nas.

Koliko dolgo delfini živijo?

Mag. Tilen Genov: Živijo približno od 50 do 60 let in včasih celo več, tako da so dolgožive živali in zato pomembne pri uravnavanju ravnovesja v morskem okolju, delfini pa so lahko tudi dobri kazalniki stanja morskega okolja, ker lahko odražajo marsikaj, kar se dogaja v morskem ekosistemu. Ravno zato, ker lahko prek njih posredno spremljamo neko dogajanje v celotnem morskem ekosistemu, je raziskovanje delfinov pomembno.

Recimo?

Mag. Tilen Genov: Če se začne kaj dogajati z neko populacijo delfinov, recimo, da začne upadati njihovo število, potem vemo, da se je v okolju nekaj zgodilo. Prek delfinov lahko spremljamo prisotnost onesnaževalcev v morskih ekosistemih.

So delfini občutljivi za onesnaževanje?

Mag. Tilen Genov: Predvsem zato, ker so dolgoživi, se nesnaga kopiči v njih. Kot sesalci vemo, da te spojine negativno vplivajo na razmnoževanje, imunski sistem, hormonsko ravnovesje, pri vseh sesalcih, vključno z ljudmi. Različni aspekti njihovega življenja in stanje populacije lahko povedo različne stvari o stanju morskega ekosistema. Če nam jih uspe učinkovito varovati, dostikrat v paketu lahko bolje varujemo celotno morsko okolje. Prvič zato, ker živijo na velikem območju, in če jih uspešno varujemo, pomeni, da moramo varovati veliko območje, kar pomeni, da s tem v istem 'šusu' vse, kar je tako rekoč pod njihovim okriljem, dejansko bolje varujemo, obenem so delfini lahko dobri ambasadorji slovenskega okolja.

To pomeni, da kjer so delfini, je morje zdravo?

Mag. Tilen Genov: Ni nujno, da je morje zdravo, saj v nekaterih primerih lahko delfini vztrajajo v zelo degradiranih in onesnaženih okoljih. Nam pa spremljanje raznih parametrov onesnaževal v njihovih tokovih lahko pove o tem, kakšno je to okolje. Predvsem pa prek delfinov lahko, ker so popularni in karizmatični, javnosti lažje približamo neke potrebe varovanja celotnega morja. Delfini so koristni, ker so neke vrste ambasadorji svojega okolja, podobno kot tigri in pande … Daleč od tega, da so te vrste bolj pomembne od česa drugega v njihovem ekosistemu, je pa lažje pritegniti pozornost javnosti prek takih živali. Ne nazadnje so delfini evropsko pomembne vrste, zavarovani z domačo in evropsko zakonodajo in mednarodnimi konvencijami. Že iz tega vidika so države dolžne zagotavljati ne samo spremljanja stanja teh živali, ampak tudi zagotavljanja ugodnega stanja in seveda, če to želimo, moramo o teh živalih nekaj vedeti. Če recimo začne njihova številčnost upadati, moramo identificirati grožnje, ki vplivajo na to.

Raziskovanja so namenjena tudi temu, da skozi znanstveno raziskovanje iščemo in pridobivamo informacije o teh živalih in njihovem okolju ter iščemo rešitve za nekatere probleme. Izsledke iz svojega znanstvenega raziskovanja uporabljamo za izobraževanje javnosti in za to, da informiramo slovensko in tujo javnost o tem. Te rezultate uporabljamo za poročanje mednarodnim konvencijam, za predloge ukrepov slovenskim oblastem, recimo Ministrstvu za okolje. Veliko se ukvarjamo tudi s komunikacijo s pristojnimi ministrstvi, da se stanje izboljšuje. Kljub dolgi in včasih strmi poti smo prišli že kar daleč od tega, da delfini pri nas niso obstajali, do tega, da so zdaj agenda državi kot del slovenske biotske pestrosti, saj se je Slovenija prej izgovarjala, da nima kaj poročati, ker tega ni, zdaj pa vemo, da to ni res.

Je res, da vaša ekspedicija na morje stane 80 evrov?

Mag. Tilen Genov: S tem pokrijemo predvsem stroške goriva za plovilo. Večji del dela pa temelji na prostovoljnem delu.

Niste zaposleni v društvu?

Mag. Tilen Genov: Deloma sem zaposlen v društvu, deloma na Univerzi na Primorskem kot asistent, ampak v društvu, čeprav ga vodim 16 oziroma 17 let, sem se zaposlil z delnim delovnim časom šele pred dvema letoma. Sicer smo imeli tri ljudi zaposlene, da so vodili projekte, terensko delo … S tem smo nekaterim mladim ljudem omogočili nova delovna mesta, delamo tudi na tem, da čim več izobražujemo mladi kader, da lahko iz tega tudi gradijo svoje kariere, delajo doktorate, se učijo novih stvari in producirajo novo znanje.

Kako vam uspe pri približno 150 delfinih vedeti, kateri je kateri?

Mag. Tilen Genov: Večinoma jih že kar dobro poznamo, saj so nam na nekakšen način kot prijatelji. Vsako leto, ko jih znova vidiš, je tako, kot da bi videl starega prijatelja. Sicer ne plavamo z njimi, se jih ne dotikamo, jih ne hranimo, vedno pa se jih razveselimo, sploh tistih, ki jih že poznamo in o njih zdaj že res veliko vemo. Za številne samice vemo, koliko mladičev so imele, kateri so ti mladiči, vemo, kdo so njihovi najboljši prijatelji. Vsak identificirani delfin na začetku dobi številko, potem pa, če ga večkrat videvamo, tudi ime, da je delo bolj prijetno in si žival lažje zapomnimo. Poanta je, da to ime služi kot unikatna identifikacija za tega delfina, da vemo, koliko delfinov je, kje smo jih videvali, kdaj smo jih videvali, koliko mladičev so skotile samice. Ta preprosta metoda, ne da se delfinov dotikamo, nam ogromno pove o njihovem življenju.

So delfini družinski?

Mag. Tilen Genov: Delfini niso družinske živali, pri nekaterih vrstah, kot so orke, je družinska ureditev skupin, pri drugih vrstah pa ne, najboljši prijatelji med delfini so lahko popolnoma nesorodni med sabo. Sicer pa se samci načeloma v vzgojo mladičev ne vključujejo, samice za mladiče običajno skrbijo tri, štiri leta, ki dostikrat ostanejo v stiku z materjo še potem, posebej hčerke, samci pa se dostikrat preselijo kam drugam, skupine pa ne temeljijo na družinskih vezeh.

Kako gledate na zdravljenje z delfini?

Mag. Tilen Genov: To je kar velik problem, ker gre za izkoriščanje tako živali kot ljudi, ki to plačujejo. Nisem generalno proti terapiji z živalmi, recimo s konji, s psi. Veliko živali je, ki lahko sobivajo s človekom na neki normalni ravni, medtem ko delfin tega ne more. Žival kot delfin ne more biti v bazenu in živeti normalno, srečno življenje. Težava teh terapij je, da so izredno drage, obupane družine pa so pripravljene to plačati, medtem ko terapija sploh ne ustreza merilom terapije, kot jo zdravniki, psihologi oziroma psihiatri definirajo, saj je terapija natančno določena metoda, ki producira določene rezultate pri zdravljeni osebi. Pri tem tega ni, niti ni parametrov, ki bi jih lahko merili, tako vse temelji na pričevanju ljudi, ki so šli skozi terapijo.

Brez dvoma stik z živaljo na ljudi in otroke zagotovo blagodejno vpliva in izboljša počutje, ne moremo pa tega enačiti s terapijo. Obenem so, kot rečeno, delfini v ujetništvu, kar pomeni, da niso srečni. Ljudje se tudi morajo zavedati, da je to potencialno lahko nevarno za udeležence, vedno pa obstaja tudi možnost, ker smo oboji sesalci, prenosa različnih bolezni iz nas na njih in iz njih na nas. Tako terapije z delfini ne podpiramo kakor tudi zgodbe, da delfini zdravijo z ultrazvokom. Delfini ultrazvok uporabljajo za lov in orientacijo, to pa ni zdravljenje. Ljudje bi ultrazvok uporabljali za zdravljenje, če bi to zdravilo, a ga ne.

Česa ste se naučili od delfinov?

Mag. Tilen Genov: Čeprav nobena žival ni dosegla nekih tehnoloških in medicinskih napredkov, kot smo mi, živali ne uničujejo svojega lastnega planeta, kot ga mi. Sicer verjamem v znanost in razvoj, ampak v okolju prijazen razvoj. Težava je v tem, da ljudje dostikrat gledamo na kratkoročne ekonomske interese, ne pa na dolgoročne interese, varstvo, dobrobiti. Eno je nevednost, drugo pa je ignoranca z vidika sprenevedanja. Recimo za neka onesnaževala eni vedo, da so nevarna, potem se je izkazalo, da so super nevarna in so jih prepovedali ampak zdaj, ko imamo določena spoznanja in znanja, smo lahko bolj pazljivi, hkrati pa lahko s tem znanjem takoj preprečujemo nadaljnje škodovanje. To, da so v 21. stoletju še vedno ljudje, ki mislijo, da je zemlja ravna in da so klimatske spremembe farsa, mi je neverjetno, saj gre za dejstva, in ne mnenja. Sicer ima lahko vsak svoje mnenje, svojih dejstev pa ne.

Besedilo: Suzana Golubov // Fotografije: Igor Zaplatil, Ana Hace, društvo Morigenos in Tilen Genov, društvo Morigenos

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ