Trije zimski botri: Kaj vse se dogaja, preden pride darilo do otroka

Dobrodelnost v Sloveniji

18. 11. 2019, 14:19 | Aktualno | Piše: Katja Golob
Trije zimski botri: Kaj vse se dogaja, preden pride darilo do otroka (foto: Elvis Baltić) Elvis Baltić

Trije zimski botri je projekt, ki so ga tri prijateljice s srcem zastavile leta 2013, v iskreni želji, kako obdariti otroke iz socialno nespodbudnih okolij. Akcija, ki so jo začele s pomočjo prijateljev in družine, je bliskovito prerasla vse okvirje, zato so se jim pridružili še Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje ter druge humanitarne in dobrodelne organizacije in društva.

Akcija poteka tako, da otroci napišejo pismo enemu od Treh zimskih botrov, pisma se naložijo na spletno stran, na kateri si obdarovalec izbere svojega in do navedenega roka darilo dostavi na dogovorjeno mesto. Kaj vse se dogaja, preden pride darilo do otroka, in kaj vse sta se o človeški dobroti prek projekta naučili, sta nam povedali Alia in Vanja, soustanoviteljici projekta.

Kako se je začel projekt Trije zimski botri?

Alia: Ko sem bila leta 2012 doma na porodniški, sem slišala za projekt Botrstvo na Valu 202, zgodbe so me naravnost zadele v srce, močno so me prizadele, in jasno mi je bilo, da hočem nekaj narediti za otroke, ki nimajo praktično ničesar, zato sem se obrnila na Jano Vidic, novinarko Vala 202, ki je pripravljala ta prispevek, pozneje pa smo na pomoč klicali še Anito Ogulin. Zame je bilo to prelomno.

Vanja: Mene pa je najprej spodbudilo to, ko sem videla, da moj otrok nikamor ne spada, če povem poenostavljeno. Imela sem finančna sredstva, oba z možem službo, a nikjer ni bilo praznovanja dedka Mraza, kamor bi bil moj otrok povabljen, in takrat sem se vprašala, kako se morajo šele počutiti vse tiste mamice, ki nimajo zadostnih sredstev, da bi pričarale to pravljico. Moja zgodba se je povezala z Aliino, na začetku se nama je pridružila še Ana in tako smo navezale stik z ZPM Ljubljana Moste Polje.

Ste imele v glavi konkretno predstavo, kako naj bi bile zamisel izpeljale?

Alia: Moram priznati, da bi nam težko uspelo brez pomoči ZPM Ljubljana Moste Polje, gospo Anito Ogulin pa je najbolj pritegnila ideja, da morajo otroci nekaj sami storiti za to, torej napisati pismo, kaj si želijo. Seveda smo prisegle tudi, da bomo akcijo izpeljale same, kar se je potem v veliki meri tudi zgodilo.

Same smo prepisovale pisma otrok in jih posredovale naprej ljudem, zbirale darila v Anini garaži, vprežene so bile tudi naše družine in prijatelji, čeprav smo si na začetku logistično naivno predstavljale, da gre za »paketek« (smeh), kar seveda niti približno ni bilo res. No, v letu 2013 nam je vseeno uspelo obdarovati 500 otrok, naslednje leto 1000, danes pa obdarujemo že več kot dva tisoč otrok.

Ste kdaj trčili ob kakšne težave?

Alia: Čas je pri nas zelo pomemben dejavnik in vedno ga primanjkuje, pa čeprav otroci že mesec vnaprej pišejo Miklavžu, božičku ali dedku Mrazu. Decembra je dogajanje res zgoščeno, ni čudnega, da nam je vmes zmanjkalo volje in smo hotele vse skupaj opustiti.

Potem pa nas je ZPM Ljubljana Moste Polje dodatno podprl, prepričali so nas, da na tej točki ne smemo obupati, nam ponudil skladišče, prostovoljce, vse in zgodil se nam je David, ki nam je najprej s svojim podjetjem pomagal pri pošiljanju elektronske pošte, potem je za nas naredil aplikacijo in sčasoma z dušo in srcem postal del ekipe. Postali smo društvo, izstopila je Ana, pristopil je David in z njim je zavel svež veter, še vedno pa sta naša temelja dobrodelnost in prostovoljstvo.

osebni arhiv

Kaj vas je najbolj presenetilo, ko ste začeli voditi akcijo Trije zimski botri?

Alia: Mene reakcija obdarovalcev na želje otrok, stigmatiziranje, češ kako si lahko otroci želijo draga darila, kot so 'playstationi', pametni telefoni in podobno. Saj na začetku si tudi sam malo začuden, ampak potem začneš razumeti, da bi ti otroci radi bili enaki tistim, ki to imajo.

Majhni otroci večkrat napišejo želje, povezane s hrano, starejši te primarne potrebe potlačijo. Ni jim pomembno, da bodo lačni ali prezebli, želijo si biti sprejeti, ker mislijo, da bodo sprejeti, če bodo imeli enake stvari. Ne zavedajo se, da bodo enaki morda en teden, potem pa bo nekaj drugega novejše, modernejše in bo vse po starem. Otroci so lahko med sabo zelo kruti.

Vanja: Mene pa je šokiralo, ko si je nek otrok želel zimske čevlje, pa ni bila zraven napisana številka, kot bi to moralo biti. Pisala sem socialnim delavkam, ki so zbirale otroška pisma, da nujno potrebujemo številko noge tega fantka, pa nam povejo, da gre za fantka, ki je šel tisto leto z njimi na poletni tabor in ni imel s seboj nič za obuti, ker mu mama še nikoli v življenju ni kupila čevljev.

On pač vedno pride na eno od dobrodelnih organizacij, tam pomeri, kaj mu je prav in od tistega potem vzame par. Takrat je nosil teniske s prstki ven, strgane, smo nekako ocenili, da bi lahko imel nogo 43, mene je to resnično ubilo.

Alia: Ali deklica, ki je hotela jahalne škornje, za katero se je na koncu izkazalo, da živi z mamo v varni hiši in hodi na terapijo s konjem. Tak pogled vse spremeni. To ni izmišljevanje, ampak nekaj, kar otrok res potrebuje, kar mu pomaga. Je pa dejstvo, da otroke zdaj tudi omejujemo, zdaj že počasi začenjajo razumeti, da niso vsa darila primerna, čeprav si še vedno želijo teh stvari.

Omenila bi še to, da je bilo čudovito tudi spoznanje, da obdarovanje enako osreči tistega, ki dobi darilo, kot tistega, ki ga podari.

Elvis Baltić

Včasih se vendarle zgodi, da želja preseže sposobnosti obdarovalca. Kaj naj obdarovalci naredijo v tem primeru?

Alia: Prav presenetljivo in ganljivo je, kaj vse so pripravljeni ljudje storiti, da bi bil otrok čisto zadovoljen. Spomnim se neke deklice, ki si je želela črn blokec z roza pikami, in gospe, ki ga ja res našla zanjo, točno takšnega, kot ga je deklica opisala. Pa to ni osamljen primer.

Ljudje so zelo iznajdljivi, če ne zmorejo tistega, kar piše, se drugače potrudijo približati darilu, ga izdelajo sami, grejo v trgovino, za katero vejo, da ga bodo tam dobili ceneje, ali podarijo kaj drugega ter zraven napišejo pismo ... Včasih je kakšno darilo zelo velik paket, pa ni nujno, da gre za zelo drago stvar, lahko stane 15 evrov, ne smemo soditi po velikosti.

Kje vse poteka zbiranje daril?

Alia: Zdaj smo to poenostavili in poteka po vsej Sloveniji, vse skupaj pa je še vedno ostalo zelo osebno. Ljudje, ki pripeljejo darilo v naše skladišče na Kopališče Kolezija, lahko tam srečajo nas, ki jih sprejemamo, ne gre za nekaj brezosebnega, kar je pomembno, saj celotna akcija temelji na zaupanju. Tako kot ljudje zaupajo nam, da bomo dostavili darilo, tako mi zaupamo njim, da je v paketu pravo darilo, da ni notri kar nekaj.

Elvis Baltić

Kdaj se za vas akcija v resnici začne?

Alia: Septembra začnemo s pripravami; sestankujemo, se ponovno povežemo z lokalnimi izpostavami Zveze prijateljev mladine, s katerimi sodelujemo, kontaktiramo socialne delavke in naše prostovoljce. Takoj po krompirjevih počitnicah začnemo s preverjanjem pisem, ki so jih otroci napisali, kar pomeni, da jih pregledamo in izločimo vse stvari, ki bi jih lahko naredile prepoznavne: družinska imena, imena krajev ... družinsko zgodbo poskušamo pustiti čim bolj nedotaknjeno, popravljamo slovnične napake ...

Šele ko je vse to narejeno, grejo pisma naprej, to je nekje v sredini novembra in potem delamo, delamo, delamo, čeprav ima vsak še svojo službo. Akcija se mora zaključiti do konca novembra, da darila pravočasno prispejo do vseh otrok. Vsako leto nam zmanjka časa, v ozadju je toliko stvari, ki jih je treba urediti, od pravnih formalnosti do pobiranja paketov, pa vsako leto si rečemo, da bomo še boljši.

Vanja: Decembra nas za druge stvari v bistvu ni, predani smo akciji.

Elvis Baltić

Kako je ta akcija vplivala zasebno na vaju, na obdarovanje in vse, kar spada zraven?

Alia: Jaz verjamem, da so doživetja več vredna kot materialna darila, zato si zdaj pri nas doma podarjamo nekaj, kar se nam vtisne v spomin. Ni vedno najlažje, ampak je bolje kot kopičenje plastičnih igrač ali drugih stvari. Kot rečeno, pri otrocih, ki pa tega nimajo in pišejo Trem zimskim botrom, pa to vidim drugače – ti otroci morda samo takrat dobijo nekaj novega kot darilo, ene superge, na primer, ki pa jih bodo nosili vse leto.

Naše družine so decembra prikrajšane za nas, ker nas nimajo, ampak naši otroci so veliko pridobili že samo s tem, ko nas opazujejo, kaj delamo, grejo z nami na Kolezijo, kjer pomagajo prestavljati darila. Vsako leto bolj dojemajo, za koga in kaj gre, in tudi sami prispevajo kaj svojega, ker jim je jasno, da nekateri otroci tega nimajo.

Saj dobimo tudi želje po doživetjih, ki jih poskušamo uresničiti, ampak velikokrat lahko omogočimo doživetje, otrok pa potem ne more tja, ker nima prevoza, ker ni denarja zanj, in tako se stvari ustavljajo.

Vanja: To je lepo povedano, ja, mi ne pečemo piškotov in ne gledamo lučk po stari Ljubljani, ampak delamo nekaj, kar razveseljuje srca otrok.

Tudi vi lahko pomagate otrokom iz socialno nespodbudnih in šibkejših okolij. Skrito željo jim lahko izpolnite tako, da skočite na spletno stran trijezimskibotri.si in kliknete gumb OBDARUJ. "Obdarovanje enako osreči tistega, ki dobi darilo, kot tistega, ki ga podari."

Katja Golob
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri