Dobesedno

Očitno je, da je ta materija nadvse pomembna, saj lahko definira tako politične kot metafizične parametre človeka. Poglejmo zdaj, kako vstopa v področje umetnosti. Od nekdaj je bilo ljudsko izročilo polno kvantaških pesmic, ki omenjajo uriniranje in izločanje blata. Sem ter tja je kaj zašlo tudi v likovno umetnost.

Iz te tako imenovane nizke kulture sta na primer črpala tako Hieronymus Bosch kot tudi Peter Breughel. Bosch je v svoje zelo slikovite in natančne odslikave dejanj, ki jih pravi kristjan ne sme početi, vključil marsikaj, kar bi še danes veljalo za vprašljivo, če ne celo za obsceno in kaznivo: vtikanje rožic v analno odprtino, kuhanje človeških udov, prešuštvovanje z živalmi … Na sliko Izgubljeni sin (1450) je vključil tudi človeka pri uriniranju, medtem ko je Breughel v sliko Nizozemski pregovori (1559) vključil moškega, ki moli zadnjico skozi okno z namenom, da se olajša.

Prav tako je v likovni umetnosti močno prisotna kri. Spomnimo se samo številnih upodobitev Jezusovega križanja, med katerimi po ekspresivnosti vsekakor izstopa Grünevaldovo (1512/1516), ki je kot inspiracija služilo Melu Gibsonu za Kristusov pasijon, izrazito krvav in brutalen ter po prepričanju mnogih tudi antisemitski film.

Nekatere telesne tekočine pa so slikarji uporabljali popolnoma dobesedno. Od okoli leta 1400 je bil zelo priljubljen pigment indijska rumena, katerega glavna sestavina je bil posušen kravji urin. Metodo so zaradi neprijaznosti do krav po letu 1900 opustili. Kravam 'pigmentaricam' so namreč dajali jesti le mangove liste in vodo …

In moderna umetnost? Leta 1917 se je Marcel Duchamp (s psevdonimom R. Mutt) podpisal na povsem navaden kupljen pisoar. Naslovil ga je Fontana in zadevo oddal na razstavo Društva neodvisnih umetnikov v Parizu, kjer naj bi razstavili prav vsa prispela dela. Duchamp je s tem povzročil nepopisen škandal, Fontane, ki so jo nekateri strokovnjaki razglasili za najvplivnejše delo 20. stoletja, pa društvo ni razstavilo.

Kmalu za tem se je originalna Fontana izgubila, Duchamp pa je naročil replike in jih podpisal. Čeprav pri tem delu res ne gre za uporabo telesnih tekočin v dobesednem smislu, bi lahko vseeno rekli, da se je Duchamp tako rekoč polulal na tedanjo umetniško publiko ali, natančneje, na dotedanjo definicijo umetnosti.

Fontana sodi v skupino t. i. readymadov, predmetov množične produkcije, ki jim umetnik s tem, da jih podpiše, dodeli status umetniškega dela. In kot druge readymade so tudi Fontano na začetku napačno razlagali, saj so menili, da gre pri vsej stvari za to, da Umetnik, ki ima poseben čut za lepoto, v določenem predmetu odkrije skrito estetsko vrednost. Tako so v sloviti fotografiji Alfreda Stieglitza, ki je Fontano fotografiral pred neko drugo sliko, celo našli silhueto Marije. Dejansko pa je delo odpiralo cel kup vprašanj: kaj je umetnost, kdo je umetnik, ali umetnika definira njegova ročna spretnost ali ideja, kaj je lepo …

V Fontano je leta 1993 zares uriniral Pierre Pinoncelli, ki jo je kasneje tudi poškodoval s kladivom. Obsojen je bil na tri mesece pogojno in 200 tisoč evrov kazni. Svoj poseg je utemeljil z izjavo, da je poskušal slavno umetniško delo rešiti pred umetniškim establišmentom, zaradi katerega naj bi izgubila avantgardnost in postala 'le' 2,8 milijona dolarjev vreden muzejski kos.

Isti umetnik je pred tem z barvo že poškropil tedanjega francoskega ministra za kulturo, literata Andréja Malrauxa, in s ponarejeno odžagano šibrovko oropal banko. Ukradel je deset frankov. Šlo je za bizaren umetniški projekt, po katerem je pojasnil, da je najprej hotel ukrasti en frank, ampak si je zaradi inflacije premislil. Toda to res nima več nič opraviti z izločki, zato se vrnimo k temi našega pisanja, in sicer k dogodku, ki se je imel zgoditi 60 let po podpisu Marcela Duchampa na običajen pisoar.

Pusti, naj se zgodi

Takrat je Andy Warhol plačal prijatelju Victorju Hugoju in enemu od asistentov, da sta urinirala na posebej pripravljena platna, grundirana z bakreno barvo. Pustil je, da se zgodijo kemijske reakcije, in nastale so Oksidacijske slike (1977–1978). Zares lepe raznobarvne površine (opisovali so jih tudi kot elegične abstrakcije) lahko razumemo kot ironično predelavo mačističnega abstraktnega ekspresionizma Jacksona Pollocka, ki je s polivanjem barve po platnu (poleg tega, da je na novo definiral slikovno polje) večkrat vzbujal asociacije, da je čopič le podaljšek njegove moškosti.

Kot bomo še videli, so se na Pollockovo slikarstvo umetniki zelo radi navezovali, saj je bil ikona moderne umetnosti in najpomembnejša figura ameriškega slikarstva, s tem pa hvaležna tarča različnih umetniških interpretacij. Glede Warholovih Oksidacijskih slik še tale zapis nekega kritika: »Kakor tudi kri je urin bogat z DNK. Oksidacijske slike so … portreti Viktorja. Prav tako so portreti in avtoportreti asistenta. Podobno kot psi označujejo svoja ozemlja, so slike znakovne sledi identitete.«

Warholove slike lahko povezujemo tudi z vplivom sočasne newyorške sadomazohistične scene, ki jo je skozi vrhunsko estetiko prikazoval fotograf Robert Mapplethorpe. Poleg portretov znanih osebnosti je bil glavni del Mapplethorpovega opusa posvečen homoerotičnim podobam. Fotografiral je tako klasične akte kot tudi sadomazohistične prizore. Pri Warholu na slikah sicer ne vidimo penisov, vidimo pa sledi, ki so jih le-ti pustili. Po nekaterih virih sodeč, je Warhol za uriniranje po platnih celo najel 'seksualne delavce' z ulice.

Blasfemija!

Ameriški umetnik Andres Serrano je mednarodno slavo dosegel s Poscanim Kristusom (PISS CHRIST 1987). Fotografija prikazuje plastično razpelo z Jezusom, potopljeno v urin. Kot vsa njegova dela se tudi to giblje na stičišču lepe podobe, kontroverzne vsebine in vprašanja umetniške svobode.

Prav tega dela – kakor tudi nekaterih njegovih drugih razstav – so se zagovorniki pravih vrednot, čiste morale in vsesplošne duhovne neoporečnosti lotili s … fizičnim nasiljem. Hudo zanimiva pa je reakcija nune, umetnostne kritičarke sestre Wendy Beckett. Sama namreč odobrava takšno podobo, saj prikazuje prav to, »kar smo mi vsi naredili Kristusu«.

Serrano tudi v druga svoja dela prav rad vključuje telesne tekočine. V različnih fotografskih ciklih je že upodobil kri, tudi menstrualno, materino mleko … in lastno spermo. Njeno podobo mu je uspelo ujeti s fotografskim aparatom, nastavljenim tako, da je v trenutku (umetniškega?) vrhunca zabeležil 'dogodek'.

Podobne teme se je lotil Takaši Murakami. Njegova dela lahko razumemo kot komentar japonskega potrošništva in popularne kulture. Predvsem se navezuje na pornografske verzije zelo branih manga stripov in anime risank, v katerih se pogosto pojavljajo adolescentni dečki in deklice, prikazani izrazito seksualno. Delo Moj osamljeni kavboj (1998) tako prikazuje golega fanta pri masturbaciji. Velikanska ejakulacija je oblikovana kot laso … Beli curek spominja tudi na slikarsko potezo Jacksona Pollocka in druge slikarje abstraktnega ekspresionizma.

Že leta 1946 je nekaj sorodnega naredil Marcel Duchamp. Sliko Napačna pokrajina (Paysage fautif, 1946) je podaril svoji ljubici, šele čez 43 let pa so ugotovili, kakšen slikarski material je dejansko uporabil zanjo. Duchamp ni navedel svoje tehnike, zato so sliko za en dan vzeli z razstave in jo odnesli v forenzični laboratorij čez cesto. Forenziki so ugotovili, da je madež na sliki pravzaprav – sperma.

Duchamp je imel zelo slabo mnenje o, kakor je temu rekel sam, retinalni umetnosti, torej o umetnosti, ki daje užitek predvsem očesni mrežnici, nima pa kakšnega globljega pomena. S to sliko je morda do skrajnosti pripeljal takšno slikarsko pozicijo in sproduciral sliko, ki je dejansko sled največjega telesnega užitka.

Smrdi, smrdi, smrdi!

Tole kunsthisterično pisanje popeljimo zdaj še v smrdljivejše vode. Duchampovi readymadi in vprašanja, ki jih ti načenjajo, so vzpodbudili Piera Manzonija, da je svoje iztrebke zapakiral v 90 konzerv in jih prodajal za ceno teže v zlatu. Kot umetniško delo je prodajal denimo tudi svojo, torej umetnikovo, sapo, in sicer v obliki napihnjenih balonov.

Nameraval je zapakirati tudi svojo kri, a mu izjemne zamisli zaradi prezgodnje smrti ni uspelo uresničiti. Cena za konzerve, ki jih je naslovil Umetnikov drek (Merda d'artista 1961), je počasi seveda narasla. Lani so na primer pri dražbeni hiši Sotheby prodali en primerek za 123 tisoč evrov. Pri Manzonijevih konzervah gre sicer za kritiko stališča, da vsako sranje, ki ga sproducira umetnik, še ni umetnost. Ali pač? Njegovo se je gotovo vpisalo v zgodovino umetnosti ...

Drugače, veliko bolj osebno, toda estetsko zelo izčiščeno sta človeške iztrebke predstavila uglajena gospoda, performerja Gilbert & George. Poleg njunih slik urina in sperme lahko tudi Gole slike dreka (Naked Shit Pictures 1994) gledamo kot surovo raziskovanje človeškosti. Na slikah sta upodobljena oba umetnika, velikanske klobase dreka, včasih oblikovane v križ, procesije ljudi, besedi SHITTY ali NAKED …

Te zelo človeške, otipljive ali smrdljive 'objekte' predstavita skozi skrajno zglajeno, barvito in estetizirano podobo. Drek razumeta kot nekaj, kar je del vseh nas, kar nosimo v sebi in kar ostane za nami, vsekakor pa kot nekaj, kar je z nami povezano kar se da osebno.

Goloto, ki jo tudi vidimo v slikah, dojemata kot podobo človeškosti, ki je reducirana na bistvo, brez zavetja, statusa ali dostojanstva. V nasprotju s tematiko je površina slik bleščeča, digitalno zasnovana in se odlično navezuje na splošno vizualno kulturo današnje dobe.

Pa si oglejmo še nekaj blasfemije na to temo! Leta 1996 je angleški umetnik nigerijskega rodu Chris Ofili naslikal Sveto devico Marijo (1996). Vprašanje je, kaj je najbolj razkurilo takratnega župana New Yorka in danes kandidata za ameriškega predsednika Rudyja Giulianija, da je tožil Brooklynski muzej, ki je sliko razstavil. Mogoče to, da je slikar naredil Mater božjo temnopolto?

To, da je polepil podobo z izrezanimi pičkicami iz pornografskih revij? Ali to, da je sliko postavil in tudi opremil s kepami slonjega govna? Slednje je Ofili povezoval s svojimi afriškimi koreninami in dejstvom, da se tam slonji iztrebki uporabljajo za gnojenje zemlje in s tem predstavljajo plodnost … Oko za oko, zob za zob, so si najbrž rekli samooklicani varuhi morale, reda in miru, ko so na protestu pred muzejem izmenično molili in metali gnoj. Delili so tudi vrečke za bruhanje.

Še malo po domače

Slovenska umetnika Jaša & Meta se v delih Dragstrip Riot A (2007) in Dragstrip Riot B (2007) podobno kot Takaši Murakami navezujeta na elemente popularne kulture. Figuricam, ki spominjajo na otroške plišaste igrače, dodajata element, ki je izrazito, no, naraven. Ne, človek od plišaste živali res ne pričakuje, da se mu bo pokakala pod stol ali polulala na steno. Kot da so brezimni objekti potrošnje oživeli in pridobili najosnovnejše človekove lastnosti, s tem pa postali zanimiv hibrid, ki odpira mnoga vprašanja o potrošniški kulturi.

Na stičišču visoke tehnologije in prebavnega traku je nastalo delo Kloaka (2001–2004/različne verzije). Danski umetnik Wim Delvoye je skonstruiral zapleten sistem v velikosti sobe, ki ga nadzoruje računalnik. Na eni strani se v stroj položi obrok, čez 27 ur pa na drugi strani pade na pladenj kupček, ki je po obliki in vsebini skoraj identičen človeškemu iztrebku.

»S tem, ko replicira eno izmed pomembnejših bioloških funkcij, Delvoye prisili gledalca, da razmisli o socialnem neugodju pri tem početju, obenem pa tudi o mehanizmih, ki smo jih skonstruirali, da jih držimo stran od našega pogleda,« so zapisali ob razstavi. Obrok, ki ga je stroj prebavljal, so vsak dan pripeljali iz vrhunske restavracije v SoHu. 'Končne produkte' je kasneje umetnik podpisal in prodajal po tisoč dolarjev za kos.

Da gre pri vsej stvari za ideologijo, nam v danes že skoraj ponarodeli tezi lepo razloži naš najboljši izvozni artikel, filozof Slavoj Žižek: »Pri tradicionalnem nemškem stranišču je odprtina, v katero izgine drek, ko potegnemo vodo, pomaknjena naprej, tako da najprej obtiči na površini, kjer ga lahko povohamo in pregledamo, da bi odkrili sledove morebitne bolezni (kar je tipični nemški ritual); pri francoskem stranišču je nasprotno odprtina zadaj, tj. drek naj bi čim prej izginil; ameriško stranišče pa je nekakšna sinteza, posredovanje med tema dvema poloma – straniščna školjka je polna vode, tako da iztrebek plava v njej, je viden, ni pa ga mogoče preiskati …

Jasno je, da nobene od teh različic ni mogoče pojasniti zgolj z uporabnostjo: v njih je mogoče jasno razbrati določeno ideološko percepcijo tega, kakšno naj bi bilo subjektivno razmerje do neprijetnega izločka, ki prihaja iz našega telesa …«

Zabredli smo precej globoko, ampak kot pravi Žižek v nekem drugem predavanju: »Vedno se da biti še odurnejši.« Prav to je odlično uspelo umetnikom, imenovanim Dunajski akcionisti. V njihovih videodelih boste našli bruhanje, uriniranje, iztrebljanje, mazanje z vsem naštetim, jedenje in pitje naštetega, različne zlorabe … skratka, za gledalca sploh, verjetno pa tudi zanje ne najprijetnejše prizore. Kar je bil seveda namen. Pomenljivo je, da so delovali prav na (malo)meščanskem Dunaju. V svojih delih se pač dotikajo tudi ideje, da so človeški instinkti in spontano obnašanje pogosto potlačeni zaradi družbenih norm. Kjer je takšen red še posebno močan, tam lahko pride do največjih ekscesov … In je prišlo.

Če smo se doslej gibali le na meji moralno spornega, smo zdaj dejansko že onkraj meje kaznivega. Eden izmed dunajskih akcionistov, Hermann Nitsch, je bil zaradi svojih dionizičnih performansov, v katerih je križal jagnje in gledalce polival s krvjo, večkrat obtožen nasilja nad živalmi, pornografije in blasfemije. Leta 1966 je bil tudi obsojen na pol leta pogojno. Če bi uprizoril še eno podobno akcijo, bi odšel za leto dni v zapor. Takrat se je umetnik odločil za prostovoljno izgnanstvo in se odselil v München.

Tematika seveda še zdaleč ni izčrpana, ampak nekje je treba končati. Zato za veliki crescendo na konec postavimo Besedo. In to besedo človeka, po katerem je sadizem dobil ime, torej Markiza de Sada. Ta je bil v različnih institucijah zaprt kar 32 let. »Uganila sem njegovo veliko željo, hotel me je namreč pripraviti do tega, da bi jedla njegovo govno; prehitela sem ga; prosila sem ga za dovoljenje, da to storim, in bil je v devetih nebesih; basal se je z mojim drekom, vsak grižljaj pa je pospremil s tem, da me je onegavil po zadnjici. /.../ 'Če ne boste prdnili,' mi je rekel, 'vas ugriznem.' /.../

Stari gospod mi s svojimi nameni ni kdove kako ogrožal sramežljivosti; po neskončnih prizadevanjih se mu je za trenutek posrečilo prodreti v mojo zadnjično luknjo; toda narava je izneverila njegove upe in orodje je omahnilo; podlež, ki ni imel niti toliko moči, da bi mu prišlo, ker se je, tako je rekel, na praznovanju kar dvakrat izbrizgal, je zaspal z nosom v moji riti.«

Morda boste naslednjič, ko boste šli na stranišče, v posteljo (no, ali na kuhinjsko mizo, v banjo ali gozdiček), z nekaj domišljije ustvarili celo – umetniško delo. Pa veliko navdiha!

Tekst: Arjan Pregl

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ