V čem se Norma Brščič moti

Kolumna

29. 1. 2021, 15:36 | Aktualno | Piše: David Cigoj

                            V čem se Norma Brščič moti (foto: Facebook/posnetek zaslona) Facebook/posnetek zaslona

Trditve Norme Brščič na TV3 je najbolj zanimivo postaviti v kontekst, kaj je rekla in zakaj. 

Človeštvo v celoti se razvija. To je posledica procesa osvobajanja, ki prihaja z demokratizacijo ter opolnomočenja, ki ga omogoča dvig izobrazbene stopnje in vse boljši življenjski standard ljudi po vsem svetu. Sociologi ta proces spremljajo že od leta 1981. Več o njem je mogoče izvedeti na spletni strani www.worldvaluessurvey.org.

V tem zelo kompleksnem procesu se dogaja marsikaj, predvsem pa se spreminjajo vrednote ljudi, prebujajo se njihove latentne sposobnosti in v končni fazi se dviga njihova zavest. S tem, ko ljudje postajajo vedno bolj kompleksni, so se sposobni spopadati z vedno večjimi kompleksnostmi življenja. Kompleksnost neprestano narašča, zato se ustvarja vtis, da gredo stvari predvsem v napačno smer.

Človeštvo je bilo od pojava prvih urbanih kultur ujetnik družbenih struktur, ki posamezniku niso dovoljevale prav veliko svobode. Proces osvobajanja se je začel v najbolj klimatsko in drugače ugodnih pogojih. Povezuje se ga tudi s protestantizmom. 

Za Slovenijo lahko ugotovimo, da je locirana na enem najboljših krajev na svetu za razvoj. Pod tako ugodnimi pogoji pa smo, kot lahko ocenimo na grafu World Values Survey, nekako malo nadpovprečni. A to nam ne daje nobene pravice kritizirati kogarkoli drugega, predvsem ne onega, ki živi v veliko bolj neugodnih pogojih. 

V bistvu smo bili ravno Slovenci pred in med vojno (ter še vedno smo) žrtve ljudi Norminega profila iz drugih držav. Zanimivo, da nismo nikoli sposobni pomisliti, kakšen je bil in še vedno je pogled fašistov in nacistov na nas Slovence.  

Kdor preverja razne indekse in statistike ter potuje v Avstrijo lahko enostavno ugotovi, da je Slovenija v vsem slabša. Naša država je takšna, kakršni smo njeni državljani - v vsem slabša od Avstrije. Predvsem pa se človek po prihodu iz Avstrije v Slovenijo potopi v vizualni kaos. Razen starih mestnih jeder, ki so jih po večini zgradili prebivalci nemškega rodu, se v slovenski kulturni krajini oko le stežka odpočije na čem estetskem. 

Po logiki Norme in njenih podpornikov, ki mislijo, da zagovarjajo svobodo govora, bi bilo od večine Avstrijcev pričakovati popolno zgražanje nad Slovenijo. Na oni strani meje bi bilo še najbolj pametno ugotoviti, da je treba Slovenijo okupirati, nas Slovence spraviti k pameti in iz dežele končno narediti nekaj bolj spodobnega.

Zakaj pa od Avstrijcev, razen onih, Normi podobnih, tega ne pričakujemo? Zaradi tega, ker svoboda omogoča tudi opolnomočenje, skupaj omogočata odgovornost in ta ljubezen. Vzporedno se odvija proces psihološkega razvoja. 

Za boljše razumevanje naredimo slikovito primerjavo s psi. Oni, ki so zaprti v ogrado, so nesvobodni, nemočni, zaradi tega so neodgovorni in zato nevarni ter najbolj lajajo. Oni, ki so svobodni, so bolj mirni. Če bi želeli, bi lahko ugriznili, vendar ne, ker je njihov odnos do realnosti bolj dobronameren. 

Ravno tako je z ljudmi. Najpomembneje je, ali svojo realnost, svoje življenje obvladujemo. Tisti, ki ga ne, se zaradi tega čutijo nesvobodni in nemočni. Ti ljudje poskušajo svoje življenje spraviti v red. V glavnem postanejo bolj sebični in pridobijo mentaliteto žrtve. Njihov celosten odnos do realnosti temelji na omalovažovanju, obsojanju, kritikantstvu, cinizmu, ljubosumju, zavisti, maščevalni drži, pa tudi na pomanjkanju tolerance, dobronamernosti, zaupanja in v veliki meri sovraštvu. O tem fenomenu sem pisal v prejšnji kolumni

Pomislimo sedaj na Nemce. Po prvi svetoni vojni so jim naložili tako visoke reparacijske stroške, da luči na koncu predora niso videli. Zafrustrirani v nemoči so razvili mentaliteto žrtve, za katero je značilno tudi to, da sfiži podobo realnosti do neprepoznavnosti. Govorimo o teorijah zarote. Tako pripravljen narod potem le voljno čaka na psihopata, ki se s svojimi manipulativnimi sposobnostmi edini znajde v sprevrženi realnosti, da ga popelje v "svetlo prihodnost" preko maščevanja drugim, ki so krivi za njegovo nesrečo.

Naša Norma vseh teh stvari ne razume in ne ve, s čim se igračka, ko tako prostodušno v medijih priliva olja na ogenj zafrustriranih Slovencev. Vsi dobro vemo, da so zgoraj opisane negativne lastnosti v veliki meri del naše nacionalne mentalitete. 

Kaj pa je na pozitivni strani?

Ljudje, ki so svobodnejši, so tudi bolj močni. To jih dela bolj mirne in zadovoljne. Velik del realnosti so ponotranjili, zato so do nje bolj odgovorni in ljubeči.

Gremo eno stopnjo globlje. Ti ljudje so bolj notranje motivirani. Bolj so odprti svetu, so bolj radovedni in bolje opremljeni z informacijami si lažje pojasnjujejo realnost. Odgovornost za lastno življenje pripisujejo sebi. Zato ne obtožujejo drugih ali abstraktnih entitet, kot so bog, usoda, kapitalizem, elite itd. Stanje stvari jih ne frustrira. To jim omogoča večjo objektivnost. Bližje so resnici. V svoji moči in objektivnosti so bolj tolerantni, dobronamerni, zaupljivi, ljubeči in humanistično orientirani. Humanistična orientiranost po definiciji pomeni obravnavanje drugih ne glede na nacionalnost, vero ali raso. 

Proces osvobajanja omogoča, da so na tem svetu ljudje vedno bolj taki, kot ravno opisano. Najbolj neposredna posledica tega procesa je mir. Čeprav se mnogim zaradi vpliva medijev ne zdi tako, se število ljudi, ki umrejo kot žrtve nasilja drugih, pospešeno zmanjšuje. Naslednji veliki doprinos je psihološki razvoj, ki ga krona razvoj zavesti. Ljudje se torej izboljšujemo. Žal se v okolju še vedno odvija proces propadanja. Če se uspe naša zavest še pravočasno dovolj razviti, imamo celo možnost ta svet še rešiti.

V pozitivnem razvojnem procesu je celotno človeštvo v istem čolnu. Problem so kvizlingi, kot je naša Norma. Ti ljudje boj za demokratizacijo, človeški razvoj in vse napredne procese smatrajo za levičarskega. Vržejo jih v školjko in potegnejo vodo. Blodnjavo potem iščejo svet, ki da je nekoč obstajal. Takrat so bile stvari v najlepšem redu, stabilne in pravične. Angleži so obvladovali svet, Nemci so razvijali industrijo, mi smo si lomili hrbte na malih kmetijah, Indijci so servirali čaj, črnci pa nosili okove. Tu velja pripomniti, da imajo ljudje na zgodnejših stopnjah razvoja težave z razumevanjem dvoumnosti, dilem, paradoksov in podobnega, kar zahteva kompleksnejše reflektivne sposobnosti.

Na srečo je večina Avstrijcev, Nemcev, razvitega, pa tudi preostalega sveta, drugačna od Norme. Ona ni norma razvoja. Skupaj s svojimi podporniki je ujetnica razvojnega paradoksa. 

Za kaj gre? Razvoj zavesti človeka popelje bliže resnici in absolutni zavesti, ali bogu, če želite. Če si veren na tak način, kot Norma, ki je hodila na gimnazijo Želimlje, je tvoj razvoj zelo počasen ali blokiran. Tako si daleč od boga. V svoji ignoranci počneš stvari, kot jih počne Norma. To so stvari, ki v primeru aktiviranja dovoljšnjega števila ljudi lahko povzročijo nasilje in celo vojne. To iz zgodovine pa tudi kalifata zelo dobro poznamo. Tako je Norma zelo daleč od boga, h kateremu moli in nevarno blizu hudiča. Norma je norma za zlo.

Znotraj katoliške cerkve je zaznati dve struji. Ena je bolj konservativna, ne razume sodobnih družbenih procesov, je bolj rigidna in ji je bliže nestrpnost. Obstaja pa tudi napredna struja, ki dobro razume družbene procese, je odprta, tolerantna, empatična in jo v bistvu prežema ljubezen. Njen glasnik je papež Frančišek. Konservativna struja sploh ne razume o čem govori napredna, dobesedno. Značilnost ljudi na zgodnejših stopnjah razvoja je, da ne razumejo onih na poznejših. Mislijo, da samo blebetajo. Trump je sam priznal, da ob govorih Obame zaspi.

In kje so pri tem Afričani? Razvijajo se tako kot mi. Izhajajoč iz težavnejših razmer so v določenem zaostanku. To sprejemamo z razumevanjem. Ko bodo čez tisoč let gledali grafe pocesov človeškega razvoja, bodo v Afriki opazili le manjši časovni zaostanek. 

Poglejmo na ta zaostanek v Aziji. Kitajska malo zaostaja za Korejo in ta malo za Japonsko. Pred tridesetimi leti so potencialni kitajski migranti predstavljali veliko grožnjo Evropi. Tu smo jih pričakovali vsaj kakšnih sto milijonov. Koliko jih je prišlo? Ne vem. Mogoče sto tisoč? Zgleda, da ljudi ne ohranja doma le razvitost, temveč razvoj države. Pomemben je optimizem in vera v boljše življenje.  

Po drugi strani primarna odgovornost razvitih družb ni še boljše življenje doma, temveč razvoj drugih. Govorimo o zelo primarnih stvareh. Iz Maslowe piramide človekovih potreb vemo, da organizem, ki se je uspel samoudejanit, transcendira v skrb za druge. V vsakem primeru takrat, ko sta dva sistema na zelo različnih ravneh razvoja, se pretok vseh vrst sredstev iz dobro- v slabšerazvitega zgodi samodejno. To koristi tudi razvitejšemu sistemu. Zgovoren je podatek, da Nemci sedaj prodajo na Kitajsko 38 odstotkov svojih avtomobilov. Pred 30 leti jih niso skoraj nič. Skratka, s širjenjem razvoja manj razviti pridobijo boljše življenje, bolj razviti pa tržišče. 

Kje pa je tu inteligenca Afričanov, o kateri govori Norma? Tu bolj ali manj lahko zamahnemo z roko. Nekdo iz savane ali alpskih pašnikov gotovo ne bo tako uspešno reševal inteligenčnih testov, kot nekdo iz Hong Konga ali Amsterdama. Še posebej pa ne tako hitro. Osebno se mi je zgodilo, da mi je devetletna afriška punčka poskušala nekaj prodati v kakšnih šestih jezikih in to s takimi pristopi, ki se jih ne bi sramoval bejrutski trgovec. 

Sam zagovarjam tezo, da ni treba, da vsi ljudje hiperproduktivistično delamo po osem in več ur na dan. Predlagal bi, da se v Afriki uvede recimo štiriurni delavnik. Tam veliko stvari, ki jih posedujemo severneje, ne rabijo. Poleg tega življenje v kolektivistični družbi samo po sebi nudi določene kvalitete, ki omogočajo visoko zadovoljstvo z življenjem.

Skratka, to je zelo okleščen in poenostavljen odziv na Normine trditve. Človeški razvoj je izjemno fascinanten in vznemirljiv. Za celostno pojasnitev je potrebna knjiga. Normi predlagam, da opusti regresivno razmišljanje, s katerim je kamen v kolesju človeškega razvoja. Raje naj z lastnim razvojem postane mazivo zanj. Časa zmankuje. 

David Cigoj je avtor knjige Razvoj zavesti.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

David Cigoj
Sociolog in avtor knjige Razvoj zavesti