V ritmu nove dobe

Prvo možnost izbire med druženjem in prijetno samozadostnostjo v javnosti so nam leta 1979 ponudili najizumitelji z Daljnega vzhoda, Japonci. Če bi walkman izumili štiri ali pet desetletij prej, se ne bi na široko smejali dialogom v avtobusu, ki se je v filmu vozil pod naslovom Kdo to tam poje?. Miško bi poslušal »cígane«, njegov oče kako drugo obliko etnoglasbe, v ušesih dedka, ki je na vsak način hotel kupiti pet vozovnic, bi zavijale črnogorske gosli, zbiralec kamnov in drugih narodnostnih posebnosti pa bi se v svoj cinični svet zagotovo odpravil s kakšnim zahtevnim Wagnerjem. A desocializacijski odskok se je na srečo zgodil kasneje ...

Prav omenjeni romski glasbeniki, ki bi Mišku dajali ritem med lovom na bežečega pujsa, so bili ena izmed prvih oblik prenosne glasbe. No, pred njimi še glasbeni zabavljači rimskih cesarjev, srednjeveški trubadurji, ne nazadnje tudi Mozart ... Vsi našteti so prišli v radij naročnikovega slušnega dometa in odigrali njemu ali njej nekaj najbolj priljubljenih komadov. Trenutke takšne sprostitve si je lahko privoščil tudi Tito. Po kosilu se mu je zahotelo Avsenikov, ti so prileteli s posebnim letalom in odigrali par poskočnih. Glasba a la carte.

In kot pravi že skoraj ponarodeli verz: v ritmu pesmi delajo Japonci za nas. Zato si lahko danes vsakdo zaželi Avsenike ali pa Fejata Sejdića in izbrano glasbo posluša zunaj domačih zidov. Na zmerno drugačen način so sebi lastno glasbo na prostem poslušali tudi mladinci – subkulturneži, delno tudi mainstream – v sedemdesetih.

Na levo ali desno ramo si je vodja enote naložil okoli 35 centimetrov širok in 20 centimetrov visok kasetofon praviloma srebrne barve in vesoljskega videza, mu še pred tem zapolnil drobovje z desetimi valjastimi baterijami največjega formata in se skupaj s stilnimi sorodniki odpravil v mesto. Daleč niso prišli, razen če ni imel asistenta z dodatnim setom energije, ki bi bil hkrati z nošenjem porta džuboksa pripravljen zamenjati izvornega udarnika.

A za pridne, analitične in iznajdljive Japonce, ki so nam že ničkolikokrat razložili, da so njihovi tehnološki pripomočki obvezni za človeku prijazno življenje v drugi polovici 20. stoletja, to še vedno ni bilo tisto pravo. »Kaj če bi poskusili odvzeti dve lastnosti kasetofona, snemalni del in zvočnike, in bi vse to zapakirali v lično škatlico, malo večjo od navadne kasete?« sta si nemara govorila Masaru Ibuka in Akio Morita, ustanovitelja in častna predsednika japonskega koncerna Sony.

Prvega julija 1979 sta prešla od besed k dejanjem in z walkmanom TPS-L2 povzročila več stvari. Naštejmo le najnujnejše: povzročila sta socialni in kulturni fenomen, za vedno sta spremenila način poslušanja glasbe in odprla novo tehnološko poglavje, ki se še vedno razvija.

Marketinška akcija je bila sijajna. Raziskave trga sploh niso izpeljali. Ali so se samozavestno zavedali uspešnice, ki so jo imeli v rokah, ali pa so enostavno poskusili. TPS-L2 so poklonili znanim japonskim glasbenikom tistega časa in drugim medijskim zvezdam. To je sprožilo plaz. V prvem letu so obnoreli domače loge. Črne in oranžne penice so pokrile uhlje prebivalcev otokov Šikoku, Kjušu, Honšu in Hokaido. Predvideno številko 5000 prodanih enot je japonska mladina že v prvih dveh mesecih prodaje pomnožila s faktorjem deset.

Izumitelji so kmalu zatem z razvlečenim nasmehom na obrazu natovorili največje ladje in letala, ki so potovala proti ameriškemu trgu. Walkman je alkimistično zapolnil tretji kot svetega trikotnika zgodnjih osemdesetih na drugih koncih sveta. Mlajši Američan ali zahodni Evropejec je bil srečen le na rolki, z digitalno uro na zapestju in predvajalnikom za pasom.

O uspešnosti prodaje in kultnem statusu priča podatek, da je walkman leta 1986 postal domača angleška beseda, zapisana v Oxfordovem angleškem slovarju. V domačem, slovenskem, te besede (še) ne najdemo. Ne pod walkman ne pod vokmen, kot jo slavisti raje vidijo zapisano. Obstaja pa voki-toki ... A na stran z zakladjem slovenskega besedišča. Pri glasbi smo!

Na začetku so snovalci produkt za različne trge različno poimenovali. Tako so ga Angleži kupovali pod imenom Stowaway, Avstralci so kupovali Freestyle, Američani pa Soundabout. Kmalu so se pridružila druga podjetja in trg so preplavila imena Stereo Walky, Stereo-To-Go, Escape in Soundalong.

Evolucija temeljnega prenosnega predvajalnika je ponudila zanimive dodatke: dvojni priključek za slušalke, da sta lahko uživala dva, ločeno nastavljanje jakosti zvoka za levi in desni kanal, gumb, s katerim promptno zmanjšamo jakost in prisluhnemo okolici, vodoodporno ohišje, vgrajene sončne celice ... Tehnološki um je pešca pripeljal do zenita. Na koncu je bila škatlica velika skoraj toliko kot kaseta, potrebovali smo le eno baterijo, gumbi so bili občutljivi za najmanjši dotik, lahko smo si zaželeli poslušanje radijskih valov.

A Zemlja je začela krožiti digitalno. Potrošniki smo se začeli pred malo več kot petnajstimi leti klanjati novi ponudbi. Kasete smo množično nadomeščali z zgoščenkami in jih polagali v CD-predvajalnike, discmane oziroma »CD-pešce«. Prišla je kratka doba sicer zvočno kakovostnih DAT-ov, sledili so MD-walkmani, zdaj pa se utapljamo v ponudbi MP3-predvajalnikov, kjer je zaloga nam najljubšega zvočnega okolja shranjena na RAM-karticah ali na disku.

Zanimiv zasuk, ki se je zgodil v novem veku prenosnih MP3-predvajalnikov, je, da so vzniknili v sinapsah računalniških tehnologov. Ti, praktični kot tudi sicer želijo biti, so produkt zasnovali tako, da je čim manjši, lažji. Takšen je tudi iPod, ki je spet obnorel in v gibanje spravil morje Američanov. Postal je udaren izvozni produkt, njegov štartni korak, zgodil se je 23. oktobra 2001, pa je podoben tistemu, s katerim je na cesto popularnosti in kapitala stopil tudi walkman.

V dnevni habitus uporabnikov se je pretihotapil z jumbo plakatov in avdio-videooglasnih sporočil, kjer so glavne vloge odigrale medijske zvezde. V slabih dveh mesecih je s polic v žepe najstnikov, aktovke poslovnežev in v posebnih torbicah na roke newyorških trimčkarjev prešlo 125.000 iPodov. Sprva so imeli 5 GB spomin vgraviran na disku, kar je iPod ločilo od takratnih MP3-predvajalnikov s flash karticami oziroma zgoščenkami. Razvoj je potekal logično, v duhu linearnega tehnološkega časa 21. stoletja. Bajt na bajt, giga na giga, stran z odvečnimi centimetri in grami, zato danes pozdravljamo med nami tudi iPod mini.

Osnovni videz se sicer ni revolucionarno spremenil, to bi lahko bila napaka, saj je naprava zanimiva predvsem zaradi preproste uporabe: gumb za meni, naprej – nazaj, predvajanje in odmor. Vse o vsebini pa si lahko preberemo na ekranu, ki ga ponoči lahko osvetlimo z dodatno lučjo.

Minimalistično zadosten, z vedno več dodanih razsežnosti, brez katerih nisi več konkurenčen na trgu tehnoloških dobrot: budilka, koledar, igre, mikrofon, fotoaparat z možnostjo prikazovalnika slik (v novi 60 GB različici lahko s seboj nosite do 25.000 digitalnih slik), prebirate lahko kakšnega elektronskega Platona ali Biblijo, ki ju snamete iz interneta, knjige lahko celo poslušate ... Da ne bodo babice dejale, da se mladina samo zabava! Sicer pa: kot da se še kaj zmenimo za moralne nauke.

V brk jim pljusnemo golo številko: več kot 5 milijonov prodanih iPodov do danes. Glede povpraševanja – to močno presega ponudbo – so presenečeni tudi v Slovenji, saj v podjetju, ki pri nas zastopa ameriški Apple, pravijo, da se jim je iPod na začetku zdel cenovno previsok. A slovenski žep zna presenetiti; še sploh, če lahko kasneje vanj spravimo vso glasbo, ki jo poznamo sami, s širšim sorodstvom vred.

Ponudniki novih glasbenih prenosnikov – cenejše različice iPoda so začeli izdelovati tudi Dell, Creative, iRiver in sedaj še Sony – nam slikajo lepote digitalnega okolja, ki nas obdaja, predvajalnike oblačijo v žive kovinske barve, jih naslavljajo s futurističnimi imeni, ekrani pa so sploh tako sanjski, da najprej pomislimo na smaragd ali turkizno morje, kmalu zatem tudi na zavist najbolj znanega agenta njenega veličanstva. Ampak v naslednjem filmu bo imel on tovrstno tehnologijo že v zobu. En ugriz bo play, dva pauzica, če boš zob poslinil, pa bo vrstni red preskočil na naslednji komad. Vse v službi uporabnosti. Tudi finančni prilivi na račune izdelovalcev.

Pustimo domišljiji svojo pot, pričakujmo nepričakovano. Simon Renshaw, menedžer ameriške skupine The Dixie Chicks, je pred dvema mesecema na vprašanje o prihodnosti digitalne glasbe za slovenski Playboy odgovoril, da karkoli mislimo danes, bo čez pol leta nepomembno. Mislil je sicer na produkcijo iznajdljivosti v glasbeni industriji, a ker je ta štrik, predvajalniki pa bik, je smer razvoja ista. Vseeno si lahko povsem mirne vesti v mislih narišemo sliko o napravi, ki bo združevala širok razpon avdio- in videodatotek. Že sedaj na razvitejših dlančnikih in mobilnih telefonih najdemo digitalni fotoaparat, MP3-predvajalnik, presežek programja, diktafon, ogledamo si lahko kratke videozapise, kmalu bomo preverili stanje v hladilniku ...

Ponje se lahko odpravite v glasbeno ali računalniško trgovino. Tam vas bodo razumeli in skušali potešiti vašo tehnološko željo. Z nasmehom vam bodo ponudili za človeški palec velik MP3-predvajalnik z USB-povezavo ali predvajalnik z diskom, na primer 40 GB, na katerega boste lahko spravili okoli 10 tisoč skladb. Če ste se odločili za totalen odklop, imate s slednjim pomagalom možnost, da se zaprete v glasbo za naslednji mesec, in to po 24 ur na dan. Če pa bi radi poslušali vsak dan po dve različni pesmici, lahko v prihodnje počnete tudi to. Naslednjih 13 let in pol.

Vstopili smo v dobo, kjer je obrazov, predanih analogni tehnologiji, vse manj. Ti postajajo že romantični refleks v čas, ko smo na prstih ali kemičnih svinčnikih med nogometno tekmo previjali avdiokasete. Samo zato, da bi privarčevali energijo za pot domov. V spremstvu najljubšega benda, čisto blizu nas, prijateljev mikrosveta, ki so dajali ritem koraku. Seveda, porečejo digitalni navdušenci, lahko to počnemo tudi danes. A ta glasba je iz življenja zvočnih krivulj prevedena v ničle in enice, jim hitro vrnejo analogni friki. Podobno kot večina končnih rezultatov tekem slovenskega nogometa … Ko je vse skupaj videti slabše, kot bi lahko bilo. Nekako suhoparno, brez napetosti, naboja. Izsek ritma nove dobe.

Kronologija razvoja prenosnih predvajalnikov

1963: Nizozemska tovarna elektronike, ki v svojem polnem imenu nosi celo naziv kraljeva, Philips, predstavi nov medij za zapisovanje in predvajanje glasbe – avdiokaseto; prvo poglavje traja 16 let, ko jo uporabniki tlačijo v domače HI-FI naprave in prenosne kasetofone. Z njo postanejo prepoznavni pri sosedih in na ulicah.

1969: Mikrokaseta; bila je sicer bolj namenjena snemanju pogovorov v diktafonih, a z njo misleci tehnološke produkcije že namignejo, da lahko kmalu pričakujemo korak naprej.

1979: Zgodi se dvoje: Philips in Sony predstavita CD – zgoščenko, sestavljeno iz polikarbonatne plastike ter prevlek iz aluminija in filma, Japonci pa z walkmanom odprejo novo poglavje, v katerem walkman in avdiokaseta postaneta neločljiv par. Vsi, ki ste si s to tehnologijo skrajšali prenekatero dolgo uro, se v mislih po tiho zahvalite Masaru Ibuku in Akiu Moritu. Prvi japonski model, ob 33-letnici obstoja podjetja, stane 33.000 jenov.

1980: Walkman opazimo na glavi mojstra – dirigenta Herberta von Karajana. Pravi, da ga uporablja pogosto, kar spekter uporabnosti dvigne močno nad ulično mladino; proizvodnjo prenosnega avdiokasetofona uvedejo tudi druga podjetja: Toshiba, Panasonic, GE, Infinity, Sanyo, Aiwa ...

1982: Akio Morita za Playboy izjavi: »Raziskava trga je samo v moji glavi. Veste, mi ustvarjamo trg!«

1983: WM-20, prvi walkman v velikosti kasete.

1984: D-50, prvi discman.

1986: Walkman postane domača beseda v angleškem Oxfordovem slovarju; kupimo ga lahko s priročnim dodatkom – daljinskim upravljalnikom, ki pa ni bil niti toliko daleč – na slušalkah.

1990: DAT walkman TCD-D3.

1992: Minidisc walkman MZ-1 in MZ-2P; kasetni walkman počasi začne ugašati. Minidisc napove dobo, v kateri je glasba v prenosniki shranjena na digitalnih medijih. In res, že isto leto nam Microsoft in IBM predstavita WAVE (WAV) avdioformat, s katerim glasbo shranjujemo v osebne računalnike.

1995: Karlheinz Brandenburg in Jürgen Herre iz nemške družbe Fraunhofer predstavita revolucionaren algoritem za avdiokompresijo – MP3.

1998: Diamond Multimedia (ZDA) se pohvali s premierno različico MP3-predvajalnika Rio PMP300 z 32 MB spomina. Izraz MP3-predvajalnik je bil primeren za tisti čas, medtem ko naj bi danes – predvajalniki namreč podpirajo tudi druge formate OGG, WMA, AAC … – raje uporabljali ime digitalni avdiopredvajalnik.

2001: Oktobra Apple razhudi tekmece s prvim iPodom, zgodbo o uspehu. Sledijo še štiri generacije, skupni imenovalci razvoja pa so: lažje, bolj praktično, lepše, z več spomina in programi ...

2004: iPod Mini (4 GB, 100 skladb in znosnejša cena); svoje predvajalnike z diskom pa predstavijo še Sony (NW-HD1 z 20 GB spomina, kamor lahko spravimo kar 13.000 pesmi), Dell (DJ5, 5GB), Creative Labs (Zen Micro, 5 GB) …

TEKST: Andraž Poeschl

FOTO: Arny Freytag, Aleksander Štokelj

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord