Prvi denar na ozemlju današnje Slovenije so kovali Iliri in Kelti v 4. st. pr. n. št. Takrat so domača keltska plemena trgovala s trgovci iz Italije, posebno na območju Celja, kjer je bilo pomem­bno trgovsko središče noriških Keltov. Noriška aristokracija je po rimskem zgledu začela za svoje potrebe kovati svoje novce – srebrnike. Kovnice so imeli na območju današnjega Celja in Štalenske gore na Koroškem. Ko so Rimljani kasneje anektirali ozem­ lje noriškega kraljestva, so Keltom kovanje lastnega denarja prepovedali in tako je v uporabo stopil rimski denar.

Podobnih zasukov je bilo v zgodovini nemalo. Pogosto so se z zamenjavo rimskih cesarjev zamenjali tudi kovanci – od zlatnikov cesarja Avgusta do srebrnikov, imenovanih antoninijani. Dioklecijan je leta 294 z novčno reformo te odpravil in uvedel srebrni novec argenteus ter bronasti novec folis. V vsakodnevnem življenju tistega časa so na naših tleh prevladovali bronasti novci treh vred­nosti – sesterc, ki se je delil na dva dupondija oziroma na štiri ase.

5 Goldinarjev za triglav

Od 6. do 10. stoletja je imel denar obrobno vlogo, saj se je prebivalstvo vračalo k naturalnemu gospodarstvu. Šele z razvojem trgovine med Italijo in Dunajem ter Ogrsko je spet oživelo denarno gospodarstvo.

V 15. stoletju so pri nas prevladovali regensburški pfenigi, poleg dunajskih in celjskih – celjski grofje so namreč smeli kovati svoj denar. Ko pfenigi vrednostno niso več zadoščali, je tirolski nadvojvoda Sigismund leta 1484 z novčno reformo uvedel srebrne polgoldinarje in goldinarje, ki so hitro preplavili Evropo. Bili so izredno veliki, saj so bili, čeprav srebrni, enake vred­nosti kot zlati goldinarji. Od leta 1520 so jih kovali na Češkem v Joachimstalu, zato se je goldinarja prijelo tudi ime joachimstaler (tal pomeni dolina). Prav iz tega srebrnika, ki je postal zelo priljubljen po vsej srednjeveški Evropi, se je razvilo poimenovanje tolar (nemško taler) in kasneje dolar.

Od leta 1524 so bili po predpisu cesarja Ferdinanda v vseh avstrijskih deželah, torej tudi na našem ozemlju, v obtoku tolarji, srebrni polgoldinarji, šestice in krajcarji ter zlati dukati in guldni. Za osnovo je služil krajcar. Za srebrni goldinar je bilo na primer treba odšteti 60 krajcarjev, od leta 1857 pa 100. Pol tolarja je štel en goldinar, cel tolar je imel 120 krajcarjev. Kot zanimivost: Jakob Aljaž je leta 1895 za pet goldinarjev kupil vrh Triglava in Kredarico ter s tem »ohranil slovensko lice slovenskih gora«.

Ferdinandov denarni sistem se je pozneje pogosto spreminjal. V uporabo so prihajali novci drugih vrednosti, kajti Habsburžani so morali pustiti v obtok tudi beneški denar, saj je bila gospodarska povezanost z Benečijo močna. Tako sta se uporab­ljala tudi beneški libernik in laški funt. Avstro-ogrska monarhija je z valutno reformo leta 1892 uvedla krono, ki se je delila na 100 vinarjev. Kljub spremembam pa je denarni sistem ostajal enoten za vse avstrijske dežele, ki so imele za denarno osnovo krajcar.

Cekin, zakaj si cekin?

Poleg številnih sprememb valut in njihovih vrednosti so se skozi čas oblikovala tudi različna poimenovanja za denar. Jezikoslovec, literarni zgodovinar in publicist Stanko Bunc je zbral na desetine imen in pokazal, da so novci dobili imena po kovini, njeni teži, debelosti, velikosti, obliki in barvi (na primer libra, funt, cekin, groš); po kraju, v katerem so jih najprej kovali (joachimstaler, rajniš po renskem goldinarju, vinar po Wiener); po številkah, ki so jih novci nosili kot oznako vrednosti (cegnar, cegnarica – desetica ali desetak za deset kron ali goldinarjev, pa tudi za deset krajcarjev ali grošev, finferl za pet goldinarjev, hundrtar za stotaka); po raznih podobah, ki so jih imeli na glavi ali grbu (florint je bil goldinar, ki je imel v grbu lilijo, cvetlico, italijansko fiore; krajcar je dobil ime po nemškem Kreuzer, kar je nastalo po podobi križa, ki ga je novec nosil na grbu); po izdajatelju novca ali napisu na njem (frank in napoleondor, zlat in srebrn francoski denar iz časa Ilirskih provinc) in po raznih drugih posebnostih (ficek, fičnik, ki označuje najmanjši kovani denar, vinar, pol krajcarja).

Ljudsko

Domača imena za denar, ki smo ga imeli v preteklosti, so še posebno zanimiva. Etnolog in kulturni zgodovinar Damjan Ovsec omenja številne primere. Beliči, novci majhne vrednosti, so na primer dobili ime po beli barvi srebra. Prav veliko imamo na Slovenskem izrazov za zlatnik: zlatak, rumenjak, žoltak … Po številkah smo poznali trojak, trojačo ali drajar (trije groši ali krajcarji), četrtak, štiršek, petico, petko, petačo, ki je bil novec za pet grošev ali krajcarjev … Ivan Cankar recimo omenja šmarno petico, ki je dobila ime po podobi Matere božje.

Groš se je tako kot krajcar ali belič v ljudskem izrazoslovju uveljavil kot splošno ime za denar. Gre za debel srebrn novec. Ime izvira iz latinske besede grossus, kar pomeni debel. Do leta 1857 je bil groš vreden tri, pozneje pet krajcarjev oziroma deset novih vinarjev. Imena so nastala tudi po podobah na novcih. V Beli krajini se je četrtak imenoval bik, na Krasu pa je bil goldinar čuk, ker je bila na njem podoba ptiča, ki ga je ljudstvo imelo za čuka, čeprav to ni bil. Kozel se je imenoval dunajski pfenig, ki je imel na strani grba kozlovo glavo.

Partizanski

Po prvi svetovni vojni smo avstro-ogrski denar zamenjali s srbskimi dinarji, dobro leto pred koncem druge svetovne vojne pa je po slovenskem ozemlju krožil partizanski denar – šlo je za slovensko nacionalno valuto, ki je bila hkrati edina valuta v vsem jugoslovanskem narod­noosvobodilnem boju in edina take vrste v okupirani Evropi. Izdajal jo je Denarni zavod Slovenije, ki pa je bil po koncu vojne priključen Narodni banki Jugoslavije. Miniti je moralo še obdobje skupne jugoslovanske države in njenega monetarnega sistema, ki se je ob koncu osemdesetih let izrodil v hiperinflacijski kolaps, da smo Slovenci poleg svoje države pridobili drugo najpomembnejšo stvar – svojo prvo pravo nacionalno valuto.

Brezimeni boni

Da bomo uvedli svoj denar, se je napovedovalo že konec osemdesetih, med drugim s pojavom zasebnega projekta denarne enote lipa. Čeprav ga uradne ustanove niso priznavale, se je lipa v nekaterih krogih prijela – z njimi si kot s pomožnim plačilnim sredstvom lahko plačeval v nekaterih trgovinah, podjetjih, veseli pa so jih bili tudi v bifeju Činkole v Ljubljani.

Priprave na uvedbo svoje valute, ki segajo v mesece pred plebiscitom, so potekale v največji tajnosti, saj je bila Slovenija zaradi osamosvojitvenih idej in teženj nenehno pod nadzorom raznih varnostnih in obveščevalnih služb.

Prve brezimene vrednostne bone so tiskali v celjski tiskarni Cetis. Pripravljeni so bili za tako imenovani dan D, ko naj bi stopili v veljavo kot začasna rešitev pred uvedbo uradnih bankovcev slovenske nacionalne valute. Delalo se je noč in dan in vsi udeleženi so bili zavezani k popolni molčečnosti. Ampak nastopila je nova težava. Kam skriti 150 ton denarja? Kako ves ta papir zaščititi pred vlago in propadanjem? Kako ga zavarovati pred krajo? Rešitev se je našla v tako imenovanih rezervnih trezorjih Narodne banke Slovenije. Ta jih je shranila pod pretvezo »blagovnih rezerv«.

Šele 17. maja 1991 je bila dana prva uradna, sicer strogo zaupna informacija o predvideni uvedbi svojega denarja. Na sestanku v Narodni banki Slovenije so bili takrat navzoči predstavniki SDK, pošte, Abanke, Ljubljanske banke, SKB in Kreditne banke Maribor.

Dan D

Treba je vedeti, da se ob razglasitvi neodvisnosti 26. junija 1991 Slovenija ni tudi denarno osamosvojila. Med trimesečnim moratorijem, uveljavljenim z brionsko deklaracijo, smo morali uporabljati dinar, ki je bil ne samo vedno manj vreden, ampak ga je začelo primanjkovati. Narodna banka Jugoslavije je namreč iz sistema izključila slovenske banke in jih ni več oskrbovala s potrebnim denarjem. Lastna valuta je postala nujnost, časa za priprave je bilo vedno manj.

V noči na 9. oktober 1991 ob izteku moratorija se je v slovenski skupščini razvila burna razprava o imenu novega denarja, čeprav je bil že v preteklih mesecih sprejet sklep izvršnega sveta, da se bo nova valuta imenovala klas. Vse pretekle mesece se je dokaj sporazumno govorilo o klasu in zato so bili v Banki Slovenije, ko so globoko v noč čakali na telefonsko sporočilo iz skupščine, nemalo presenečeni, da bomo imeli …: »Tolarje!« To noč sta bila sprejeta zakona o denarni enoti Republike Slovenije in o uporabi denarne enote Republike Slovenije. Redna zamenjava je bila končana v treh dneh. Od leta 1992 do leta 1994 so vrednostne bone nato postopno zamenjali za tolarske bankovce in kovance.

Od tolarja do evra

Tolarjeva stabilnost nas je pripeljala do evra, kjer se bo pridružil košarici 12 močnih valut evropskih držav članic evrskega območja. Tolar se tako seli v zgodovinski spomin kot najpomembnejši mejnik v denarnem osamosvajanju Slovencev.

Špela Možina

Foto: Jure Eržen/Delo

Fotomontaža: Goya

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord