Veste, kako dolg je stetoskop? Iz srca hvala! (piše: Petra Windschnurer)

Kolumna

20. 3. 2020, 21:02 | Aktualno | Piše: Petra Windschnurer
Veste, kako dolg je stetoskop? Iz srca hvala! (piše: Petra Windschnurer) (foto: Unsplash) Unsplash

"Ko se mi približujejo, vidim, kako zajamejo zrak in pogled usmerijo v tla. Očitno tudi stiki z očmi na razdalji dveh metrov v tem času niso zaželeni, kaj šele pozdrav. Ampak saj jih razumem, sama bi verjetno ravnala podobno," mi svojo pot domov v sporočilu opiše znanka, ki dela v lokalni trgovini.

Tudi ona si želi, da bi lahko v tem času delala doma, da bi na omrežju delila nasvete, kako preganjati dolgčas med štirimi stenami, z veseljem bi popila kakšno kavico v virtualni družbi, se odpravila na sprehod v naravo in ob koncu dneva malce potarnala, da ji tudi danes ni uspelo kupiti toaletnega papirja.

Tako pa se domov k svojim najdražjim odpravlja s cmokom v grlu. Bog si ga vedi ali je uspela prav danes pokasirati virus. In vendar ve, da trgovine morajo delovati. Razume stanje, v katerem se je znašel svet. Verjamem in srčno upam, da ni edina.

Moja mama je upokojena višja medicinska sestra, ki je zadnja leta službe delo opravljala v domu upokojencev. Danes na svojem domu skrbi za svojo 93-letno mamo in ni pogovora, ko ne bi omenila in sočustvovala z zdravstvenim osebjem, ki je trenutno v službi naroda.

Preklicala je vse svoje bivše sodelavke in povprašala, kakšno je stanje pri njih. Ali imajo dovolj podpore? Kako se držijo? Kako so varovanci v domu? Če svoje delo opravljaš z veseljem in srcem (pravi, da bi moral biti v zdravstvu to eden od ključnih faktorjev pri izbiri tega poklica), te ljudje, s katerimi si nekoč delil zdravstveno uniformo, zanimajo, tudi ko zapreš vrata.

Ko ji povem, da je v Španiji za posledicami virusa umrla medicinska sestra, vidim, da jo zmrazi. Ne vpraša me, koliko je bila stara, niti ali je imela že prej kakšne kronične bolezni. Zvečer pokliče prijateljico, upokojeno zdravnico, ki v zdravstvenem domu trenutno nadomešča zdravnico družinske medicine na porodniškem dopustu.

Osebja primanjkuje in niti slučajno ji ne pade na misel, da bi odnehala, čeprav po vseh kriterijih spada v zelo ogroženo skupino. Če je obljubila, da jim bo pomagala, sedaj ne more vreči puške v koruzo.

Upa na najboljše in razum ljudi, ki bo nadvladal egoistične prioritete, ki roko na srce danes na žalost v veliki meri zaznamujejo našo družbo.

"Si predstavljaš, kako se počuti tvoja prijateljica iz srednje šole, ki ima doma majhnega otroka in dela na urgenci?" me vpraša, ko se zvečer pred spanjem slišiva še enkrat. Težko, mami, težko. Rada bi jo povprašala, pa si kar ne upam. Vem kaj mi bo odgovorila.

Delo zdravnikov, medicinskih sester in negovalk ni lahko niti, ko čas teče v povsem ustaljenih ritmih, zato si težko predstavljamo, kako je videti njihov dan danes, ko je razdalja 1,5 m postala uradno merilo 'druženja'. Veste kako dolg je stetoskop?

Kaj pa žlica s katero je potrebno nahraniti nemočno osebo v domu upokojencev? Tudi vsakodnevnega obračanja bolnikov na daljavo še niso izumili. In naj vam zaupam nekaj, večina ljudi v zdravstvu se ne boji, da jih bodo okužili pacienti, ne, bojijo se, da bodo oni okužili njih.

Hoditi na delo in razmišljati ali v vas tiktaka bomba, je veliko težje, kot nanjo z občasnimi Netflix odklopi 'čakati' doma za štirimi stenami.

Moramo razumeti, da se zdravniki, sestre in negovalke, potem ko odložijo zaščitne rokavice, maske in halje vračajo v svoje življenjsko okolje, da morajo prav tako kot mi po živež v trgovino, po otroke v varstvo.

"V domu upokojencev smo se vedno bale, da bomo gripo prenesle varovancem," mi razloži mami, medtem ko se sprašuje, kako na trnih mora biti osebje danes. K sreči so dom upokojencev, v katerem je nekoč delala, za obiske in izhode zaprli že konec februarja. "Pod ključem so," se malce pošali in upa, da bodo v isti sestavi tam ostali tudi, ko se vrata znova odklenejo.

Da bo res tako, bi rada še enkrat pozvala vse bralce, da dosledno upoštevajo vsa navodila, ki so jih izdali vlada in odgovorne službe, saj bomo le tako lahko pomagali in po koncu epidemije pogledali v oči vsem tistim, ki so v teh kriznih časih najbolj na udaru, delavcem v zdravstvu, delavcem v nujni proizvodnji, policiji, gasilcem, civilni zaščiti, komunalnim delavcem, trgovcem, prevoznikom, poštnim uslužbencem, dostavljalcem … 

Še enkrat hvala vsem, ki skrbite, da se Slovenija ne sesuje in da mi ostajamo doma.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Petra Windschnurer
Novinarka in kolumnistka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri