Prihajali so novi in novi radovedneži in ljubitelji tehna iz Budimpešte, Madžarske, iz tujine … In danes so tehno zabave v turških kopelih tako rekoč klasika zabav z elektronsko glasbo. Skoraj kot Love Parade v Berlinu, Dance Valley na Nizozemskem ali Valkana na Hrvaškem ... Seveda s posebnostmi: nenavaden eksotičen kraj, mokri bazeni, relativno majhno število obiskovalcev, seksi atmosfera.

Zanimanje je vedno veliko ali, bolje povedano, ogromno! Lacky Lu alias Lakatos Lazslo, DJ in idejni oče projekta Cinetrip, ki je organizator zabav v turških kopelih, pravi, da se v zadnjih letih pravzaprav ni veliko spremenilo. »Prišli so novi ljudje, prinesli so novo energijo, glasba je še vedno podobna, podobna je atmosfera, prihaja veliko tujcev. Razpoloženje je vedno odlično ...«

Kopeli Rudas so menda tisti ostanek iz turških časov, ki danes premore še največ originalnega. Stari bazen, nad katerim se pne kupola, so sestavili v drugi polovici sedemnajstega stoletja, v času, ko so turški bojevniki še dokaj suvereno vladali na desnem bregu Donave, v Budimu, na drugi strani reke pa so jim stali nasproti krščanski nasprotniki. Od tedaj pa do danes se je svet temeljito spremenil, a stari bazen pod kupolo v turških kopelih je ostal skoraj enak. Kamne, ki so jih nekoč drsali podplati osmanskih velikašev, danes drsajo podplati zabave željne mladine …

Tehno dogodek v kopelih je tradicionalno ob sobotah, in to v približno mesečnih intervalih med oktobrom in majem. Poletja so za divje zabave v bazenih prevroča in tedaj se dogajanje preseli pod milo nebo. Organizatorji takrat s svojim glasbenim repertoarjem odidejo na turnejo, na druga prizorišča, v druge države ...

Počasna predigra

Sobotno nočno dogajanje v kopelih se začne že ob devetih. Nekoliko zgodaj za tiste, ki so navajeni klubskih tehno dogodkov drugje. Karta stane s klubsko izkaznico tri tisoč petsto forintov in nekoliko več, če izkaznice nimaš. Torej dobrih tri tisoč petsto tolarjev. Za madžarske razmere veliko, cena pa je tolikšna predvsem zaradi visoke najemnine prostorov.

Pred vhodom je dokajšnja gneča že pred začetkom dogodka, saj se obiskovalci zavedajo, da je število mest omejeno. Lacky Lu pravi, da za posamezni dogodek prodajo od sedemsto do devetsto kart, nikoli več, takšna je pač zmogljivost bazenov in tisti, ki so prepozni, ostanejo zunaj. Varnostniki pred vrati so skoraj neopazni, videti ni niti mož postave. Da teče v turških kopelih ob partijih vse kot namazano, skrbi približno sto stalnih in občasnih sodelavcev Cinetripa.

Zimska oblačila, ki ščitijo pred ostrim vetrom in kljuvajočim mrazom pred vhodom, postanejo odveč tisti trenutek, ko se mimo redarjev prebiješ v notranjost. Na prvo in edino suho plesišče. Temperaturna razlika je ogromna. Že tukaj je vroče! Težka oblačila romajo v garderobne omarice; toaleta so tukaj kopalke, brisače in kopalni plašči. Desno od vhodnega suhega odra je stari turški, levo novejši, večji bazen. Na obe mokri plesišči je vstop v čevljih prepovedan. Če torej doma pozabiš obutev, primerno za bazen ali plažo, je lahko sprehajanje med odri nekoliko neudobno. Sprememba toalete poteka hitro in obiskovalci se iz suhih površin naglo selijo v bazene, dogajanje se začne takoj ...

Vročina!

Trideset, štirideset, še več Celzijevih stopinj. Telo ob telesu. V starem bazenu in pod kupolo je že kmalu po začetku neverjetna gneča. Mistična oranžna svetloba, ki v snopu pada na sredino vodne površine, sramežljivo osvetljuje prostor. Ob večjem bazenu na sredini so nanizani manjši, zelo majhni bazeni, v katerih se lahko privadiš na temperaturo ali se učinkovito skriješ pred pogledi drugih obiskovalcev.

Glasba je počasna, chill out, kakršno na drugih podobnih zabavah običajno vrtijo na koncu. Tukaj je drugače. Ogrevanje, začetek je zelo počasen ...

Ljudi je vedno več. Prihajajo, dokler res niso napolnjeni vsi kotički starodavnega prostora. Dihati se skoraj ne da ... Dotiki, počasni plesni gibi in obilica vode. Vonj po pari in dimu ... Okus po šampanjcu … Okus po telesih … po opoju!

Srce kljub počasni glasbi bije hitreje. Tla so spolzka in mokra, prava nočna mora za zabave z elektronsko glasbo kjerkoli drugje, tukaj pa si publika želi prav tega. Želi si vlage in dotikov! Koža se dotika mokre kože. Namenoma ali slučajno. Brez tega tu ne gre. Pogledi in nasmehi so široki ... Brisače, kopalni plašči in podobni rekviziti visijo po prostoru. Leče objektivov se rosijo. Huh, vročina ... Predigra je počasna, dolga in temeljita … Nekateri poskušajo v vročem bazenu plesati, a počasni gibi so prej podobni vsemu drugemu kot plesu na divji tehno zabavi. Mladenke in mladeniči se prav pod lučjo v sredini bazena objamejo in začnejo vrteti v krogu ...

Najprej dva para skoraj golih teles, nato več in več mokrih obiskovalcev. Gibljejo se počasi, z občutkom. Da, to je pravi način plesa v takšni vročini. Počasi ... Kmalu se gibljejo vsi v veliki banji; drugi sedijo na robu in opazujejo. Paradiž vročine, dotikov, nasmehov, objemov, ljubkovanj in poljubov ... Neskončne variacije na isto temo. Užitek! Pogledi obiskovalcev steklenijo in um zelo očitno izgublja popolno oblast nad telesom ...

Vroč vrhunec in naprej

Minuta pred polnočjo. Glasba postopoma zamre. Tišina. Luči v prostoru počasi ugasnejo. Tema. Tema in tišina. Le tu in tam se zasliši šepet ali rahel pljusk vode. Pričakovanje ... In končno luč. Snop svetlobe osvetli nekaj kvadratnih metrov širok prostor, pokrit z belo tkanino, pred prostorom, kjer je didžej ... Nato glasba. Nova melodija, nov ritem. Dekleta se pojavijo kot duhovi. Nazaj v preteklost. Trebušne plesalke v turških kopelih. Zunaj v mrzli noči zvonovi budimpeštanskih zvonikov bijejo polnoč.

Čarovnija! Magične podobe iz skritih kotičkov zavesti postajajo resnične, nagnetena publika molče opazuje. Tančice, nakit in le nekaj decimetrov tkanine pokrivajo telesa. Dlani, boki in polne prsi plesalk izzivajo, vabijo z enakomernimi gibi. Najprej počasi, nato hitro in vedno hitreje ... Prostor oživi. Vzkliki navdušenja! Žvižgi! Močan aplavz! Publika zdaj glasno vzpodbuja izzivalne plesalke. Svetloba prodira skozi njihove tančice in na stare zidove riše sence mladih oblin. Ali so se turški paše pred stoletji tukaj zabavali enako? Ples postaja čedalje hitrejši ter traja in traja in traja ...

Ko trebušne plesalke po poklonih navdušeni publiki izginejo, ritem nekoliko popusti. Publika se začne seliti v drug bazen. Prostor je okrašen s pisanimi rutami in prižganimi svečami, katerih plameni nemirno migotajo. Obiskovalci niso presenečeni, večina že natanko pozna dogajanje, novinci enostavno sledijo večini, ki se vešče premakne k večjemu bazenu ... Glasba je tam hitrejša in razpoloženje se naglo spremeni. Gibi so hitrejši … Tuc, tuc, tuc, glasno odmeva iz zvočnikov. Odlično, brez pripomb! Klasika zabav elektronske glasbe. Divji, glasni ritmi in neukročeni gibi. Kot v drugih klubih ali na zabavah pod milim nebom.

Zvok in slika

Nad bazenom je razpeto veliko platno, na katerem se vrti videoprojekcija. Laky Lu pravi, da poleg odličnih didžejev Cinetrip sodeluje tudi z odličnimi VJ-ji. Glas in slika. Za dobro razpoloženje je potrebno oboje. In prav filmske projekcije in glasba na dvorišču starih turških kopeli so pripeljali do zabav v kopelih. Prva je bila 1. januarja 1998. Najprej so bile to zabave zaprtega tipa, najemali so le manjši bazen, a v mokri razvrat si je želelo vedno več ljudi … Nadaljevanje je bilo logično. A tudi težko, kakor nam je zaupal Lucky.

Težko se je bilo prebiti skozi birokracijo in prepričati uradnike, da so dovolili nekaj tako novega, nore zabave v vročih bazenih, v budimpeštanskih turških kopelih … »Prepričevanje je bilo garaško delo,« pravi idejni vodja. A splačalo se je! Iz kopeli Rudas je v živo poročal celo CNN. Danes je Cineatrip ime blagovne znamke, ki pooseblja kakovostne video-glasbene dogodke na mnogih velikih prireditvah, kopeli Rudas pa ostajajo prvo, domače prizorišče.

Zdaj, ob pol enih zjutraj, je popolnoma poln tudi veliki bazen in hodniki pod obokanimi nadstropnimi arkadami ob njem … Telesa deklet in mladcev se tukaj gibajo hitreje … Ples, voda, škropljenje, žoge … V vodi ali zunaj nje. Po prostoru raznobarvne luči rišejo domišljijske okraske. Glasba se stopnjuje. Vse postaja podobno klasični veselici z elektronsko glasbo, če seveda odmislimo vodo in res veliko gole kože. Žvižgi! Vzkliki! Super! Le ura nad bazenom nekoliko kvari razpoloženje, saj se kazalci za zabave željne obiskovalce premikajo navidez preveč hitro …

Konec. Edina resna kritika vsega dogajanja je kratko trajanje dogodka, saj se konča že ob treh zjutraj. Bistveno prehitro! Drugače ne gre, pravi Laky Lu, saj so običajne turške kopeli odprte tudi ob nedeljah zjutraj. Pred tem je treba vse pospraviti in odstraniti sledove zabave, na kateri so jasno navzoča tudi dekleta. Zakaj to poudarjamo? Ker so kopeli Rudas običajno rezervirane le za moške!

Domačinov hitri konec tukajšnjih zabav ne moti pretirano. »Res, tukaj se vse konča hitro. A zabava se običajno še nadaljuje na afterjih. Mi odhajamo v naš študentski dom, tam imamo prostor in z glasno glasbo med vikendom ne bomo nikogar motili,« se je plešoč smejala Barbara. Drobno dvaindvajsetletno rdečelase dekle je zagotovilo, da na naslednji parti zagotovo pride, je pač navdušena stalna stranka. Gneča se je počasi izgubljala, pogledi odhajajočih pa so izdajali, da bo za večino noč še zelo zelo dolga …

TEKST & FOTO: Boštjan Slatenšek/Memento

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord