Vonj po bencinu

Jasno, potem sem ga zagledala. Prvič, priznam. Ravno preoblačil se je v črno elegantno opravo za potrebe najine skupne fotografije. Na hitro je navlekel nase hlače, tako da se je moje oko samo za kakšno sekundico popaslo na njegovih nogah. Vitkih in mišičastih. Pravih športnih, a ne napihnjenih od preobilja mišične mase ali kakšne druge sorodne tvarine. Eden boljših parov, bi rekla.

Miran Stanovnik je na očeh slovenske javnosti že precej časa. Športni zagnanec se že vrsto let udeležuje legendarne trpežnostne preizkušnje telesa, živcev in avtomobilistično-motoristične proizvodnje z imenom Pariz–Dakar. Dirka se vsako leto okrog prvega januarja začne v Evropi in konča nekje v Afriki. Res, vedno drugje, letos pa kot nalašč tekmovalci niso peljali niti skozi Pariz, kaj šele Dakar.

Več kot osem tisoč kilometrov dolga proga je namreč po začetku v francoskem Marseillu in skozi Španijo skrenila ostro v desno in navzdol, skozi Tunizijo, Libijo in vse do Egipta. Devetnajst dni, skoraj tisoč sodelujočih in pesek, pesek, pesek.

Kaj je tisto, kar lahko človeka, kakršen je Miran – izkušenega zvitorepeca in malodane puščavskega domorodca – vrže iz tira? Ga preseneti, fascinira, mu da misliti? Seveda, pesek. To so pokazale novembrske dirke v Dubaju. Miran je kralj velikih sipin. Obvlada jih, pozna njihove zakonitosti in uživa v premagovanju njihovih (na laični prvi pogled nedolžnih) pasti, zank in ugank. Vsaj mislil je tako.

Do takrat, ko je ena takih globokih sipin, hinavski lijak, začela obvladovati njega. Miran je z motorjem kopal in kopal – in se skoraj zakopal.

Kopala sem tudi jaz, vrtala v žilavega športnika z vprašanji. Miran je povedal, da so priprave na dirke in nenehni treningi kolesarstva, atletike, smučanja, fitnesa in vožnje motorja (plus še nekaterih drugih občasnih telesnih udejstvovanj) njegov način življenja – mene je zanimalo, ali je hedonist. Ali je mehka vzglavna blazina nujni del njegove puščavske opreme (tako sem nekje prebrala).

Motorist je poudaril, da je dobra telesna pripravljenost osnova, ki utrdi tudi psiho. Na podlagi tega si lahko tudi pogumen. Ampak ne za vsako ceno. Pa me je zanimalo, ali bi si po končani tekmovalni karieri služil denarce kot kaskader – kot to počne bivši zmagovalec Pariz-Dakarja, Francoz Schlesser.

Lisjak je namignil, da mu po službi, ki se konča vsak dan okoli treh, zaradi nenehnih intenzivnih treningov do poznih večernih ur ne ostane skorajda nič več prostega časa. In da ima slabo vest zaradi občasnega zanemarjanja svojega psa Olimpa. Jaz sem hotela vedeti, ali je nor na računalniške igrice. Ali je že igral simulacijo relija Pariz-Dakar in navidezno premagal katerega od bolj zoprnih sotekmovalcev.

Miranovi odgovori so bili negativni. (Škornji namesto blazine pod glavo. Kaskaderstvo ga absolutno ne zanima. Za igrico pa še ni slišal, ker računalnik v glavnem uporablja za službene namene in za pošiljanje in prejemanje elektronske pošte.) On sam pa ravno obratno – zelo pozitiven. Njegov življenjski nauk, moto, vodilo se glasi: »Kdor hoče, ta zmore.« Tako pravi njegov sponzorski avto in to, prikima »Zviti«, drži.

Toliko o povezanosti med človekom in strojem. Pred kratkim se je v Slovenijo vrnila mlada motoristka, ki je s svojim »možem« obvozila svet. Mož je seveda njen motor, pred odhodom je bil še »fant«. Kar pomeni, da se je vmes z njim poročila. Miran Stanovnik romantično zgodbo pozna, pravi pa, da svojemu vročekrvnemu bencinarju ni namenil posebnih ljubkovalnih izrazov. Motor je v času dirke njegov najboljši prijatelj, partner in materialna nujnost, ki ga lahko pripelje v cilj. Zato zanj primerno skrbi in se zaveda njune medsebojne vezi, hkrati pa ga obravnava zgolj kot športno orodje v svojih rokah.

Orodje, s katerim je treba znati rokovati. Športniki, se mi zdi, so nagnjeni k stalni poškodovanosti. Ponavadi gre za poškodbe, ob katerih bi hipohonder srednje kategorije doživel manjši živčni zlom, njim – supermenom, robocopom, kakor se je pošalil Miran – pa so take nevšečnosti spremljevalni del vsakdanjika. Reli Pariz-Dakar je še posebno znan po tem, da se na njem vsako leto smrtno ponesreči nekaj ljudi, čeprav ne nujno tekmovalcev. »Usoda,« pravi puščavski lisjak, ki ima o življenjskih zadevah jasno izdelano mnenje. »Smrt je sestavni del življenja, prav tako rojstvo. To, da se je nekdo umaknil s tega sveta, še ne pomeni, da je umrl za zmeraj.«

Realističnost je tista lastnost, ki jo Stanovnik najbolj spoštuje pri ljudeh. In koga (od vseh ljudi na svetu) bi Miran povabil na kosilo? »Mogoče Pirmina Zurbriggna. To je bivši švicarski smučar, simbol, pozitivec. Človek, ki je pokazal, da se da vrniti v svetovno elito po poškodbah. Vrhunski športnik, univerzalec, ki je zmagoval v različnih disciplinah.« Verjetno bi hrustala morsko hrano ali pristne domače krvavice. Pogovarjala bi se o športu.

Pri športu se vse začne in vse konča. Opojni vonj po bencinskih hlapih, pesek, ki leze za majico, in škornji namesto vzglavnika. Miran je bojevnik z vsakim vlaknom svojega telesa. Tiste noge niso naključje.

TEKST: Nina Rupel

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord