Vrata zaprl priljubljeni ljubljanski bistro Kucha, na Facebooku so zapisali: "Drugi lockdown je zabil žebelj v krsto"

Posledica epidemije

4. 11. 2020, 09:46 | Aktualno

                            Vladimir Mićković (foto: Ana Vehovar) Ana Vehovar

Vladimir Mićković

Obvestilo na Facebooku so začeli takole: "Žal vam moram sporočit, da se bistro Kucha ne bo več odprl. Ne Bežigrad, ne Arkade. Drugi lockdown je zabil žebelj v krsto. Se opravičujem za tišino in neodpisovanje v zadnjih treh tednih, ampak v viharju bankrota ni lahko najti zavetje."

Dogajanje v zadnjih mesecih so opisali v petih točkah:

"Kako zgleda potop posla v Sloveniji sred pandemije? Našo izkušnjo bom na kratko opisal v 5–ih aktih:

Akt I.: Start-up
Prvi akt je pomemben zaradi konteksta, ker vem, da je Kucha marsikod percipiral kot močno in finančno podprto inštitucijo. Slišal sem celo, da imamo “globoke žepe” in “strice iz ozadja”. To je najlažje verjeti, ampak žal ni res. Če bi bilo, ne bi tega pisal. Kucho smo odprli marca 2018 s pomočjo prijateljev in družin. Brez kredita in brez investicije. Kucho je gnala skupnost, bolesten entuzijazem in trdo delo. Od začetka smo vse kar je bilo dobička vlagali v razvoj in izboljšanje delovnih pogojev. To pomeni nakup opreme, najemanje novih ljudi, širjenje ponudbe, razvoj produktov, višanje plač in krajšanje delovnega časa za vse v skupnosti. Želeli smo ustvariti delovno okolje, kjer se nihče nebi rabil odločati med Kucho in zasebnim življenjem. Nismo bili še tam, a na dobri poti. Naš trud se je začel poplačevati konec 2019, ko smo začeli beležiti rekordne obiske. Zlati časi so trajali do marca 2020.

Akt II.: Karantena, prvič
Javno življenje se je prenehalo 16. marca. Vsi smo mislili, da bo karantena trajala le 2 tedna in se sprijaznili z dejstvom, da marec (in verjetno še april) pač ne bosta najboljša meseca, poslovno gledano. Karantena je bila nato vse daljša in daljša in z vsakim novim dnevom je realnost postajala temnejša. Ko nam je vsem po enem mesecu na računih zmanjkalo denarja je bilo zanimivo opazovati, kako hitro preživetveni nagon spremeni naravo človeka. Ekipa se je začela razkrajati v krdelo. Vsi poskusi dostav, gajbic, trgovinske dejavnosti ipd. so samo še večali naš minus, kajti brez določene količine prometa pomeni vzdrževanje operacije le še večjo bulo.
KAJ PA PAKET POMOČI?
Na "čakanje" zaposlenih nismo mogli poslati, kajti ta pomoč deluje pod sledečo predpostavko: “(gostinci) zalagajte za plače in država vam bo v roku 1-3 mesecev povrnila 80 % denarja, v kolikor se strinjamo, da je to minimalc in v v kolikor prispevke plačate sami.”
Torej, brez prometa bi mogli zalagati 20k€+ plač mesečno. Zraven tečejo še najemnine in ostali stroški. Long story short - če bi bili pri miru v prvem lockdownu, bi si nakopali “le” okoli 30k dolga. Tako pa, ker smo delali, je presegel 50k. S tem smo šli v poletje.

Akt III.: Postavljanje na noge
Junija je se je zdelo, da se bo od tu naprej situacija počasi začela izboljševati. Začetek Julija smo celo odprli novo lokacijo. Po nekem srečnem naključju se nam je ponudil vstop v popolnoma opremljen lokal. Torej, razen časa, nismo potrebovali blazne investicije za zagon. Naša navidezna iznajdljivost in moč je bila le iluzija. Sledilo je vroče poletje brez turistov in z večino domačinov na morju.

Poleti tekoči promet ni delal niti pozitivne ničle, pritisk s strani dobaviteljev in ostalih dolžnikov pa je rastel iz dneva v dan. Celotna veriga se je tresla. Vsi smo čakali september in ko je prišel, se je ponovno začutil veter optimizma. Ta veter je lepo prezračil prostore Kuche, ampak nikoli ni segel do pisarne, kjer so operacijo na tankem ledu čuvali Martin, Anja in Petra. Na dnevni bazi so mirili upnike, krpali finančno luknjo in po nekem čudežu poskrbeli, da so vsi 15ga v mesecu prejeli plače. Njihovega stresa ne bi privoščil nikomur.

Akt IV.: Šah-mat
Že od marca smo bili v šahu, a smo se matiranju spretno izogibali. Izvedli smo celo nekaj kontra napadov. Delovalo je, da nam bo ratalo. Obisk je počasi rastel in nivo stresa je iz plafona počasi začel polzeti navzdol. Pričeli smo zbirati sredstva za proizvodnjo in pojačanje prodaje naših delikates tudi izven meja Kuche. To bi podjetju dalo malo več varnosti, ker je gostinstvo postalo tako negotovo. Nato je pozvonil grobar. Ko so se pričele govorice o drugem zapiranju, smo bili prepričani, da so se pripravili vsaj bolj smiselni paketi pomoči in boljši plan. To je seveda bilo le prazno upanje. Javna naznanitev se je iz dneva v dan prestavljala cela 2 tedna. V času te čustvene salamoreznice smo kalkulirali vse možne scenarije. En bolj črn kot ta drug. Vedeli smo, da drugega vala ne moremo preživeti.

RAČUNICA: Za kokr-tolk dostojno preživetje 2020 in dveh zapiranj bi potrebovali cca 80.000€ prišparanega denarja. To seveda varira od lokala do lokala, odvisno od št. zaposlenih, tekočih stroškov, lokacije, najemnin, ipd..
Šah mat pa je prišel iz strani najemodajalca za katerega je bil odlok najemnin nesprejemljiv. 12. 10. 2020 smo naznanili zaposlenim, da Kucha d.o.o. ne bo preživela in da so septemberske plače zadnje. V solzah in smehu smo se zadnjič v polni zasedbi podružili v sredo 14. 10. 2020. Nekaj dni kasneje smo spraznili prostore Kuche.

Akt V.: Prihodnost
Konec bistroja ne pomeni avtomatično konec Kuche. Kucha smo Ljudje in zaenkrat smo še živi in vsak v svoji kući. Po 6ih mesecih agonije si bomo sigurno vzeli malo oddiha, ampak naše poslanstvo se bo “one way or the other” nadaljevalo. Še zmeraj si želimo pomagati ustvariti boljši prehrambeni sistem, ki bo dober do človeka in okolja. Še zmeraj bi radi zaflikali veliko izobraževalno luknjo, ki jo je pustil šolski sistem s svojo ignoranco hrane in nutricionistike. Pa še kej. Veliko dela nas še čaka. Naslednji koraki še niso kristalno jasni, a vmes, preden se pogled zbistri in prah poleže, bomo nadaljevali z zabavno-izobraževalnim programom na blogu in socialnih medijih. Blog nam pomagaj.

Vam pa, dragi gostje in spremljevalci, hvala vam za vso podporo. Hvala vam, ker ste skupaj z nami (bili) na tej poti. Hvala za vse pozitivne in negativne kritike. Hvala vsem, ki ste nesebično ponudili pomoč, ko ste slišali za našo situacijo. Hvala vsem, res. Brez vas nam ne bi ratalo sred Bežigrada ustvariti male kulinarične oaze, kjer je čas pogosto stal pri miru. Del mene in del nas vseh je 16. 10. 2020 umrl. Sedaj nisem več dnevno obkrožen z entuzijazmom raznolike druščine genialnih likov. En bolj carski kot drug. V mojem srcu je sedaj velika rupa. Na srečo pa vsaka praznina pomeni prostor za nekaj novega. Veselim se in bojim hkrati, kaj bo prihodnost prinesla. Takšna je narava spremembe. Čudovita.
Smo na vezi, Vladimir Mićković

DISCLAIMER To ni mišljeno, da se bere kot template zgodba gostinstva, kljub verjetnim podobnostim. Vse zapisano zgoraj je specifična izkušnja našega (mladega) podjetja sred pandemije. Recimo, ker smo veliko stvari delali na roke, med ostalim naše delikatese, smo imeli nadpovprečno veliko št. ljudi v team-u. Okoliščine, kot so opisane, naj se berejo objektivno. Ne krivimo nikogar za nič. Ne države, ne najemodajalca, ne nas samih. Je kar je. Iskanje krivca je trošenje energije, ki bi jo drugače lahko porabili za ljubav."

  • Junija so na spletni strani Sensa objavili intervju z Vladimirjem Mićkovićem. Preberete si ga lahko tukaj.