Warren Buffett in revščina (piše David Cigoj)

Kolumna

18. 3. 2021, 08:04 | Aktualno | Piše: David Cigoj

                            Warren Buffett in revščina (piše David Cigoj) (foto: Shutterstock) Shutterstock

Warren Buffett je vstopil v klub super bogatašev, ki posedujejo več kot sto miljard dolarjev. Tega se z njim vsi lahko le veselimo, saj se je zavezal, da bo kar 99 odstotkov svojega premoženja razdal. 

Ob tej priliki bi se spodobilo napisati stereotipno kolumno o tem, kako premalo dajemo za najrevnejše, o dohodkovni neenakosti, o aroganci bogatih in podobno, vendar tega ne bom storil. Seveda ne iz zlobe, ker ne bi bil na strani revnih ali za več dohodkovne enakosti. Ne, ena najzahtevnejših in najbolj zanimivih tem se mi zdi, kako revnega naučiti, da sam ujame ribo. Zanima me, kje je praizvor revščine. Razumeti jo želim čim bolj celostno. 

Zakaj je torej toliko ljudi na svetu še vedno revnih?

Najprej moramo ugotoviti, da so nekateri deli sveta manj primerni za življenje kot drugi. Nekatere države nimajo naravnih bogastev. Tu ni mogoče prav veliko storiti. Revne so tudi nekatere države z ogromno resursov in nekatere z ugodnimi življenjskimi pogoji. Tako pridemo kmalu do zaključka, da niso pomembni le zunanji dejavniki, temveč tudi notranji - človeški.  

Z razumevanjem vzrokov za revščino in možnosti za prosperiteto družb ter človeškega razvoja v celoti se ukvarja veliko več znanstvenikov, kot si večina predstavlja. V bistvu je ravno to posredna rdeča nit večine družboslovnih, humanističnih in ekonomskih znanosti. Verjamem, da je globoko v vseh ljudeh želja, da bi šlo vsemu človeštvu dobro. Seveda pa tudi naravi.

Dr. Ruby K. Payne je po opravljenih obsežnih raziskavah prišla do ugotovitve, da je najpomembnejši razlog za revščino takoimenovana "naučena nemoč," oziroma prava kultura nemoči. Gre za vprašanje, koliko ljudje verjamemo v svoje delovanje. Posledično gre za vprašanje svobode, saj je svoboda po definiciji "možnost za delovanje in spreminjanje brez prisile." Tu se lahko vsakdo vpraša, koliko je sposoben spremeniti obstoječe stanje.

Seveda ne gre le za vprašanja premoženjske narave, temveč tudi za kvaliteto odnosov, sprejemanje sebe, samoregulacije, zadovoljstva z življenjem in tako naprej. Prav hitro se izkaže, da nismo niti prav svobodni in niti opolnomočeni. Najprej ugotovimo, da ne vemo, kako (!) nekaj narediti ali spremeniti. Hkrati pogosto ne vemo kaj (!) želimo in kaj naj bi spreminjali. Z istima težavama se ukvarjajo najrevnejši.

No ja, seveda vemo, da bi radi bili lepši, pametnejši, da bi se dobro obvladali, da bi se dobro razumeli s partnerji, otroki, sodelavci, da bi radi imeli več dni dopusta in boljše domovanje in avto. Bistveno, česar pa nihče na tem svetu ne more dojeti, je, kaj je tam, preko moje sedanje stopnje zavesti, preko mojih sedanjih življenjskih okvirjev, zunaj matrice v kateri živim. Ne vemo, česa ne vemo. V matrici smo vsi, vprašanje je le, kako velika je. Vsaka naslednja je v vsem boljša, življenje lažje in trpljenja manj. 

Z vprašanjema "kako" delovati in "kaj" spreminjati, se pojavi vprašanje s čim, vprašanje resursov. To pa so predvsem informacije in znanje, pa tudi materialni resursi. Kdor ima več vsega tega je močnejši in posledično svobodnejši. Svoboda in moč sta tesno povezani. Iz tega pa lahko povlečemo več zaključkov.

Izobrazba, naj bo to formalna ali neformalna, je pomembna. Pri njenem pridobivanju pa gre za veliko več - za odprtost do realnosti. Gre za to, koliko virom informacij smo se sposobni odpreti. Na najsubtilnejši ravni gre za odpiranje zavedanju. Kot vemo, se otroci ne zavedajo najbolje, kaj se dogaja. Ravno tako je z nami odraslimi. Naše stopnje zavedanja tega, kaj obstaja in kaj se dogaja v realnosti, so zelo različne. 

Kdor ima občutek, da življenje obvladuje in ga realnost ne ogroža, se ji odpre, zaradi česar postane radoveden in pridobi veselje do učenja. Ti dve lastnosti spadata med pozitivne lastnosti človeka - kreposti. Za izvajanje kreposti pa je treba iti preko sebe.

Na primer: V nekem trenutku se mi bolj malo ljubi, ampak vseeno grem preko sebe in začnem brati zanimivo in poučno knjigo. Med osvajanjem novih znanj me preveva občutek zmage nad težavo in to se odraža v mojem občutku blagostanja. Tako enostavno je to.

Gre za mehanizem, ki ga poučujejo pozitivni psihologi. Ti so nasproti "naučene nemoči" postavili koncept "naučenega optimizma." Tu ne gre za to, da se sredi težav naučeno silimo v optimizem, temveč za učinkovitost obvladovanja življenja in vsakodnevnih izzivov. Mogoče bi bil najprimernejši opis, da gre za lahkotno in strastno življenje.

Pesimisti se ne zavedajo, da so pesimisti in tega ne bodo nikoli priznali. V bistvu je večina ljudi pesimistov in globoko na nezavedni ravni jih za vrat drži permanenten strah. Z njim učinkovito upravljajo, zato ga niti ne zaznavajo. Predvsem se bojijo poraza. Nikakor ne morejo dojeti, da so porazi del razvojnega procesa in težave pravzaprav izzivi.

Naučena nemoč je še globlja. To je dr. Martin Seligman dokazal s poskusom na psih. Te je razdelil v tri skupine. Dal jih je v škatle in jih izpostavili električnim šokom. Imeli pa so tudi vzvod, s katerim so električne šoke lahko ustavili. Glavno spoznanje raziskave je, da so tisti psi, pri katerih ni bilo jasne povezave med pritiskom na vzvod in prenehanjem šokov, po določenem času obupali in otopelo obležali prepuščeni neprijetnosti.

Ravno tako imamo tudi ljudje zelo različno vero v lastno delovanje, odvisno predvsem od pridobljenih izkušenj. Pomemben razlog za otopelost in apatijo so sicer tudi naravne razmere, ko v primeru, da nekaj poseješ, skoraj gotovo ne zraste. Še pomembnejšo težavo predstavljajo razmere v državi. Te so v preveč državah neugodne zaradi razraščene birokracije, korupcije, pravnega nereda, nerazvitega trga, trgovinske nesvobode in še marsičesa. 

Lahko pa so težave kulturno - psihološke narave. V preteklosti se je otroke v veliki meri obravnavalo kot sredstvo. Manj se je podpiralo njihov razvoj, veliko se jih je strašilo, grobo se jih je kaznovalo in če je bilo to po krivici - nič ne de. Taki otroci so zrasli v ljudi, ki so bili visoko motivirani za to, da si uredijo spodobno življenje. Razen pri konkretnem delu pa niso dobro razumeli povezave med širšim delovanjem in njegovo posledico. Dandanašnji pri nas ljudje odraščajo v relativno ugodnih pogojih, torej posebne notranje motivacije, da bi "rešili sebe" nimajo. Imajo pa globlje razumevanje povezave med delovanjem in rezultati. 

Zakaj je poudarek na globljem razumevanju?

Naj za primer navedem Indijo, kjer verjamejo v karmo, vendar največkrat brez prave povezave med vzrokom in posledico. Če nekoga danes udarim, verjamejo, da jutri lahko zbolim za gripo. Pri povezovanju vzrokov in posledic je nujno dojeti nek dogodek na najglobljih in najbolj pretanjenih ravneh. Za to pa je nujna sposobnost globokega zavedanja zunanjih in notranjih procesov. Za odpiranje zavedanju pa je nujna radikalna osvoboditev in to predvsem notranja osvoboditev, ki pomete z vsemi prepričanji, predsodki, stereotipi, starimi navadami in kar je še takih zatohlosti. Nadalje pa je nujna sposobnost učinkovitega reflektiranja.

Velika težava v preteklosti (in do določene mere še danes) je vpletanje iluzij v pojasnjevanje dogodov. Če stvari pojasnjujemo z božjo voljo, usodo, manipulacijami močnejših od nas in podobnim, kar seveda še vedno pogosto počnemo, izgubimo povezovalno nit med vzrokom in posledico. S takim reflektiranjem ne uspemo priti stvarem do dna. Ne uspemo razumeti, zakaj in kako se stvari dogajajo ter kakšna je njihova narava. Posledično ne moremo vedeti, kako delovati in kaj početi. Preostaneta nam le še otopelost in apatija. Veliko ljudi, ki je visoko motiviranih, veliko dela in to enostavne stvari. Tudi disciplinirano garanje je na nek način le posledica apatije. 

Dejstvo, da obstaja velika korelacija med religioznostjo družb in njihovo neuspešnostjo po vseh mogočih kriterijih, je poznano. Pogosto se ta fenomen pojasnjuje na napačen način: "Ko jim je šlo dobro, so čisto pozabili na vero in Boga." Z veliko gotovostjo lahko tudi zatrdimo, da je logika stvari obrnjena. Neuspeh religioznih družb je posledica popolne zameglitve razumevanja povezave med vzrokom in posledico. Ta zameglitev povzroča nerazumevanje in nepoznavanje lastnega delovanja in nezaupanja vanj. Poleg tega imajo ljudje, ki verjamejo v intervenirajočega Boga, težavo s poglobljenim razumevanem življenja, saj, kot rečeno, prenehajo reflektirati tam, kjer naj bi šele začeli.

To je precej predrzna trditev, za katero se bom poskušal odkupiti s trditvijo, da nikakor ne govorim proti veri v Boga. Ravno nasprotno! Prenehati moramo z vero v intervenirajočega Boga, saj je to poleg vojne mogoče najbolj uničujoča človeška invencija v zgodovini. Bog ni mrtev, Boga je treba le redefinirati. Zresniti se moramo in ga obravnavati bolj zrelo kot do sedaj.

Neuspeh religioznih družb je posledica popolne zameglitve razumevanja povezave med vzrokom in posledico. Ta zameglitev povzroča nerazumevanje in nepoznavanje lastnega delovanja in nezaupanja vanj.

Če dajem vtis, da pojem hvalnice racionalnemu umu, tega ne bom zanikal, saj nas ravno racionalni um približuje objektivni resnici in naše razmišljanje - odločanje - delovanje - poravnava z njo. To nam omogoča, da delujemo dobro, pravično, kvalitetno in estetsko. Občutek zmage nad težavo ter posledično zadovoljstvo in blagostanje v nas utrjuje povezavo med nami in posledicami našega delovanja ali spreminjanja (definicija svobode). Gotovo poznate ljudi, ki so visoko motivirani, globoki in zanimivi, kvalitetno živijo in naravnost cvetijo. Mogoče ste vi taki, ali pa bi precej zlahka taki postali. 

Z nadaljnjim razmišljanjem bi kmalu prišli do zaključka, da je delo in delovanje najboljši način bivanja oziroma najboljši način zapravljanja (prostega) časa. Takrat udejanjamo svoje potenciale, kar je prirojena potreba vsakega živega bitja. To, da ne moremo ali nočemo delati, je največji greh proti lastnemu bistvu. Delo smo včasih povezovali le s preživetjem. Bilo je neprijetno, umazano, uničujoče. Tako se je vzpostavilo trdovratno prepričanje, da je zmagovalec tisti, ki lahko lenari. Obstajajo kulture, kjer ljudje nočejo niti plesati sami, ampak razumejo kot užitek le gledanje drugih, kako to počno. Seveda je nujno in pravi užitek tudi zasluženo počivati. Sam sem velik zagovornik početja neracionalnih stvari. Poleg tega je osemurni delovnik verjetno predolg. Bogastvu, ki nam ga življenje ponuja dandanašnji in še posebej v Sloveniji, se je treba odpreti in ga užiti.

Oboje, kompleksnejše delo in kvalitetno preživljanje prostega časa, vključujoč konzumiranje umetnosti, spodbuja razvoj zavesti. 

Opevanje racionalnega uma bi nadaljeval z malce provokativno izjavo. Racionalno je poskušati razumeti najbolj pretanjene in subtilne ravni vsega okrog nas in v nas. To, da so te ravni težko zaznavne, opredeljive in opisljive, ne pomeni, da so nepomembne. Ravno nasprotno - pogosto so ključne. To, da te ravni imenujemo neracionalne, je le posledica naše ignorance. Seveda jih moramo jasno ločiti od iluzij, blodenj ali vsakovrstnih pristranskosti.

Torej vzroki za revščino so precej globoki in imajo opraviti predvsem z odnosom med nami in realnostjo ter vero v naše delovanje. Naučena nemoč in naučeni optimizem sta - naučena. To pomeni, da ju je mogoče spreminjati. Zanimivo, če boste ljudem to povedali, vas ne bodo slišali, kaj šele razumeli. Enostavno torej ni. V ZDA se veliko ukvarjajo z opolnomočenjem predvsem črnskega prebivalstva, uspeh pa je le delen. Tam poznajo znanstveno disciplino, ki jo v Evropi ne - skupnostna psihologija. 

Pri odpravljanju revščine je nujno začeti z demokratizacijo, enakopravnostjo, utrjevanjem ekonomske svobode, vzpostavljanjem pravnega reda, debirokratizacijo in odstranjevanjem vseh vrst omejitev. To sčasoma vpliva tudi na kulturološke spremembe. Ljudje vedno bolj spoštujejo dostojanstvo drugih ljudi. Medsebojno si dopuščajo avtonomijo, zaradi česar so odgovorni in krepostni, kar jim omogoča medsebojno zaupanje, to pa vodi do učinkovitega sodelovanja in prosperitete.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

David Cigoj
Sociolog in avtor knjige Razvoj zavesti