Z izgubami na borzi do boljšega življenja (piše David Cigoj)

Kolumna

10. 5. 2021, 13:33 | Aktualno | Piše: David Cigoj

                            Z izgubami na borzi do boljšega življenja (piše David Cigoj) (foto: Shutterstock) Shutterstock

3. maja 2021 sem prodal kriptovaluto etherium classic po skoraj petih letih s 50-odstotnim dobičkom. Namenil sem se takoj kupiti doge coin. Nenadoma sem moral nekaj postoriti, nato pa še nekaj in zvečer sem računalnik ugasnil brez opravljenega nakupa.

Dan je šel dan mimo kot bi mignil in zjutraj sem ponovno pogledal cene. Doge coin je zrastel okrog 50 odstotkov! Nato sem preveril še etherium classic in šokiran ugotovil, da je napihnil za skoraj 70 odstotkov! Pri mojem vložku sem zamudil zaslužek skoraj slovenske minimalne plače. Pri ostalem vloženem denarju pa sem predvsem izgubil. Kakšen bedak, se mi je motalo po glavi še dalj časa. Kako zlahka izgubljena priložnost! 

Nato sem na Yahoo Finance pogledal še intervju z Hubertom Jolyjem, ki je napisal knjigo Srce posla. Možakar je izjemno čeden in srčno nasmejan šestdesetletnik, poln uspehov in priznanj za vodenje uspešnih podjetij, profesor na harvardski poslovni šoli, sedaj pa še avtor knjige z izjemno pozitivnim nabojem. Seveda sem se vprašal, kdo in kakšen je on in kdo in kakšen sem jaz. 

Nato sem moral z avtom po opravkih in v med potjo se mi je v glavi zvrtel cel film misli. Lahko bi ga naslovil: Kaj je v življenju zares pomembno? Naj naredim kratek povzetek. 

Najprej sem se začel tolažiti. Opazil sem namreč podolgovate oblake, ki so odejasto pokrivali hribovje, tako kot še nikoli. Šlo je za nenavaden pojav. Mislil sem si, kako jaz to vsaj opazim. Marsikdo ne bi niti trenil z očesom. Pa ne le to - jaz se tudi čudim in sem hvaležen za takšno lepoto. Ja, pa po izjemno lepi kraški pokrajini se peljem, kar je pravi blagoslov. Ja, seveda - tudi tega se veselim in vsem bogovom se zahvaljujem za takšno zastonjsko darilo, ki ga uživam vsak dan. No, ampak tukaj je v meni že začelo kljuvati, da tako razmišljam in čutim predvsem zato, da se tolažim, mogoče tudi malce iz zavisti do Huberta, ki pa je tam nekje daleč in eden od miljona, kar se tiče obdarjenosti s talenti.

Vseeno sem razmišljal dalje o tem, koliko je kaj vredno in kje so izgubljene priložnosti. Kakšni so t.i. oportunitetni stroški življenja. Česa vsega ne bom videl? Česa ne morem občutiti? Kakšnih izkušenj ne morem in ne bom doživel? Obstajajo celi deli realnosti, ki jih drugi uživajo, meni pa bodo ostali popolnoma nedostopni in nepoznani. Nekega dne bom umrl in Bog bo s prstom pokazal: "Glej, kaj vse sem ti nastavljal in ponujal, ti pa iz čiste neumnosti in otopelosti nisi hotel sprejeti. Vrednote si imel čisto pomešane, zato si se ukvarjal z nebistvenim." 

Kaj pa bi lahko bilo bistveno? Čeprav sem promotor udejanjanja lastnega potenciala, sem pomislil, da je največji dar, ki ga lahko dobiš v življenju, otrok. Tudi če se hiša podre, posel propade, življenje (še enega) otroka je vredno več kot vse skupaj. Sam imam le enega. Prijatelj jih ima pet.

Tolažil sem se naprej. No, ja, ampak jaz sem videl še nedolžno Indijo, brez plastike, japonskih avtomobilov in kavbojk. Videl se južnokitajsko tržnico tradicionalno oblečenih babic različnih etnij. Prisostvoval sem bogatemu obrednemu življenju Balija. Fotografiral sem iniciacijski obred v južni Etiopji, kadil cigare na Kubi in še in še. Ja, to je res pomembno - doživeti kulturno bogastvo tega sveta. Predvsem zato, ker izginja kot sneg pomladi.

Zanimivo, v tistem trenutku so se mi izrisale kot zelo pomembne izkušnje nore zabave. Seveda ne katerekoli, teh je bilo namreč veliko, ampak one z dobrim ali divjim plesom. Saj ne znam ravno dobro plesati, ampak ples nudi nek užitek skorajda primerljiv s seksom. Vsak dober plesni žur je v meni pustil neko večno sled. Kaj, če tega ne bi bilo? Kaj, če sploh ne bi znal plesati? Katera je tista glasba, ki te kar potegne in pri kateri se ne pretvarjaš, da uživaš? Nekateri žuri so bili naravnost ekstatični. 

Kaj pa vsi tisti intimni odnosi z ženskami? To, da uspeš žensko zapeljati, da te sprejme, se ti prepusti, te spusti vase, to je za moškega naravnost božansko darilo. Iz vsakega takega, predvsem kratkega odnosa, sem vedno želel narediti dogodek, ki se ga bova oba spomnila. Kaj, če tega ne bi doživel?    

V mlajših letih sem bil kar postaven. Sedaj me že dalj časa kazi trebuh in podbradek. Kakšna škoda, da je moj izgled zanemarjen! Zakaj ne skrbim bolje za lastno telo in zdravje? Telo v bistvu odloča, koliko časa bomo obdržali to dušo živo. Če bo kaj po smrti, bo to le bonus. Kar šteje je tukajšnji kontekst obstoja. Razmišljanje o onostranskosti spada v domeno tolažbe.

V bistvu ne gre le za nabor raznovrstnih izkušenj oziroma širino življenja, ampak tudi in predvsem za njegovo globino.

Velikokrat pomislim na pomorščake, ki so odkrivali in prvi potovali po svetu. Kako so oni dojemali in doživljali vse one kraje in ljudi, ki so jih obiskali. Videli so še pravi rajski vrt in popolnoma neomadeževane kulture. Pa so to cenili? V glavnem so bili to preprosti fantje. Verjeli so v krščanskega boga in superiornost evropske civilizacije. Videli in doživeli so fantastične stvari, ampak skozi njihov filter je verjetno prišlo le malo.

Kaj pa jaz? Le dva klika stran imam dostopno najboljšo glasbo tega sveta. Ampak kako globoko in kako pogosto jo doživljam? V najbližji knjižnici se police šibijo pod metri knjig. Koliko literarne naslade sem se v resnici nacejal? Kako globoko doživljam barve, svetlobe in sence jesensko-zimskega obdobja ali cvetenje pomladnega? Koliko časa, po drugi strani, zapravljam za infrastrukturo življenja? Za opravke, vožnjo, čiščenje, popravila, vzdrževanje in nakupovanje? Joj, kaj, ko bi sovražil svoje delo ali vzdušje na delovnem mestu? Kaj, ko bi živel v muslimanskem svetu? Kaj bi bilo tam bolje in kaj slabše? Kaj ko bi živel sredi koruznih polj Združenih držav Amerike, v Nigru ali na koncu Sibirije? 

Ob misli na srečkota Huberta sem se že spet spomnil, da nisem niti prav pameten, niti prav lep, niti prav uspešen, niti prav ... No ja, imam pa nekaj, in no ja, tudi tukaj me bo Hubert čisto povozil - namreč, napisal sem knjigo z najbolj pozitivnim mogočim sporočilom, o razvoju zavesti. Kot se za knjigo dandanašnji spodobi, jo le redko kdo bere. Gotovo pa bodo Hubertovo. Tako iskreno upam in želim. 

Ob zavedanju, da obstaja izjemno majhna verjetnost, da se rodiš in živiš s Hubertovim blagoslovom, ter da je veliko ljudi tudi na nasprotnem koncu Gaussove krivulje, mu v bistvu ne zavidam. Vprašam pa se, če pustimo zamujene finančne priložnosti ob strani, kakšne so moje, tak kot sem, zamujene življenske priložnosti. Najbolj zavržena priložnost bi bila živeti kot oni mornarji, z zamujanjem vse globine obstoja. Kaj če jaz, tak kot sem in z mano mnogi drugi v bistvu opazujemo cvetoči vrt v črnobeli tehniki? Kaj, če se srečujemo z zanimivimi ljudmi in se z njimi pogovarjamo nepomembnosti? Kaj če ob prevelikemu delu umetniškega bogastva zamahnemo z roko kot kak najstnik rekoč: "Me ne briga." Kaj če smo preveliki ujetniki vedno istih samih sebe, brez dinamičnega razvoja?  

Pri materializmu ni tako velika težava sama zaverovanost v materialne dobrine, kot odsotnost duhovno - abstraktne dimenzije. Materialisti so hudičevo dolgočasni. So le skica slike - brez barv. Da ne bo pomote - lahko si reven kot cerkvena miš in dolgočasen, lahko pa ti premoženje naraste ob fokusu na pomembnejše teme.

V bistvu gre za razvoj zavesti. Težko je verjeti, da to, mogoče najpomembnejšo temo na svetu, puščamo vnemar. To je slon v sobi, ki ga pometamo pod preprogo, da ga sami ne bi videli. No, v velikem delu Azije že niso taki. Pri razvoju zavesti gre za to, da kakršenkoli si, lep ali grd, pameten ali ne, uspešen ali "propalica," imaš možnost, da se razviješ v boljše orodje za življenje. Tako živiš vedno intenzivneje, globlje, bolj povezano z lastno notranjo in zunanjo stvarnostjo. To ti omogoči, da se ti v življenju izboljša čisto vse - od komunikacije, obnašanja, kvalitete druženja in dela, udejanjanja lastnih potencialov, kreativnosti in tako naprej, brez konca. Problemi in težave se transformirajo v izzive in nazadnje le še grbine na življenjski poti. Sreča se iz občasne spremeni v stalno in vseobsegajočo. Z razvojem zavesti zaznamo vedno več, vedno več detajlov in nians. O vedno več stvareh razmišljamo, vedno več lahko opisujemo, ubesedimo in uporabljamo v svojem življenju. Naše življenje se navkljub staranju intenzivira, postajamo vedno bolj Ljudje in se bližamo enosti z vsem, oziroma Bogu.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

David Cigoj
Sociolog in avtor knjige Razvoj zavesti