Zakaj je vdor v vplivne Twitter račune večji problem, kot se morda zdi

O vdoru ste na Metropolitanu lahko brali takoj, ko je novica zaokrožila po svetu. Zgodilo se je zelo tiho. A bo odmevalo še lep čas. Koordinirani hekerski napad na varnostne sisteme podjetja Twitter je njihovo tehnično ekipo popolnoma razorožil. Eno uro po prvih tvitih, ki so začeli prihajati iz ukradenih računov, Twitter še vedno ni uspel rešiti problema. Tviti, ki so vodili k finančni prevari, so se nadaljevali.

Na koncu je Twitter moral priznati poraz in poseči po najbolj drastični rešitvi – vsem verificiranim uporabnikom, tistim, ki imajo ob imenu poznano modro kljukico, so blokirali možnost objave novih tvitov. Prepoved je vključevala več tisoč uporabnikov, na Twitterju pa so priznali, da je bil to za njih strašen dan. Zgroženi, da se je to lahko zgodilo, pa poznavalci svarijo, da se v ozadju teh vdorov skriva veliko bolj pomembno sporočilo.

Čeprav je bil ta vdor največji v zgodovini Twitterja in morda celo kar v zgodovini družbenih medijev, pa se zdi, da bo novica hitro zdrsnila v pozabo. A ne bi smela. K sreči se je izkazalo, da je bilo navkljub razsežnosti vdora tokrat v ozadju zgolj finančna motivacija. V čim krajšem času pretentati čim več ljudi v prevaro s kriptovalutami. Nekaj deset tisoč dolarjev škode je bilo. Davek na neumnost? Morda. A tisti prvi tviti, ki so prihajali iz ukradenih računov, so bili spisani zelo prefinjeno. V slogu uporabnika, ki mu račun dejansko pripada. To niso bila sporočila z nešteto tipkarskimi napakami in osnovnošolsko dikcijo, kot jih uporabniki interneta že dobro poznamo. Hekerji so tu spisali sporočila, ki so se dejansko brala kot nekaj, kar bi napisal Elon Musk. Ali Kanye West. Ali Bill Gates.

Živimo v času, ko se ogromno politične igre odvija prav na Twitterju. Verbalna obračunavanja, objave političnih dogodkov, najave politično-sodnih dogodkov, kdo bo koga tožil, kdo bo komu grozil, česa se moramo bati. Prav ameriški predsednik Donald Trump je politično udejstvovanje na Twitterju v zadnjih letih ponesel na popolnoma drug nivo. Njegova administracija preko Twitterja vodi odzive na vse, od notranje do zunanje politike. Od naslavljanja medijev, do naslavljanja predsednikov tujih držav.

Pri nas skorajda ni več drugače. Zdi se, da je slovenska politika začela Twitter uporabljati kot parlamentarno depandanso, kjer se v popoldanskem času nadaljujejo ostre debate, kritike, najave, propagande, obračunavanja. Pa tudi naslavljanja javnosti. In naslavljanja evropskih inštitucij. Drugih politikov. Tujih politikov. Kar je odlična popkorn drama za rekreativne uporabnike, a zelo nevarno početje, če nenadoma v enačbo vključimo včerajšnji dogodek z vdorom v največje Twitter račune sveta.

Pomislite – v nekem trenutku so imeli hekerji v uporabi uradni Twitter profil ameriškega predsednika IN njegovega največjega političnega nasprotnika. Posledice bi bile lahko precej bolj drastične kot izguba nekaj deset tisoč dolarjev in momentalni kolaps Twitterjevih delnic. Z nadzorom nad takšnimi profili bi lahko mirno zanetili mednarodni incident. Zakaj? Ker, če bi deset let nazaj malce sumničavo pogledovali tvit, v katerem ameriški predsednik napoveduje nuklearno vojno s Severno Korejo, saj se to menda ja ne počne preko socialnih omrežij, danes to sploh ne bi bilo tako nenavadno. Pa je v tem hipotetičnem primeru res uporabljena najbolj ekstremna možnost.

Zato je opozorilo, ki je iz britanskega kolidža King's College v Londonu prišlo prav z uporabo tega hiperboličnega primera, zdaj še toliko bolj ilustrativno. V študiji so namreč dejali: »Da bi zmanjšali možnost nezaželenih nuklearnih eskalacij, bi se vlade in vplivni posamezniki morali odreči nekoordiniranemu in samovoljnemu objavljanju tvitov v kriznih obdobjih.«

A to opozorilo je morda celo preveč nežno. Morda je čas, da se vplivni ljudje, predvsem pa politiki, nekoliko omejijo v vsakodnevnih interakcijah na socialnih medijih in se raje vrnejo v čas, ko so bile objave na najvišjih instancah v popolnosti ločene od zasebnih komentarjev. Če ne zaradi česa drugega, pa vsaj zato, da ob naslednjih vdorih ne pride do uničujočih nesporazumov.

Kaj se je dejansko zgodilo v tokratnem vdoru verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Je pa bil to še en pokazatelj, kako ranljiva so v resnici socialna omrežja in kako hitro so lahko spletni računi najbolj vplivnih ljudi na svetu ugrabljeni za raznorazne namene.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord