Zapis Toneta Partljiča, ki vliva upanje in odpira drugačen pogled: "Strah te je, draga? Česa? Da boš umrla?"

28. 10. 2020, 14:37 | Aktualno

                            Zapis Toneta Partljiča, ki vliva upanje in odpira drugačen pogled: "Strah te je, draga?  Česa? Da boš umrla?" (foto: Nebojša Tejić/STA) Nebojša Tejić/STA

Pisatelj Tone Partljič je pred nekaj tedni za eno od revij napisal tekst, v katerem se je dotaknil strahu in tesnobe, ki v trenutnih razmerah epidemije, zapiranja in ukrepov prežema slehernega človeka. 

Kot je pojasnil za 24ur, je tekst napisal pred nekaj tedni, namenjen je bil bolj kot ne ženskam, v današnjih okoliščinah pa, sodeč po odzivih na družbenih omrežjih, ljudem vliva upanje in odpira drugačen pogled. 

Takole je zapisal: 

Strah te je, draga?

Česa? Da boš umrla? Potem te mora biti strah vsak trenutek v življenju. Kajti na koncu življenja se vedno umre. Strah te je epidemije oziroma pandemije covida 19? Seveda, to je logično. Nihče ni rad bolan. Toda tako je bilo strah ljudi vso zgodovino. Zaradi kuge, zaradi kolere, španske gripe, davice, tifusa, ebole, aidsa … Tudi prašiče in kokoši in ptice je strah zaradi prašičje kuge, kravje norosti, ptičje gripe ali kako že pravijo njihovim epidemijam. Z boleznimi živimo – to je usoda. Uničenja, ki jih zagrešijo virusi, so vseeno manjše zlo od vojn, ki jih sprožajo ljudje. Virusne bolezni nas le opozarjajo, da nas je preveč za tako 'majhno' Zemljo, da mnogi živijo v bedi in nesnagi, da so nam 'napoti' nemočni starci, da imamo nore voditelje … Se bojiš nekaj obdobij samote? Jaz se bojim drenja, korakanja in parad, nasilja množice, 'norih' vodij, ki bi vladali celo pandemijam … Bojim se ljudi, ki bi radi nadomestili bogove, in tudi ljudi, ki se preveč bojijo.

Mnoge virusne bolezni ljudje že zdravijo, nekatere s cepljenjem. A imaš ljudi, ki se bojijo cepljenja. Imaš ljudi, ki so pametnejši od zdravstvenih delavcev in raziskovalcev. Tudi covid-19 se bo utrudil in bo na koncu ukročen. Potem bo nekaj časa mir. A bo prišel kak drug jezdec apokalipse. Še zmerom je. Toda ljudje še zmerom smo. Še zmerom je ljubezen in so spočeti otroci. Ustvarjalci še zmerom pišejo, slikajo, igrajo, pojejo, plešejo … Strah ni slab, če nas opomni, da moramo biti kdaj tudi ponižni. Ampak jutri bo zopet jutro in bojo zvezde in bo zajokal nov otrok. In tudi vem, kaj bo na koncu mojega življenja. Zakaj bi me bilo strah, če to vem. Iz teme sem zažarel kot zvezda in svetil svoj trenutek, potem se vračam v temo. To je tako gotovo, da se ni kaj bati. Seveda, če pa mislim, da sem Bog, potem je huje.