Tokio je ogromno mesto, ki vibrira s frekvenco devetih milijonov ljudi. Prišlek, ki bi rad spoznal tudi tisti drugi, za spodobnostjo skrit obraz Japonske, bo hitro našel, kar išče. Ključni besedi sta Ropongi in Šibuja.

Sproščamo!

Ropongi je okoliš, znan po številnih lokalih ter pestrem nočnem življenju, kjer lahko v nasprotju z etnično pravzaprav pustimi mestnimi ulicami srečaš tudi kakšnega črnca, ki s precejšnjo mero agresivnosti mimoidočim turistom ponuja storitve svojih »sprostitvenih« klubov. A Ropongi je daleč od kakšnega vrhunca tokijskega nočnega življenja: ta čast pripada za center Ljubljane velikemu delu Tokia, ki sliši na ime Šibuja.

Ta je prava paša za oči že čez dan. Najbolj prav pa je, če si ga ogledate ob koncu tedna, ko domače mladenke uprizorijo šov, ob katerem turisti po hitrem postopku privzamejo stereotipno podobo Japonca na turističnem potovanju pod šifro »Evropa v treh dneh«.

Čeprav je vsaj tujcu na prvi pogled težko oceniti pravo starost japonskih deklet – ponavadi, kar jim mnoge predstavnice lepšega spola pri nas verjetno zavidajo, kažejo manj let, kot so jih zbrale v resnici – je jasno, da gre za zelo mlada dekleta, ki se, medtem ko turisti mrzlično pritiskajo na sprožilce, v svoji opravi izzivalne šolarke in v varnem zavetju prijateljic zadovoljno muzajo fotografom. Več ko je okrog njih fotografskih objektivov, bolj so srečne!

Nekatere oprave teh šolark gredo v resnici čez mejo tistega, kar bi Evropejec z le napol povprečnim okusom, če hudomušno izvzamemo nekatere Belgijce, označil za tako mlade punce še primerna oblačila.

Ob pogledu na tovrsten pisan zborček, ki se zbira na obrobju mestnega parka, se marsikdo nehote spomni na države, ki slovijo po drugačnih vrstah turizma. Čeprav tudi mnogi raziskovalci govorijo o trendu pogostega kratkotrajnega prijateljevanja teh šolark s predvsem bogatejšimi japonskimi poslovneži, dogajanja v parku ob Šibuji vseeno ne smemo primerjati s ponudbo, značilno za rdeče obarvane četrti. Vsaj javno tukaj takšne dejavnosti, ne glede na morebiti zavajajoč videz, ni.

Že kratek sprehod po glavni ulici tega okrožja še bolj pojasni, zakaj v javnosti krožijo tudi konkretnejše teorije o obšolskih dejavnostih japonskih učenk. Pravzaprav je mogoče ne le v Šibuji, temveč na vsakem koraku videti številne revije, v katerih le-te nastopajo v, milo rečeno, zelo spotakljivih vlogah. Predvsem v tako imenovanih stripih Hentai ne manjka prizorov, ob katerih predvsem tujci kmalu podvomijo o mentalnem zdravju povpraševalcev po tovrstni literaturi. Ne manjka prizorov, kjer ne gre le za spolne nenavadnosti, temveč za zvrhano mero nasilja.

Srednjeveško ječo za dva, prosim

Stripi, v katerih imajo osrednjo vlogo šolarke, so na voljo v vsaki, večinoma 24 ur odprti delikatesi, stvari v Šibuji pa postanejo še konkretnejše v trikotniku ulic ob izhodu postaje podzemne železnice. Tam evropski gost osupne nad drugo posebnostjo japonske prestolnice. V Šibuji namreč domujejo tako imenovani Love hoteli. Ime pove vse. Če nameravate ta kotiček obiskati, je na mestu obrazložitev.

Predel je izredno varen. Tudi ob enajsti zvečer imate občutek, da se, če zanemarimo odsotnost dnevne svetlobe, sprehajate recimo ob treh popoldan po Čopovi. Povsod se tare ljudi, poleg tega pa teh nekaj ulic ob domačih prepredajo številni, tudi nam znani lokali s hitro gostinsko ponudbo.

Čeprav v vseh tujih turističnih vodnikih jasno piše, zaradi česa so love hoteli pravzaprav nastali, najdemo v izložbah le moralno neoporečne napise: »Dobrodošli v Rajskem vrtu (ime hotelčka, op. p.)!« In zraven cenik, ki pove vse – dveurni »počitek« stane 4000 jenov, bivanje čez noč, seveda brez zajtrka, pa 7500 jenov. Verjetno ni veliko turistov, ki bi ob že sicer zasoljenih cenah svoj proračun obremenili s stroškom približno osmih tolarskih tisočakov zato, da bi se spočili po celodnevni hoji. Mesto je resda veliko, ampak cena za dveurni počitek je vseeno previsoka … Podobno je z Japonci.

Še zadnji naivnež, prevzet ob prijaznosti in uglajenosti domačinov, odpre oči, ko vstopi v hotel. Ponavadi so ti majhni, le nekajnadstropni, kajti cene zemljišč v Tokiu so kljub poku nepremičninskega borznega balona verjetno še vedno najvišje na svetu. V majhni recepciji, kjer je receptor ponavadi diskretno umaknjen v zastekljen kotiček katerega izmed kotov, kraljuje velika razsvetljena tabla – nekateri hotelčki jo imajo tudi v izložbi, na kateri so slike storitev, ki jih ustanova ponuja.

To so seveda sobe, v večini primerov opremljene zelo nenavadno. Nekaj je takšnih, kot smo jih vajeni iz naših hotelov spodobne kategorije, vendar so bolj zanimive tiste iz t. i. »posebne ponudbe«. Bolj izbirčen obiskovalec, željan »počitka«, bo med njimi našel marsikaj – od takšne v podobi srednjeveške grajske ječe do sobe v stilu Zvezdnih stez, kjer za popolno doživetje manjka le še Mr. Spock.

Ko se prišlek s svojo izbrano družbo odloči za sobo, je postopek preprost. Stopite do receptorja, mu pokažete sliko sobe, ki bi jo radi najeli, v domači valuti odštejete zahtevano ceno in brez odvečnih vprašanj prejmete ključ. Seveda so bolj kot turisti – razen tistih, ki jih zanima nekaj novega – v teh hotelih stranke domačini.

Tokijska stanovanja so namreč zelo majhna, v njih pa ponavadi na kupu živijo številni družinski člani. Prostora za vročekrvno intimo tako ni ravno veliko. Če torej k parčkom, ki si privoščijo krajši medeni mesec, prištejete še vse tiste, ki radi pogledajo za kakšno v šolarko oblečeno pripadnico lepšega spola, enačba hitro postane pregledna.

Večjim vstop prepovedan!

Ob teh hotelih lahko v Šibuji najdete tudi številne druge lokale, ki vsi po vrsti ponujajo najrazličnejše »masažne« storitve, vendar, kot so spoznali že številni Evropejci, v marsikaterem izmed njih tujci niso zaželeni. Po pričevanjih nekaterih so vratarji na vhodih to prepoved obrazložili z dejstvom, da bi se ponavadi manjši domačini tam potem slabše počutili.

Zanimivo je, da se v Tokiu število tovrstnih specializiranih lokalov počasi zmanjšuje, na drugi strani pa je opazen porast števila samostojnih podjetnic. Svoje storitve oglašujejo v številnih revijah ter, kot je to pogosto v navadi, v telefonskih govorilnicah. Domačini pač v slogu brezmadežnega videza, s katerim nastopajo v času dolgega delavnika, vprašanja na to temo preprosto preslišijo.

Toda tradicija stikov med predvsem bogatejšimi domačini in ponudnicami posebnih storitev je na Japonskem zelo bogata. Dovolj je le ena beseda: gejša. O tem se lahko sami najbolje prepričate, če boste obiskali znameniti etnografski muzej Edo, ki sodi med največje znamenitosti v Tokiu.

Posebnosti

Japonske šole so zelo stroge. Vsi učenci vedno nosijo uniforme in po pravilu imajo vsi črne lase. Pravzaprav morajo v najstrožjih vsi tisti, ki so po kakšnem čudnem naključju svetlolasi, o tem predložiti zdravniško potrdilo. Tako ne preseneča, da Japonci ob pogledu na svetlolasa, visokorasla evropejska dekleta povsem izgubijo glavo. V zadnjem času so temu dejstvu svojo ponudbo prilagodili tudi specializirani lokali.

Nekaj časa so bili na Japonskem velik hit avtomati, ki so ponujali zelo zanimive izdelke – vakuumsko pakirane spodnje hlačke. Te so včasih seveda pripadale šolarkam, avtentičnost ponudbe pa je izpričevala slika prejšnje lastnice in njen podpis. Zdaj te ponudbe – razen v specializiranih trgovinah – na tokijskih ulicah ni več opaziti.

Gejše kot ena izmed posebnosti japonske kulture so vedno veljale za široko izobražene in v različnih spretnostih podkovane ženske, kar je povsem v nasprotju z nekaterimi predstavami tujcev, ki so jim pripisovali in jim še vedno prepogosto pripisujejo vlogo lahkih deklet. Beseda gejša je sestavljena iz dveh besed.

Gej pomeni umetnost, ša pa ljudje. V pravem pomenu besede to gejše torej ženske, izurjene v odrskih umetnostih in zabavanju ljudi. Prava gejša naj bi bila izučena pevka tradicionalne glasbe, obvladala naj bi plese, igranje na klasične japonske inštrumente, aranžiranje, serviranje pijače v skladu s starimi tradicijami, poznavanje kimona in njihovega pravilnega oblačenja … Danes število gejš upada, saj to zahteva po eni strani svojstven način življenja in dolgotrajen proces šolanja, po drugi pa je v sodobnem času za gejše kot ostanek tradicije vedno manj prostora.

Nekaj izrazov, ki bi vam morali na Japonskem priti še kako prav

• Deetogaaru – zmenek
• Esukootogaaru – plačana spremljevalka (escort)
• Gejša
• Hanamači – kraji, kjer se zbirajo gejše, pogosto v bližini templjev
• O-čaja – prostori, kjer nastopajo gejše
• Jogakkou – dekliška šola
• Joji – osnovnošolka
• Joseito – študentka
• Joši – ženska
• Maiko – mlada gejša, vajenka
• Rabuhoteru – »ljubezenski« hotel

TEKST: Boštjan Belčič

FOTO: Boštjan Belčič & Luka Dekleva Humar

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord