Živa Humer: Moški ni samo delavec, ampak tudi oče

Pod okriljem Mirovnega inštituta je v preteklih dveh letih vodila projekt Očetje in delodajalci v akciji, prek katerega so ozaveščali moške in delodajalce o pomenu usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter se ukvarjali z vprašanjem, s kakšnimi ovirami se pri tem srečujejo očetje v prekarnih oblikah zaposlitev ter na vodstvenih in vodilnih položajih.

O različnih vidikih sodobnega očetovstva smo z njo spregovorili tudi mi.

S tem, kako uskladiti družinsko življenje in kariero, se ne ubadajo samo ženske, ampak tudi vse več moških, ki si želijo čas preživeti z odraščajočimi otroki. Kdaj so se očetje bolj množično začeli zavedati, da je biti del družinskega življenja prav tako pomembno kot graditi kariero?

Živa: V Sloveniji na ravni družinske politike obstaja možnost, da si partnerja delita starševski dopust že od leta 1986, torej že več kot 40 let. Takrat se je Slovenija kot del Jugoslavije zgledovala po švedskem modelu družinske politike. V praksi je bilo v devetdesetih letih od enega do dva odstotka očetov, ki so koristili en del starševskega dopusta, po tem obdobju je delež padel celo pod odstotek, dokler v Sloveniji ni bil uveden očetovski dopust. To se je zgodilo v letu 2003 in šele takrat je začel odstotek očetov, ki izkoristijo tudi starševski dopust, naraščati. Danes smo približno na sedmih odstotkih, kar je še vedno zelo malo, glede na to, da imamo tako bogato zgodovino možnosti delitve starševskega dopusta.

Zakaj pa ta možnost pred uvedbo očetovskega dopusta ni bila izkoriščena v večji meri? Se zanjo ni vedelo ...

Živa: Da, nekateri moški niti niso vedeli, da imajo to možnost. Pri nas se je zakoreninilo prepričanje, da je 'enoletna porodniška' v domeni mame, čeprav je materinski oz. porodniški dopust namenjen izključno materam in traja tri mesece, dopust za nego in varstvo otroka oz. danes se imenuje starševski dopust, ki traja devet mesecev, pa lahko koristijo tudi očetje. Trend gre v smer, ki je v korist očetom, saj se povečuje delež plačanega dopusta za očete na račun zmanjšanja neplačanega dopusta, tako da bomo imeli od začetka leta 2018 že 30 dni plačanega očetovskega dopusta. Tudi študije v Sloveniji, čeprav jih je malo, kažejo in potrjujejo, da prihaja do sprememb očetovstva.

In kakšne so te spremembe?

Živa: Očetje svojo očetovsko vlogo doživljajo celostno. Poleg zagotavljanja finančne preskrbljenosti družine jim je najbolj pomembna čustvena povezanost z otrokom, prav tako pomembno je preživljanje skupnega prostega časa in vsakodnevne skrbi za otroke. Biti del družinskega življenja od samega začetka je postal ključen in pomemben element očetovstva in takšno dojemanje očetovstva se počasi oddaljuje od tradicionalnega modela. Da prihaja do sprememb očetovstva, se je pokazalo tudi v raziskavi in v pilotnem eksperimentu, ki sta bila izvedena v okviru projekta Očetje in delodajalci v akciji.

Kaj točno ste merili?

Živa: V šestmesečnem pilotnem eksperimentu so sodelovale štiri delovne organizacije oz. 41 očetov iz teh organizacij, pri katerih smo v šestih mesecih merili usklajevanje poslovnega in družinskega življenja. Bistvo eksperimenta je bilo, da so očetje sami povedali, s kakšnimi težavami pri usklajevanju se soočajo in kaj bi jim pomagalo pri premagovanju teh težav – na podlagi njihovih predlogov smo pripravili model 'Prilagodljiv paket ukrepov ODA', jih uskladili z delodajalci in potem so ti očetje te ukrepe lahko koristili. Ukrepi so vključevali tako informiranje, izobraževanje, v okviru katerega smo v sodelovanju s Familylab Slovenija izvedli delavnice za očete, storitve za družine ter ukrepe iz področja organizacije dela in delovnega časa. Pilotni preizkus in model 'Prilagodljiv paket ukrepov ODA' temelji na vključujočem pristopu, kar predpostavlja sodelovanja očetov in delodajalcev pri oblikovanju ukrepov usklajevanja. Na osnovi pridobljenega znanja in izkušenj smo pripravili tudi priročnik za delodajalce. Izkazalo se je, da so bili po šestih mesecih bolj zadovoljni tako zaposleni kot tudi delodajalci.

Pa se kakšni konkretni premiki v smislu razumevanja očetov in njihove vloge v družinskem življenju dogajajo na področju slovenskih podjetij, ali postajajo podjetja družinam prijazna skladno s potrebami očetov ali so še vedno bolj naklonjeni razumevanju mam?

Živa: Po naših izkušnjah, kar beremo tudi v številnih študijah, se kaže, da so moški v delovnih okoljih še vedno prepoznani izključno kot delavci, in ne tudi kot očetje s skrbstvenimi obveznostmi v svojih zasebnih življenjih. Neoliberalna ekonomija in trg to samo ohranjata in spodbujata. Na eni strani imamo cilj idealnega delavca, ki je neodvisen in osvobojen skrbi za druge ter zato ves čas dostopen delodajalcu, na drugi strani pa imamo individualna prizadevanja moških, ki želijo biti aktivni pri skrbi za otroke in državo, ki s starševskim, očetovskim dopustom spodbuja skrbno očetovstvo. Tu se očetje soočajo z nasprotujočimi si pričakovanji. Zato se mi zdi, da je plačan očetovski dopust ena od dobrih potez, da tudi delodajalci začnejo sprejemati željo moških po večji vključenosti v družinsko življenje. Vendar pa samo očetovski dopust ni dovolj, potrebna je bolj aktivna vloga države, delodajalcev in sindikatov pri oblikovanju mehanizmov usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja.

Se vam zdi, da so mediji naredili kaj v tej smeri, da moške spodbujajo k temu, da so bolj vključeni v vzgojo otrok?

Živa: Okrog 8. marca lahko veliko beremo o enakosti spolov, vedno več je tudi člankov junija ob mednarodnem dnevu očetov. Je pa dovolj zgovorno, da se v intervjujih ženske sprašuje, kako usklajujejo poklicne in zasebne obveznosti, moških se tega ne sprašuje. A s kakšnim takim vprašanjem bi lahko že veliko naredili pri zavedanju o vlogi moških pri skrbi za otroke in pomenu usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja.

Kako pomembna je po vašem mnenju vključenost očeta v življenje družine – za partnerico, otroke in navsezadnje tudi zanj?

Živa: Glede tega je bilo narejenih kar nekaj študij in vse potrjujejo, da so učinki vključevanja moških v zasebno družinsko življenje pozitivni, prav tako se kažejo tudi pozitivni učinki ukrepov usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja v delovnih organizacijah. Kaže se kot večje zadovoljstvo moških, saj razvijejo tesnejše odnose z otroki, so na splošno bolj zadovoljni z življenjem, izboljšajo se odnosi v zasebnem in poslovnem okolju. Pri otrocih se kaže vpliv na socialni, kognitivni in emotivni razvoj. Vpliva pa tudi na partnerice, saj gre za pravičnejšo razdelitev obveznosti v zasebnem življenju. Pozitivni učinki se torej kažejo na vse, celo na delodajalce – zmanjša se koriščenje bolniških odsotnosti, zmanjša se tudi fluktuacija zaposlenih, manj je izgorelosti in posledično manj stroškov, poveča se lojalnost in krepi se zaupanje zaposlenih v delodajalca, izboljša se organizacijska klima in poveča ugled podjetja pri poslovnih partnerjih in v družbi ...

Ampak praksa je drugačna, predvsem v smislu nerazumevanja delodajalcev!

Živa: Ko ima delodajalec na razgovoru za službo pred seboj mlado žensko, se zaveda, da bo v nekaj letih postala tudi mama in ko bo imela otroka, bo zaradi njega bolniško odsotna. Avtomatično se jo kategorizira kot šibek člen oz. kot delavko, na katero se bo težko zanesti. Ko je na razgovoru za službo mlad moški, se ne obravnava v tem smislu, da bo kot oče imel skrbstvene obveznosti, da bo, na primer, z otrokom doma, ko bo otrok bolan. A to se počasi spreminja, predvsem z očetovskim dopustom, starši si bolniške odsotnosti tudi vedno pogosteje delijo, saj težko dlje časa izostanejo od dela ...

Ženske koristijo skrajšan delovni čas. Ali imajo tudi moški možnost koristiti krajši delovni čas, jim pripada ta možnost?

Živa: Seveda, možnost skrajšanega delovnega časa obstaja tudi za moške. Staršem enega otroka pripada možnost skrajšanega delovnega časa do tretjega leta otrokove starosti, v primeru več otrok pa do otrokovega končanega prvega razreda osnovne šole – to možnost lahko koristi eden od staršev.

V okviru projekta ste izdali priročnik z naslovom Ukrepi za usklajevanje plačanega dela in družine – je ta brezplačno na voljo vsem?

Živa: Na spletni strani Mirovnega inštituta (www.mirovni-institut.si/enakopraven-oce) je na voljo brezplačno, vsem. Vsaka organizacija naj jih prilagodi sebi – potrebam zaposlenih, posameznim delovnim mestom, zmožnostim delodajalcev. Smiselno je ukrepe uvajati postopno in sproti spremljati, ali jih zaposleni koristijo. Spremljanje in vrednotenje koriščenja je pomembno, saj se potrebe tudi spreminjajo in morda nekateri ukrepi ne bodo več potrebni ali pa se pojavijo potrebe po novih ukrepih. Namen je, da vsaka organizacija prilagodi te ukrepe sebi in jih tudi preverja, spremlja učinke. To pa zahteva angažiranje vseh udeleženih, ne samo vodstva.

V okviru projekta sta izšli tudi brezplačna e-knjiga Očetje: Kratke zgodbe o sodobnem starševstvu – vi ste jo urejali; druga pa je Spremembe očetovstva: moški med delom in starševstvom, pri kateri ste sodelovali kot soavtorica. Zakaj bi svetovali očetom, da si preberejo ti dve publikaciji?

Živa: Prva elektronska knjiga Očetje: Kratke zgodbe o sodobnem starševstvu je zbirka 24 zgodb očetov iz Slovenije in Norveške, o tem, kako doživljajo očetovstvo, strahove, dileme, srečo, ljubezen ... Jaz sem jo prebrala neštetokrat in niti enkrat se nisem naveličala zgodb, ker so si vse tako različne. Druga knjiga Spremembe očetovstva: moški med delom in starševstvom pa je znanstvena monografija o našem projektu, o raziskavi, o pilotnem eksperimentu, o stanju in dobrih praksah v Sloveniji in na Norveškem. To branje je namenjeno strokovno-znanstveni javnosti, je pa primerno tudi za širšo javnost, saj seznanja o področju očetovstva v povezavi s trgom dela in zaposlitvami. Si pa prizadevamo, da bi se ukrepi nadaljevali v praksi, zato smo z norveškimi partnerji v iskanju in usklajevanju idej, kako naprej. Iščemo nove načine, kako razviti idejo, da bi šla v korak s časom tudi po zakonodajni plati.

Morda za zaključek še kakšen nasvet očetom ...

Živa: Izboriti si čas za otroke, biti del celotne zgodbe. Kot pravi eden od očetov, ki so prispevali svojo zgodbo v e-knjigi, to, da si na očetovskem ali starševskem dopustu in doma z otrokom, ni manjvredno delo, ampak prevzemanje odgovornosti in razdelitev obveznosti med partnerjema ter predpogoj za dobre in tesne odnose z otrokom.

 Foto Helena Kermelj.

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel