Dvoboj najhitrejšega in najzabavnejšega vodnega skuterja

Odsev zelene vode v očeh, mehkoba belega peska pod stopali, toplota tropskega sonca na koži in možgani, zaposleni le z odločanjem o okusu koktajla – to je za večino predstava sanjskih počitnic. A mi smo onkraj Atlantika odšli z drugačno predstavo. Prišli smo po tisto belo črto razpenjenih mehurčkov pred to obalo z ležalniki in koktajli. Črto, na kateri se zdi kopno le zabrisana podoba nečesa, kar drsi v pozabo, ko drviš za svojimi sanjami proti obzorju. In če govorimo o drvenju, seveda ne mislimo na jahte in gliserje, ker tudi na kopnem za hitrostno zabavo ne uporabljamo avtodomov in družinskih avtomobilov. Govorimo namreč o drvenju, pri katerem te stiska v želodcu, možganih in predvsem zapestjih, ki poskušajo obdržati telo na vozilu, ko se voda za njim spreminja v zrak! Govorimo o trenutkih na najhitrejšem serijskem vodnem skuterju Sea-Doo RXT-X 300.

Na obali je videti kot zverinska mišičasta gmota polikarbonata in ogljikovih vlaken in že na prvi pogled daje vedeti, da v sebi skriva zajetno konjušnico. Ob tristoglavi čredi pravzaprav sploh nisi začuden, ko te armaturna plošča pomenljivo vpraša, ali misliš resno aktivirati športni vozni program. Pri polnem plinu se namreč zdi, da se ne premika skuter, ampak da svet zdrsne mimo. Da ga odpihne iz misli, kajti v manj kot štirih sekundah si onkraj stotih kilometrov na uro. Zračna in vodna turbina tlačita zrak v motor oziroma vodo v rekcijsko šobo s takšno silo, da slišiš, kako ti iz grla uhaja otroški smeh, ki si ga zadrževal vse od takrat, ko so ti starši pripovedovali, da se z raketo pač ni mogoče peljati. Zdaj vidiš, da to je mogoče, saj jo jahaš nad valovi in se zato sploh ne čudiš, da preplašiš jato delfinov, pelikanov in ribičev in da avtomobili na obalni avtocesti niti približno ne sledijo tvojemu premikanju.

Ja, vem, tekmovanje z avtomobili, ki imajo na floridskih avtocestah omejitev pod 110 km/h, ni fer. In motocikli so na brezpotju lahko hitrejši, ampak na njih hitrosti ne doživljamo z vetrom v laseh in kopalkah na zadnjici. Obalna straža v Ameriki vodno hitrost sicer omejuje na 120 km/h, a omejitev pri tako zmogljivih strojih je tako ali tako v telesu. Trup, prilagojen zmogljivostim pogonskega sklopa, omogoča v zavojih kljubovanje silam, enakim poldrugi zemeljski težnosti. Ampak to zagotavlja proizvajalec materiala, in ne človeškega telesa. Več bi bilo nesmiselno predvsem za telo. Manj pa ... hmh, nezanimivo? Res?

Ta manj se namreč materializira. Pojavi se kot fatamorgana. Iz vodnega prša nasproti pripelje skoraj povsem pokončno postavljen skuter, počasi, kot da bi lebdel, in lahkotno, kot da ga resnično vozi drobna blondinka. »Po ta zadnjem« bi rekli v motorističnem žargonu in v naslednjem hipu voznica z otročjo lahkoto vse skupaj potopi in ponovno zavije v belo vodno peno. Moj z adrenalinom in vzvišenimi občutki kralja morja nahranjen ego se potopi in razleti kot razpršene vodne kapljice. Doživetja strašljivih hitrosti in adrenalinske poplave na RXT-ju so pozabljena. Zdelo se je, da to, kar se je pripeljalo mimo, daje pri hitrosti pešca več navdušujočih občutkov in užitka kot preostali skuterji pri 100 km/h. Da to ponuja več zgodb kot karkoli ... In obsedla me je le ena misel – to moram poskusiti. To? Skuter, seveda!

In to ima ime. Trixx. Ime, ki namiguje na trike, ki jih omogoča s tem, ko je pol metra krajši, več kot pol lažji in cenejši ter od pol do tretjino manj zmogljiv od običajnih 'jetov'. Je mešanica med sedečim in stoječim skuterjem in ... Že lepo in prav, in to se super bere v katalogu s specifikacijami, ampak v praksi pa meji na čudež. Tukaj v tropskem raju sicer z lahkoto začenjaš verjeti v čudeže, a kljub temu veš, da se osnov fizike ne da goljufati in da pod tistimi bikinkami, ki so se igrale s Trixxom, ni bilo več kot 50 kil in nobenega imidža kakšne mojstrice prostega sloga. Torej?

Večina res dobrih zgodb se začne s stavkom: primi mi kozarec in poglej, kako naredim to ... In Trixx ponuja več priobalnih morskih zgodb kot katerokoli plovilo, zato je bilo treba narediti točno to. Sesti nanj, se postaviti v stoječ položaj na zadaj nameščene dodatne opornike in potegniti ročico plina. Ja, jasno je, da se fizikalnih zakonov ne da goljufati, da pa je mogoče s tehniko nadgraditi telesne primanjkljaje. Celo z enim samim stikalom, ki nadzoruje vertikalni nagib reakcijske šobe. Ta je tukaj podvojen, kar pomeni, da za dvig na rep potrebujemo manj napora in natančnosti kot za dvig kozarca s koktajlom. Torej? Kaj bi želeli? Igranje z delfini? Seveda. Igranje z blondinko za hrbtom? Prav mogoče! Igranje s svojimi strahovi in znanjem pri izvajanju trikov, ki si jih doslej videl le na YouTubu? Jasno! Saj je videti, kaj je skupni imenovalec – igranje! In trixx je točno to – igrača.

Ampak igrača je tudi RXT-X 300. Že, ampak drugačna. Tako kot sta oba s svojo skrajnostjo drugačna od vsega povprečja med njima. Kralj vodne hitrosti ni lahkotno uporaben kot večina sea-doojev, ampak surov dirkalnik, na katerem se nam bo ob napaki in padcu v vodo brez neoprensko zaščitene zadnjice zdela rektoskopija kot kakšen blagodejni termalnih spa program. In tudi trixx morda ni tako praktičen v potovalnem smislu kot večina preostalih sedečih skuterjev, ampak zato za relativno majhen denar ponuja največ zabave, kar si jo lahko privoščimo v neoprenu.

Brez dvoma sta oba brezkompromisni igrači za velike fante. In dileme med izbiro adrenalinske srhljive hitrosti in zabavnostjo lahkotne igrivosti nismo rešili med valovi. Niti pod palmami, niti med bikiniji, niti med kozarci v baru. Pravzaprav je verjetno tudi nikoli ne bomo, ker je preveč subjektivna in relativna. Smo se pa med iskanje zabavali bolj, kot se običajno zdi mogoče. In spoznali realno objektivno dejstvo, da obema ploviloma manjkata opozorili: da vožnja z njima zasvoji in da nikakor nista za sramežljive. Kajti na enem ali drugem nas ne bodo opazili le tisti, ki so na plaži zakopani z glavo v pesek ali z masko raziskujejo svet na drugi strani vodne gladine.

Tekst: David Stropnik

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol