Hyundai Veloster, ki je povrhu še krvavo rumene barve

Veloster je tako tipičen kupe, da bi bolj tipičen že težko bil. Govorimo o klasični kupejevski klasifikaciji: da je kratek, vendar nizek in širok, da je športnega videza in mehanike, da je bolj ali manj namenjen le dvema, čeravno ima tudi za prednjima sedežema prostor za sedenje, da je nizek tudi znotraj ter pošteno utesnjen zadaj in da je takšen za vsakdanjega uporabnika nepraktičen.

In prav na temo praktičnosti bi tule lahko kakšno rekli.

Najprej: veloster ni kupe, ampak kombikupe. To pomeni, da zadaj ni pokrova prtljažnika, ampak vrata, ki vključujejo zadnjo šipo in tako precej pripomorejo k lahkosti poseganja v prtljažnik. To pomeni tudi, da je prtljažnik po zaslugi prekucljivosti zadnje klopi lahko podaljšljiv in s tem še bolj praktičen.

Verjetno je treba pri velosterju posebej opozoriti na še eno njegovo nevsakdanjost. Ste že opazili sami? Najbrž ne. Tale kupe je z leve resda – kot že rečeno – tipičen, torej z dolgimi vrati, ki so nerodna za odpiranje na parkiriščih in za vstopanje na zadnjo klop, kjerkoli pač ste. Pa poglejte desni bok! Ja, tam je – par vrat! Iz čisto praktičnega razloga, da je vstop v ta kupe lahkotnejši. Kjerkoli pač ste.

To je njegova praktična plat. Brez dvoma so pri Hyundaiju trik z vrati hoteli uporabiti tudi kot element presenečenja in nevsakdan­josti, brez katere danes skoraj ne gre več.

Poznavalcu ne uide, da je veloster hyundai, ampak takšnih poznavalcev na ulicah ni prav dosti, zato vozniku ostaja še en element presenečenja: Kateri avtomobil pa je to? Tako pogumna kombinacija vbočenih in izbočenih površin in bahavo sredinsko nameščen zaključek izpuha ... Vsekakor bo vsaj v začetku prodaje magnet za oči.

Pa tudi veselje za voznika. Kokpitu z oblikovnega stališča prav nič ne manjka, saj je logično nadaljevanje zunanjosti. Tudi če zunanjosti prej ne bi videli, bi ga prej postavili v športni kupe kot v kako dolgočasno limuzino.

Po stari navadi ima tudi ta hyundai zanimivo in precej bogato (serijsko) opremo, vključno z zaslonom TFT, občutljivim za dotik, velikosti sedem palcev, ki za seboj skriva navigacijo ter avdiosi­ stem z vsemi današnjimi priključki, celo z videovhodom! Pa tudi kakšna krpa usnja (volanski obroč) in elektrifikacija (šipe, ogledali, ključavnica) sta seveda v serijskem paketu.

Ker sodi veloster med manjše in lažje kupeje, mu je zelo dober 1,6-litrski bencinski strojček zlahka kos. Neposredni vbrizg in elektronika mu dajeta dovolj navora in moči, da je veloster z njim živahen na cesti, ročica (ročnega) menjalnika pa ima kratke in natančne gibe z odličnim povratnim občutkom za pretikanja v športnem duhu. Boljših ročnih menjalnikov je v tem hipu na trgu zelo zelo malo.

Ne marate ročnih? Nič hudega, tudi na takšne so pomislili – velosterja bo namreč mogoče opremiti še z dvosklopčnim menjalnikom. Tistim, ki je podoben menjalniku DSG iz volkswagnov, njegova glavna lastnost pa je, da je hkrati športno hiter in nezahteven za uporabo, saj deluje samodejno.

E, vidite, tudi to je izzivanje. Hyundai, ki smo ga davno tega spoznali v povsem drugačni luči, je zdaj sposoben ponuditi očesu prijetne, tehnično napredne, poleg tega pa tudi kar tako zanimive in privlačne avtomobile. Začenši z velosterjem.

Motorji: 4-valjni bencinski z neposrednim vbrizgom, 2,6 litra, 103 kW (140 KM)
Zmore: 201 km/h, 9,8 s z mesta do 100 km/h
Porabi: 6,2 l/100 km (5,6 l z varčnim paketom ISG)
Zavzema: 4,22 × 1,79 × 1,40 m
Stane: 19.500 € (ocena)
Za koga je: Spet in znova – za neobremenjene. Za tiste, ki bi radi izstopali, na daleč pokazali svoj značaj, a pri tem ne razmetavali z denarjem. Seveda predvsem za ljubitelje dinamične in uživaške vožnje.
Za koga ni: Jah … za obremenjene z znamkami. In za starše majhnih otrok.

TEKST Vinko Kernc
Foto promocijske fotografije proizvajalca

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol