21. 6. 2022, 18:50

Kako Miran Ališič v svoj Porsche spravi otroški voziček: "To ni avto za resne družinske prevoze!"

Helena Kermelj
Kako Miran Ališič v svoj Porsche spravi otroški voziček: "To ni avto za resne družinske prevoze!" (foto: Helena Kermelj)

Miran Ališič je eden najbolj zaslužnih ljudi za popularizacijo motociklističnih in avtomobilističnih športov na slovenskih tleh. Je prepoznavni glas, ki je vrsto let spremljal razburljivo dogajanje v svetu F1. Sogovornik, ki ve, kako narediti intervju ravno prav sočen.

Že kot majhen fantič je skozi temo noči, po žarometih, uspel prepoznati najrazličnejše avtomobilske znamke. Ko sva tako sedela v njegovi pisarni v središču Ljubljane, s hrbtom obrnjena proti zavidanja vredni zbirki modelov starodobnikov, ki se je bohotila na policah ob vrsti avtomobilističnega in športnega čtiva, mi je postalo jasno, da z njim ni heca.  

S čim ste se danes pripeljali v službo? Kako pa se do službe pripeljete v Zürichu, kjer sicer živite?

S testnim avtomobilom. Danes je Volkswagen Caddy Panamericana. Sicer pa se v Zürichu v pisarno vozim z Vespo 125 Sprint, pred selitvijo sem to prakticiral tudi v Ljubljani. Zanimivo, Zürich je res pravo mesto Vesp. Kdorkoli ima skuter, in teh ni malo, ima Vespo. Ostali padalci so res redkost. V vseh letnih časih tako uporabljam Vespo, le ob poledici in v snegu jo pustim doma.

Preberite še: To je 6 jeklenih lepotcev, ki jih je v svoji garaži skrival ta legendarni voznik formule ena

Kako pa je z motorističnim izpitom?

Nimam izpita za težke motocikle. Ker od vedno do 50 kubične motorje lahko voziš z izpitom za avtomobil, si pri tem nisem delal dodatnih težav. Sem pa v Švici svoje znanje nadgradil s tečajem za izpit kategorije A1, s katerim lahko voziš motorje do  125 ccm in 11 kW. Tudi v Sloveniji naj bi kmalu lahko s tečajem vsakdo, ki ima kategorijo B, pridobil tudi kategorijo A1 - tega doslej v Sloveniji še ni bilo, za vse motocikle nad 50 ccm si potreboval izpit kategorije A.

Kategorija A1 je sicer običajna v številnih državah, saj s preprostim tečajem nadgradi vozniško dovoljenje za vožnjo mestnih skuterjev in lahkih motociklov. Za to si v Sloveniji nekateri krogi prizadevajo že vrsto let, a poslanci v parlamentu niso imeli posluha za kaj takšnega.

Kje pa ste sicer najbolj suvereni?

Na jeziku! (smeh)

No, zaradi legendarnih prenosov formule 1 upravičeno lahko sklepamo, da ste velik ljubitelje avtomobilov. Je tako?

Sem, sem, vse od rane mladosti. Moja mama se spominja, da sem že pri dveh ali treh letih v temi znal po lučeh prepoznati znamko iz teme prihajajočega avtomobila.

Zavidljiv dosežek. Predvidevam, da je vaša ljubezen do jeklenih konjičkov z leti le še rasla. Je res?

Verjetno, avtomobili so bili skozi vsak obdobja moji zvesti spremljevalci. Zdaj me sicer zanimajo malo manj, saj, če pogledava na tole polico (ozreva se proti polici, na kateri so razstavljeni modeli številnih žlahtnih starodobnikov), so bili nekoč avtomobili bolj raznoliki in samosvoji v dizajnu in tehnologijah, konceptih... Danes vse postaja vse preveč podobno. Pogrešam raznolikost konceptov, dizajna, idej. Dandanes se po cestah vozijo avtomobili zapakirani v zelo podbne oblike, le z drugimi značkami znamk.

Je pri starodobnikih ostalo le pri modelih ali vas je kakšen zamikal tudi v pravi velikosti?  

Uh, za ta hec potrebuješ veliko denarja in časa. Sam nimam ne prvega ne drugega dovolj ali preveč. Poleg tega potrebuješ zelo velik prostor, da zbirko primerno vzdržuješ, garažiraš. Milijonski hobi, zato ostajam pri modelčkih.

Kaj pa, če bi vendarle morali izbrati enega samega?

Hm, veliko jih je. Recimo kakšen Shelby Mustang GT350, letnik 1966. Ker je ravno moj letnik. Pa tudi Mercedes-Benz 300 SL (W 198) z dvižnimi vrati, ta mi je tudi zelo všeč. Še veliko zanimivih avtomobilov bi lahko naštel, a se bojim, da bo v mojem življenju ostalo pri modelčkih. (smeh)

Kateri avtomobil se trenutno nahaja v vaši garaži?

Že nekaj časa vozim Porscheja Caymana (Typ 981c), letnik 2013. To je najbolj osnoven Porsche, ki ga lahko kupiš. Vendar je bokserski šestvaljnik z močjo 275 KM in končno hitrostojo 265 km/h povsem dovolj. Še bolj kot zmogljivosti me navdušuje zvok motorja.

Ste torej eden izmed zapriseženih pristašev Porscheja?

Ja, so zelo očarljivi, predvsem s svojimi športnimi avtomobili, ki izvirajo iz modela 911. To so športni avtomobili, ki so primerni za vsak dan. Terenci in limuzine pri Porscheju ne štejejo v to kategorijo.

Kako pa ste v prtljažnik pospravili otroški voziček, pa poganjalčke in kolesa?

Ne, nikoli nisem vanj tlačil vozičkov in poganjalcev. To ni avto za resne družinske prevoze. (smeh)

Kater avtomobil, ki ste ga imeli priložnost voziti, vas je doslej najbolj prepričal?

Zagotovo BMW Z8, ki počasi že postaja starodobnik. Čeprav je proizvodnja potekala le kratek čas in se je izkazal za komercialno neuspešnega, mi je zelo všeč. Osemvaljni motor, 400 konjev. Cene novega vozila so mi bile ves čas nedosegljive, saj so bile že takrat več kot 100 tisočakov Z4, ki je bil pospravljen v moji garaži, mi je bil bolj dosegljiv, vendar me je osmica ves čas zanimala. Ko je tako preteklo nekaj let, sem kolega Gabra Kržišnika, ki se z avtomobili tudi poklicno ukvarja, prosil, da mi, če slučajno naleti na kakšnega BMW Z8, priskrbi kakšnega iz Amerike. Proračun? Tja do 50 ameriških tisočakov. In potem smo se vsi razpršili po svojih dirkah. Ko smo ponovno prišli skupaj, mi Gaber reče, da me je iskal, a me ni uspel najti, ker sem bil verjetno nekje na drugem koncu sveta. Da se je pojavil na Floridi na policijski dražbi BMW Z8 z rahlo poškodovanim blatnikom, stal je 54 tisočakov. »Ja in, saj si ga kupil, a ne,« sem ga vznemirjen vprašal? »Ja nisem, ker si rekel do 50 tisoč lahko stane.« (smeh) Danes BMW Z8 pod 200 tisočaki evrov ali dolarjev skoraj ne obstaja več, zato bi bila to verjetno najboljša avto kupčija v mojem življenju. Tako pa bo ostalo pri modelčku. (smeh)

Če so vam strodobniki ljubi, pa sem zasledila, da ste toliko bolj kritični do elektrifikacije.  

Da ne bom predolg. Po mojem mnenju je elektrifikacija tehnološka stranpot, ki jo trenutno podpira politika, posledično pa je vanjo primorana tudi avtomobilska industrija. Ekološka vzdržnost električnih avtomobilov je popolna laž. V tem ni čisto nič ekološkega, ne pri nastajanju, ne pri razgradnji baterij, tudi pri iskanju električnih virov ne. Razen v ekstremnih primerih, ko gre za obnovljive vire, ki pa jih imamo za zdaj premalo. Uporaba električnih avtomobilov, z izjemo za majhen segment ljudi (ki avto potrebujejo izključno za krajše razdalje), ne more konkurirati klasičnim avtomobilom.

Z elektriko lahko morda na dolgi rok zapolnimo največ 20 odstotkov potreb po mobilnosti. Da ne omenjam izgube časa za polnjenje in vire električne energije iz termoelektrarn ali nukleark, ki bi bili potrebni ob porastu števila električnih vozil. Danes so nova vozila z notranjim izgorevanjem že tako izpopolnjena, da je škodljivega izpuha res malo, zato je elektrika in avtomobili na baterije po mojem mnenju zgrešena pot. Menim, da so okolju najmanj škodljivi sodobni avtomobili z notranjim izgorevanjem in dobrim katalizatorjem, zato bi v razvoj le teh morali vložiti precej več. Tudi sintetična goriva imajo veliko prihodnost, če bomo v razvoj vlagali več denarja in energije. Še en podatek je grozljiv. V malo večjem električnem avtomobilu se nahaja za eno tono baterij z namenom, da premikajo voznikovih 60 kilogramov.

Kaj pa E-Formula? Glede na to, da še danes vestno spremljate vse dirke formule 1, si ogledate tudi električno različico?

Ah, kje pa. Tega ne gledam. Električne dirke? Čemu je pa to podobno!? Škripanje gum na ovinkih. (smeh) Elektrika in dirke ne gredo skupaj.

Katera vrsta voznika ste? Kaj vam najhitreje stopi na živec?

Na živce mi gredo mečkači! Jasno mi je, da je promet logično zreduciran na najmanjši skupni imenovalec. Da torej na cesti preživijo tudi vozniki , ki niso nadarjeni. Predvsem temu so namenjene mnoge omejitve, ostali pa moramo pri tem trpeti. (Smeh) Pri najhujših cestnih oslih sem nestrpen, se pa zavedam, da polovica ljudi v resnici ni za volan. Še večji fenomen je, da smo pešcem in kolesarjem dovolili popolno anarhijo, v kateri uživajo, na pločnikih, na cestah in na prehodih za pešce. V osnovni šoli, pri kolesarskem izpitu, so nas učili, da se moraš na kolesu ravnati po cestno-prometnih predpisih. Ni junaka, ki bi dandanes na kolesu to upošteval! Tudi v Švici ni nič drugače. Z električnimi kolesi je vse postalo še dosti huje, saj se s 60 km/h vozijo kar po kolesarskih stezah. Čudi me, da ni žrtev teh prometnih nesreč še več. Avtomobilistom omejujemo vožnjo na vsakem koraku, kolesarji pa so svobodna jata, ki pod milim nebom lahko počne vse, kar se ji zahoče. Težava, je če sem malo ciničen, da bom v primeru nesreče v avtomobilu imel le kakšno prasko na blatniku ali odbijaču, kolesar pa lahko izgubi precej več. Prepričan sem, da bi se morali kolesarji tega bolj zavedati!

Preberite še: Pokukali smo v notranjost avtodomov 5 svetovnih zvezdnikov. Ne boste verjeli, kaj so si privoščili!

Mislim, da ni intervjuja, kjer vas ne bi vsaj kaj povprašali tudi o formuli 1. Kaj pogrešate v sodobni formuli 1?

Uf… Pogrešam malce več te mačo nekorektnosti. Moškega sveta in več nekorektnosti v družbi. Neke vrste uporništvo. Danes je vse spolirano in polikano, vse v rokah korporacij. Vse zeleno, vse lepo in bleščeče.

Dandanes torej zmaguje profesionalizem?

Drugače ne more biti. Ti fantje, in redka dekleta, zrastejo z moštvi in pokrovitelji. Včasih je bilo to drugače. Včasih so v formuli 1 dirkali predvsem drugačni ljudje, v ta svet so vstopili šele v svojih poznih dvajsetih, kot odrasli ljudje. Nekateri so imeli za seboj bogate mecene, ki so jih financirali (James Hunt...), drugi so morali skrivati svoje ime, ker jim družina sicer ne bi dovolila dirkati (Niki Lauda...). Eden zadnjih, ki je deloma skušal še vsaj malo skrbeti za to sočno življenje in tradicijo je bil Bernie Ecclestone. Danes je to postal ameriški šovbiznis!

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.