Frans Heesen: Prvo barko, ki meri 44 metrov, sem posvetil svoji ženi Petri!

Gospoda Heesna sem prvič videla pred šestimi leti na monaškem salonu jaht. Sedel je v enem od prestižnih razstavnih prostorov, v eni roki je imel kozarec viskija in v drugi cigaro. Videlo se je, da zna uživati življenje, čeprav je bila njegova pot trnova in težka. Vse, kar je dosegel, in dosegel je ogromno, je ustvaril sam. Sin revnih tovarniških delavcev se je že v ros­ni mladosti odločil, da bo uspešen, in svoj cilj je tudi izpolnil.

Je namreč ustanovitelj in nekdanji lastnik ladjedelnice Heesen, ki jo je pred tremi leti zaradi bolezni prodal znanemu ruskemu naftnemu mogotcu. Čeprav je uradno že upokojen, jo še vedno vsak dan obišče, saj je velik strokovnjak in kot nekakšen oče zaposlenim. Preden je pri svojih 24 letih začel graditi barke, je bil mizar, še pred tem pa profesionalni dirkač z motocikli. Njegova prva velika barka, 28-metrski Amigo, je bila splavljena leta 1979, ko je bil star 32 let.

Večji preboj je doživel z barko Octopussy, v 30 letih pa je iz ladjedelnice Heesen prišlo več kot 150 motornih jaht. Samo lani so jih splavili pet in jih kljub krizi vse tudi prodali. Gospod Heesen pravi, da zato, ker »smo prijazni ljudje, ki gradimo kakovostne barke, jih vedno izdelamo v roku, naredimo, kot obljubimo, in vse skupaj delamo s strastjo«. Zdaj je tudi sam lastnik 44-metrske lepotice, poleg tega pa ima v lasti še zasebno letalo in nogometni klub. Vendar je najbolj od vsega ponosen na svojo veliko družino.

Kako se je vse skupaj začelo?

FH: Ko sem bil mlad, sem bil navdušen dirkač [z motocikli]. Oče mi je umrl že zelo zgodaj, še preden sem začel tekmovati, mama pa ni imela denarja, da bi me financirala. Zato sem počel vse, da sem le zaslužil. Za dirke sem namreč potreboval denar oziroma ogromno denarja. Imel sem tudi veliko nesreč, zato so bila potrebna nenehna popravila. Če želiš biti zmagovalec, moraš namreč iti do mej in še čez, zato sem potreboval ves denar na tem svetu. Tako sem se kmalu zaposlil kot mizar in delal dan in noč. Ko sem bil star 16 let, sem že pomagal graditi hiše, saj sem potreboval denar za motocikle. Takrat sem okoli sebe zbral skupino ljudi: vodovodarje, mizarje, torej vse pogodbenike, ki sem jih potreboval za gradnjo. Skratka, počel sem vse, kjer sem videl, da se da zaslužiti.

In kdaj ste se lotili gradnje bark?

FH: Tega sem se lotil za konjiček, ker mi je bilo to všeč, pa tudi ideja, da bi imel barko ... Prihajam namreč z nizozemskega podeželja, tik ob reki, kjer še danes stoji ladjedelnica. Začelo se je leta 1970, ko sem bil star 24 let in izjemno ambiciozen. Tako sem se lotil gradnje barke zase in za stranke, za ljudi, ki sem jih spoznal v marini. Živel sem namreč zraven in sem jih prodajal vsem vrstam ljudi. Sprva sem zgradil nekaj majhnih, v velikosti od 50 do 55 čevljev, seveda še vedno dovolj velikih, a majhnih v primerjavi s tem, kar počnemo zdaj. Gradil sem iz stek­lenih vlaken in zgodilo se je, da sem opazil ponudbo za prevzem podjetja, ki izdeluje steklena vlakna. Tovarna je stala deset milj od mojega doma, v tistem času pa je imela samo enega uslužbenca in eno stranko, pa se je zgodilo, da sem jo prevzel. Kmalu zatem smo v tej tovarni že proizvajali vse vrste steklenih vlaken, iz katerih smo delali čolne do 9,20 metra. Zaposleni smo bili do vratu. Začeli smo z golim ogrodjem čolna, nadaljevali z malo odprto jadrnico, nato s power boatom, pozneje z zaprto jadrnico in leta 1978 sem moral zmogljivosti že povečati. Tako sem kmalu odkril, da se v bližini prodaja ladjedelnica, ki sem jo tudi kupil. Takrat sem bil star 31 let. No, pravzaprav sem bil mlad.

Torej ladjedelnice niste podedovali od staršev?

FH: Ne, moji starši niso imeli nič s tem. Oče je bil delavec v tovarni, ravno tako mama. Jaz sem bil prvi v družini, ki sem postal poslovnež.

Torej ste vse, kar imate, ustvarili sami?

FH: Vse sam, sem selfmade man.

Kaj vas je potem gnalo, da ste prišli tako daleč? Je bil to adrenalin, denar?

FH: Ne samo denar, uspeh na splošno. Sem tudi malo ega. Že v motošportu sem želel postati številka ena, zato sem tudi imel toliko nesreč – imel sem polomljeno ključnico, roke, noge ... –, saj sem šel vedno do konca. In to počnem še danes. V motošportu sicer nisem nikoli postal številka ena. No, včasih sem na kakšni tekmi zmagal, ampak nisem še imel dovolj denarja, da bi imel okoli sebe ekipo, kar je seveda nujni pogoj, če resnično želiš postati zmagovalec. Na splošno sem bil vse življenje adrenalinski odvisnik.

Ali bi lahko rekli, da živite kot plejboj?

FH: Ali živim kot plejboj … [smeh] Prvo barko, ki meri 44 metrov, sem posvetil svoji ženi Petri, s katero sva poročena že 46 let. Poimenoval sem jo My Petra. In tudi druga bo posvečena njej.

Kakšen pa je občutek, ko se iz graditelja jaht preleviš v lastnika?

FH: Je veliko lepše, kot sem si kadarkoli predstavljal. Imam čudovito barko s super posadko, s katero grem lahko, kamor mi srce poželi. Kaj več bi si človek sploh še lahko želel? Prejšnje polet­je smo na primer prekrižarili celot­no Grčijo in Turčijo in bilo je zelo zabavno. Ker pa se družina veča, zdaj gradimo že 47-metrsko lepotico. Moti me edino, da barka, ki pluje s hitrostjo od 27 do 28 vozlov, porabi ogromno goriva, kar pomeni tudi ogromno denarja. Sicer nisem skopušen in imam tudi zadosti cvenka, ampak sem preprosto preveč garal zanj, da bi ga metal skozi okno za stvar, kot je gorivo. Ko smo lani konec poletja točili gorivo v Grčiji, sem videl dva ogromna tovornjaka, ki sta ga točila cele tri ure, saj sta morala pretočiti 62 tisoč litrov. Pa saj za to potrebuješ svojo vrtino! V dveh sezonah smo porabili že 300 tisoč litrov goriva, kar je ogromno denarja. Zato bo naslednja barka precej počasnejša.

Pa čeprav je vaša ladjedelnica znana po tem, da gradi hitre jahte, boste imeli vi zdaj počasnejšo?

FH: Tako je, zdaj gradim zunajserijsko 47-metrsko jahto. V vsakem primeru v ladjedelnici pripravljamo tudi novo 65-metrsko barko, ki bo imela vgrajen motor z manjšo porabo goriva, a ob enaki zmogljivosti.

Koliko časa preživite na barki in kje ga sploh najdete, saj ste še vedno vsak dan v ladjedelnici?

FH: My Petra je moj drugi dom. Bila je splavljena junija 2009 in od takrat smo prekrižarili vse od Nizozemske do Biskajskega zaliva pa vse do Sredozem­lja in pozneje še celo pot okoli Italije do Benetk, tako da smo bili na krovu vsega skupaj devet tednov in imeli smo se super. Časa je seveda dovolj, odkar sem pred tremi leti prodal ladjedelnico. Z novimi lastniki smo se nam­reč dogovorili, da bom prihajal v tovarno samo en dan v tednu, da bom pravzaprav nadziral in svetoval ljudem ter da bom ambasador znamke na sejmih in raznih salonih. A čeprav so me prosili, naj prihajam en dan na teden, brez ladjedelnice ne morem in niti ne znam živeti, zato sem tam pet dni na teden, včasih celo šest.

Plačajo vas torej za en dan v tednu, vi pa ste tam pet, tudi šest dni?

FH: No, pravzaprav me plačajo tako veliko, da če bi bil tam manj kot šest dni, bi bila to žalitev za sedanje lastnike. [smeh] Odkrito povedano, ne morem živeti brez ladjedelnice.

Katera pa so vaša življenjska načela?

FH: Najpomembnejši sta zagotovo poštenost oziroma iskrenost in lojalnost. Pomembno je, da si pošten v prvi vrsti do družine, pa tudi do zaposlenih. Njih imam še vedno rad, saj so ostali v mojem srcu, pa tudi oni mene. Ko sem prodal ladjedelnico, sem vsakemu od njih v znamenje hvaležnosti daroval veliko dividendo. Prav vsak od njih je bil namreč zaslužen za uspeh in zato sem si rezerviral milijone evrov ter vsakemu izplačal enak delež, pomnožen s številom mesecev, kolikor je delal v ladjedelnici. Ker pa nisem želel, da bi zaradi mene plačevali ogromne davke, sem šel sam osebno do ministra in na davčno upravo, a vsepovsod so mi rekli, da ni možno, da bi se izog­nili plačilu davka. Davka pa državi nisem hotel plačati niti sam. Potem je moj davčnik le ugotovil, da če za en dan odpustimo vse zaposlene in jih nato naslednjega zaposlimo samo za en dan v mojem drugem podjetju, nam ni treba plačati nič davka. Tako smo vse odpustili, jih naslednji dan zaposlili v mojem zasebnem podjetju ter jim izplačali dividende, naslednji dan pa smo jih ponovno zaposlili v Heesnu in se je izšlo. Zaposleni so mi nato v zameno organizirali čudovito zabavo, na kateri sta se prelili vsa medsebojna sreča in naklonjenost.

Je bila tudi vaša žena kdaj vpletena v posel?

FH: Vedno mi je stala ob strani, nikoli pa ni bila zaposlena v ladjedelnici. Sprva je bila tudi zelo proti temu, da bi imela svojo jahto.

Ali res? Hm, ali niso ravno žene uspešnih poslovnežev tiste, ki si po navadi želijo razkošja?

FH: Ko sem pred tremi leti prodal ladjedelnico, sem prišel domov in rekel ženi: »Draga, prodal sem ladjedelnico in zdaj imava na tone denarja. Kaj bova storila z njim, ne vem, zagotovo pa bom naročil barko.« Takoj jo je zanimalo, kako veliko, pa sem odvrnil, najmanjšo možno, torej 37-metrsko. Ugovarjala je, da je to preveč, in spraševala, kaj bova počela s tako barko in koliko posadke bova morala imeti, ter trdila, da ne bova imela nikakršne zasebnosti. Potem sem ji razložil, da barke gradim že vse življenje, v tem uživam in lahko na stara leta zgradim tudi eno zase, za naju. Ko se je barka že gradila, še vedno ni verjela, da jo bova obdržala, dokler ji nisem rekel, da jo bom poimenoval po njej in da bo imela polovico lastniške pravice, da bo tudi ona odločala o njeni prodaji. Takrat je šele zares verjela, da mislim res­no. No, ne tako davno sva se skupaj odločila, da naročiva novo 47-metrsko, ki bo splavljena prihodnje leto, ravno na moj 65. rojstni dan.

TEKST Urška Košir
FOTO Urška Košir, osebni arhiv intervjuvanca

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord