25. 5. 2013, 10:46 | Vir: Liza

Še vedno vozim - vendar ne hodim. Akcija, ki ozavešča

Vesna Novak ne bo nikoli pozabila 21. septembra 1997, ko je bila kot sopotnica udeležena v prometni nesreči. Takrat je bila stara komaj 20 let in v bolnišnici je pristala z diagnozo – tetraplegija. Ni mogla premikati rok in nog, niti dihati brez pomoči aparatur. S trdno voljo in ob moralni podporni bližnjih ji je uspelo ponovno samostojno zadihati, shoditi s pomočjo bergel in ponovno sesti za volan.

Kako se danes spominjate tistega usodnega dne, ko ste doživeli nesrečo?

Tistega dne ne bom nikoli pozabila, zdi se mi, kot bi se zgodilo včeraj.

Kako se je nesreča zgodila?

Peljali smo se po avtocesti. Sedela sem na zadnjem sedežu na sopotnikovi strani. Približevali smo se cestninski postaji in takrat sem sedla na sredino in se pogovarjala s prijateljico, ki je sedela spredaj na sopotnikovi strani. Bil je trenutek, ko sem pogledala naprej na cesto in vse, kar sem videla, in vse, kar se še spomnim, je, da sem videla rdeče zavorne luči tovornjaka, ki je stal v koloni pred cestninsko postajo.

Zadeli smo v ta tovornjak in ob trku me je vrglo naprej pred sedež prijateljice, ki je sedela spredaj. Spomnim se še, ko je rekla, da težko diha in sem se pomaknila nazaj na zadnji sedež ter tam obležala. Zbudila sem se tretji dan v bolnišnici. Sprva, ko sem se zbudila, mi ni bilo čisto nič jasno, kje sem. Ko pa sem se zavedala, kje sem in koliko aparatov in kablov je okoli mene, sem se zavedala, da sem v bolnišnici in da je nekaj hudo narobe.

Kako hude so bile poškodbe?

V prometni nesreči sem si poškodovala vratno hrbtenico. Moja diagnoza je bila tetraplegija, kar pomeni, da nisem mogla premikati rok in nog, prav tako pa nisem mogla niti samostojno dihati in sem bila odvisna od aparata za dihanje. Bila sem torej popolnoma nemočna in odvisna od drugih. Ko sem se vsega tega zavedala, sem doživela največji šok v svojem življenju. V tistem trenutku se mi je življenje zavrtelo nazaj, kaj vse sem lahko pred nesrečo počela in dosegla in česa verjetno ne bom nikoli več ter da vse, za kar sem se trudila, verjetno nima več pomena.

Po takšni diagnozi ni bilo veliko upanja, da bom še kdaj stopila na noge. Kar kmalu po operaciji sem se morala sama pri sebi odločiti, ali bom delala na sebi in sodelovala pri terapiji ali bom obupala. Odločila sem se za prvo, kajti zavedala sem se, da slabše ne more biti, in najbolj bi si očitala to, da nisem poskusila popraviti posledic poškodbe. Najbolj pomembno je sodelovanje prvi dve leti po poškodbi.

In kako dolgo je trajalo vaše okrevanje?

Okrevanje je bilo dolgotrajno in še zdaj ne morem verjeti, kje sem zbrala toliko volje in vztrajnosti. V celjski bolnišnici sem bila dva meseca in pol. Po 12 dneh sem začela samostojno dihati brez aparatov, in to je bil zame velik uspeh, ker se mi je zdelo, da ni težjega od tega. Grozen je občutek, ko ne moreš dihati.

Po dveh mesecih in pol se je moja rehabilitacija nadaljevala na Soči v Ljubljani, po šestih mesecih pa po različnih zdraviliščih, vsak dan, od ponedeljka do petka, še nadaljnje štiri leta. Seveda pa se po tem moje zdravljenje ni čisto zaključilo, ampak sem nadaljevala s treningi v fitnesu, kakšnim pohodom ... Pomembno je, da si čim več aktiven in ohranjaš telesno kondicijo in gibljivost.

Kdo vam je v najtežjih trenutkih stal ob strani?

V najtežjih trenutkih mi je stala ob strani družina, oče, mlajši sestri in fant. Očetu sem lahko še posebej hvaležna za podporo in tudi za njegovo vztrajnost, da me je vsak dan več kot leto dni vozil na terapije. Včasih sem bila tako utrujena od terapij, da je moral biti bolj vztrajen zaradi moje velike trme, da me je zjutraj prepričal, da vstanem in grem na terapijo.

Koliko časa je preteklo, da ste ponovno stopili na noge in shodili z berglami?

Na noge so me postavljali že zelo kmalu po operaciji, ampak je bilo potrebnega zelo veliko treninga, da najprej živčevje vzpostavi ponoven kontakt z mišicami - če sploh še obstaja - in da jih potem lahko okrepiš do takšne stopnje, da držijo tvojo telesno težo pokonci. Svojih prvih deset korakov sem naredila po približno šestih mesecih po nesreči in zdelo se mi je, kot da sem ravnokar pretekla maraton.

Si očitate, da ste sedli v avto vinjenega voznika?

Seveda si očitam, da sem takrat sedla v avto z vinjenim voznikom. To si očitam zaradi tega, ker sem takrat že imela vozniški izpit in sem avto ravno zaradi tega pustila doma, da se mi ne bi kaj zgodilo. Nisem pa potem pomislila, da bo kdo drug vinjen. Še bolj si pa očitam to, da se nisem poslušala in da nisem bila dovolj trdna in vztrajala pri svoji odločitvi, da grem domov.

Koliko časa je preteklo, da ste lahko ponovno sedli za volan, in kakšen je bil občutek, ko ste začeli ponovno voziti?

Za volan sem sedla približno po dveh letih po nesreči. Čisto natančno se ne spomnim. In kar nekaj časa je trajalo, da sem se otresla strahu pred ponovno nesrečo. Predvsem me je bilo strah, če sem bila čisto sama v avtu. Še vedno pa me spremljata strah in občutek napetosti, če sem v avtu sopotnica in če voznik izvaja hitre kretnje, nima varnostne razdalje in kadar zavira zadnji trenutek. Zato najraje vozim kar sama in tudi uživam v vožnji.

Sodelujete pri gibanju Še vedno vozim – vendar ne hodim. Kakšna je vaša vloga, kako intenzivno sodelujete pri tem projektu ozaveščanja voznikov?

Pri gibanju se žal ne vključujem aktivno zaradi družinskih obveznosti niti ne predavam mladim po šolah. Sem pa pripravljena podati svojo zgodbo z namenom ozaveščanja mladih o hudih posledicah nesreče.

Ali zaradi nesreče drugače gledate na življenje?

Ja, na življenje gledam drugače kot pred nesrečo. Zavedam se, da ni veliko manjkalo, da bi se moje življenje tistega dne končalo. Nimajo vsi takšne sreče, da dobijo še eno priložnost za življenje. Sploh pa ne, da po takšni poškodbi še kdaj hodijo. O tem sem od začetka lahko samo sanjala.

Ste tudi mamica, kako vaš sin gleda na to, da mamica hodi z berglami?

Moj sin bo v maju dopolnil pet let in za svoja leta že veliko razume in zdi se mi, da drugače dojema te zadeve. Zagotovo pa si želi, da bi se mamica znebila tudi bergel, ker ve, da bi potem lahko še več stvari počela skupaj. Vendar sem mu pojasnila, da to ne bo nikoli mogoče. Sem zelo ponosna nanj, ker zna biti pozoren in ustrežljiv do mene in tudi do drugih.

Kaj je po vašem mnenju nesprejemljivo početje v avtomobilu?

Pred kratkim sem v avtomobilu videla mamico z otrokom. Med vožnjo je otrok stal na sredini med obema sedežema. Ni bil pripet. Kar zgrozim se, ko vidim kaj takšnega. Če pomislim samo, kaj bi lahko bilo ob nenadnem zaviranju. Mislim, da je zelo pomembno, da otroke pripnemo v avtomobilu in da jih naučimo, kako pomembno je to. Že moj sin se tega zaveda in je pozoren na to, da je vedno pripet.

Kakšno je vaše sporočilo voznikom?

Ko ste v avtomobilu, se skoncentrirajte sam na vožnjo, ker nesreča se še prehitro zgodi, posledice pa so lahko dolgotrajne, težko popravljive ali celo nepopravljive. In predvsem naj se nam na cesti nikoli ne mudi.

Podprite akcijo: Še vedno vozim - vendar ne hodim

Pošljite SMS s kljucno besedo VOZIM na številko 1919 in prispevali boste 1 EUR za pomoč pri izvedbi predavanj, ki ozaveščajo mlade o varni vožnji.

Napisala: Liza Metkovič

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.