Pri gradnji telekomunikacijske infrastrukture največ težav pogosto ne povzroča sama aktivna oprema, temveč del omrežja, ki po zaključku del ni več viden. Podzemna kabelska kanalizacija, mikrocevni sistemi, jaški, prehodi, spoji in zaščita kablov neposredno vplivajo na to, kako zanesljivo bo omrežje mogoče graditi, širiti in vzdrževati čez več let.
Ko je trasa zasuta, je vsaka napaka bistveno dražja za odpravo. Napačno dimenzionirana cev, neustrezen radij, slabo zatesnjen spoj ali nepravilno umeščen jašek lahko povzročijo zaplete šele ob vpihovanju kabla, kasnejši širitvi omrežja ali prvem večjem vzdrževalnem posegu.
Zato se morajo telekomunikacijski sistemi načrtovati celovito. Pri podzemnem delu ni dovolj določiti samo trase. Že v fazi projektiranja je treba razmišljati o načinu polaganja, dostopu za vzdrževanje, rezervni kapaciteti, obremenitvah, zaščiti pred vodo in umazanijo ter o tem, kako bo infrastruktura videti po več nadgradnjah.
Podzemna infrastruktura mora biti načrtovana kot sistem
Tipična podzemna telekomunikacijska trasa vključuje več medsebojno povezanih elementov. To so lahko zaščitne PEHD-cevi, mikrocevi, spojke, jaški, optični kabli, označevalni sistemi ter zaključne ali distribucijske točke.
Težava nastane, ko se posamezni elementi obravnavajo ločeno.
Cev je lahko sama po sebi ustrezna, vendar postane problematična, če je trasa izvedena s preveč ostrimi zavoji. Jašek lahko ustreza zahtevani nosilnosti, vendar je slabo uporaben, če so vhodi cevi postavljeni tako, da ni mogoče doseči zahtevanega polmera kabla. Kabel je lahko pravilno izbran, vendar ga je težko ali nemogoče namestiti, če je kanalizacija med gradnjo onesnažena ali deformirana.
Pri profesionalnem načrtovanju je zato pomembno preveriti celotno pot kabla od vstopne do izstopne točke.
1. Trasa in radiji so pogosto prvi vir težav
Optični kabel ni mogoče polagati brez upoštevanja minimalnega polmera krivljenja in dovoljene vlečne sile. Zahteve so odvisne od konkretnega tipa kabla in jih je treba preveriti v dokumentaciji proizvajalca.
Problematični so predvsem ostri zavoji, nenadne spremembe smeri in slabo načrtovani vhodi v jaške.
Pri vlečenju kabla skozi cev se sila zaradi trenja povečuje z dolžino trase in številom zavojev. Vsak dodaten zavoj lahko zato bistveno spremeni zahtevnost instalacije. Pri vpihovanju je prav tako pomembna geometrija trase, saj preveč zavojev in neustrezno izvedeni spoji zmanjšujejo učinkovito dolžino vpihovanja.
Projekt mora zato že vnaprej upoštevati:
- minimalne radije za izbrani kabel,
- število in položaj sprememb smeri,
- smiselne lokacije jaškov,
- dolžino posameznih odsekov,
- način prihodnjega uvlačenja ali vpihovanja kabla.
Ko je kabelska kanalizacija že pod asfaltom ali drugo infrastrukturo, je spreminjanje trase praviloma bistveno zahtevnejše kot pravilno načrtovanje pred začetkom zemeljskih del.
2. Cevi niso samo prazna pot za kabel
Zaščitne cevi imajo več funkcij. Poleg mehanske zaščite omogočajo namestitev, zamenjavo in dodajanje kablov brez ponovnega odpiranja celotne trase.
Zato so pomembni notranji premer, mehanske lastnosti, kakovost spojev in čistost notranjosti.
Če se cev med gradnjo zamaši z zemljo, vodo ali gradbenim materialom, lahko naslednja faza projekta zastane. Podobna težava nastane pri deformaciji cevi zaradi neustrezne vgradnje ali mehanske obremenitve.
Pomembno je tudi pravilno zapiranje neuporabljenih cevi in mikrocevi. Odprt konec omogoča vdor vode, zemlje in drugih nečistoč, ki lahko kasneje otežijo namestitev kabla.
Posebno področje so sanacije že obstoječe kanalizacije. Pri poškodovanem kanalu pogosto ni smiselno odstranjevati celotnega odseka, še posebej če skozi njega že poteka kabel. V takšnih primerih se lahko uporabijo razcepne cevi, ki so sestavljene iz ločenih delov in omogočajo zaščito ali popravilo obstoječega voda brez klasičnega vstavljanja cevi z njenega konca.
3. Jašek mora biti dostopna delovna točka, ne samo odprtina v tleh
Telekomunikacijski jaški so ključni pri polaganju, spajanju, rezervah kablov, pregledu in vzdrževanju omrežja.
Njihova izbira mora zato temeljiti na dejanskem načinu uporabe.
Pomembni so notranje dimenzije, globina, število dovodov, položaj cevi in zahtevana nosilnost glede na območje vgradnje. Jašek, nameščen v zelenici, je izpostavljen drugačnim obremenitvam kot jašek v cestni ali drugi prometno obremenjeni površini.
Premalo prostora je ena od napak, ki se pogosto pokaže šele kasneje. Ob prvi instalaciji lahko infrastruktura deluje urejeno, toda z dodatnimi kabli, spojkami in rezervami postane dostop do posameznih elementov otežen.
Načrtovanje rezervne kapacitete je zato pomembno tudi pri jaških. Pričakovati je treba, da se omrežje v življenjski dobi lahko razširi ali spremeni.
FMC Telco ima v infrastrukturnem portfelju med drugim telekomunikacijske jaške različnih dimenzij in razredov obremenitve, namenjene optičnim, telekomunikacijskim in drugim infrastrukturnim omrežjem.
Največ težav se pokaže med instalacijo in šele kasneje pri vzdrževanju
Dobro projektiran podzemni sistem mora omogočiti, da se kabel namesti brez preseganja njegovih mehanskih omejitev.
Pri vlečenju optičnih kablov je treba spremljati vlečno silo in zagotavljati pravilen polmer na škripcih, vodilih, vstopih v cevi in vmesnih jaških. Kabel ne sme nekontrolirano drseti preko ostrih robov ali se lomiti pod premajhnim radijem.
Pri mikrocevnih sistemih in mikro kablih se pogosto uporablja vpihovanje. Prednost je možnost učinkovite namestitve na večjih razdaljah, vendar je rezultat močno odvisen od kakovosti cevi, spojev in trase.
Če je sistem slabo pripravljen, težave hitro postanejo praktične:
- kabel ne doseže predvidene razdalje,
- vlečna sila preseže pričakovano vrednost,
- v cevi pride voda ali umazanija,
- spoj ni dovolj tesen,
- na določenem mestu ni dostopa za odpravo napake.
V takem trenutku problem ni več samo tehničen. Povzroči lahko dodatno delo ekip, zamik projekta in ponovna gradbena dela.
Zaščita podzemnih povezav se ne konča pri kablu
Voda sama po sebi pri ustrezno izbranem zunanjem optičnem kablu ne pomeni nujno takojšnje odpovedi, vendar mora biti celotna kanalizacija zasnovana tako, da se preprečita nenadzorovan vdor vode in onesnaženje dostopnih elementov.
Posebej pomembni so spoji, zaključki in vhodi v objekte ali omare.
Kjer je potrebna zanesljiva ločitev notranjega in zunanjega dela omrežja, je treba pravilno izvesti kabelske uvode in tesnjenje. Pri napeljavah, kjer obstaja možnost migracije plinov ali tekočin skozi cevne poti, se uporabljajo tudi namenski sistemi za blokado.
Podzemni segment se nato pogosto zaključi v distribucijski točki oziroma omarici. Pri zunanjih lokacijah mora biti oprema mehansko in okoljsko ustrezno zaščitena. Primer takšne zaključne točke je telekomunikacijska omarica z 19-palčnimi nosilci, zaščito IP54 in mehansko zaščito IK10, namenjena namestitvi telekomunikacijske opreme v zahtevnejših okoljih.
Pomembno je razumeti, da omarica sama ne rešuje težav, ki nastanejo v podzemnem delu. Če so vhodi kablov slabo načrtovani ali trasa nima dovolj rezerve, se problem samo prestavi na drugo točko omrežja.
Dokumentiranje trase je del infrastrukture
Eden od pogostih dolgoročnih problemov ni fizična kakovost infrastrukture, ampak pomanjkljiva dokumentacija.
Če čez nekaj let ni mogoče natančno določiti položaja cevi, spojev ali jaškov, se vsako vzdrževanje začne z iskanjem.
To postaja še pomembnejše v urbanem prostoru, kjer na istem območju potekajo telekomunikacijski, energetski, vodovodni, plinski in drugi vodi.
Fizične oznake, markerji, lokatorji in digitalno evidentiranje trase lahko zmanjšajo tveganje za poškodbe pri kasnejših izkopih. Sodobni sistemi lahko vključujejo pasivne markerje ali RFID-elemente, ki omogočajo natančnejšo identifikacijo podzemne infrastrukture.
To ni samo vprašanje vzdrževanja telekomunikacijskega omrežja. Dobro označena infrastruktura zmanjšuje tudi tveganje, da jo pri drugih gradbenih posegih poškoduje izvajalec, ki z obstoječo traso ni neposredno povezan.
Rezervna kapaciteta je praviloma cenejša med gradnjo kot po njej
Pri podzemni infrastrukturi se varčevanje z vsako cevjo ali vsakim centimetrom prostora pogosto pokaže kot kratkoročna odločitev.
Zemeljska in gradbena dela običajno predstavljajo pomemben del zahtevnosti postavitve trase. Ko je jarek že odprt, je vključitev smiselno dimenzionirane dodatne kapacitete bistveno enostavnejša kot ponoven izkop nekaj let kasneje.
To ne pomeni, da mora biti vsaka trasa predimenzionirana brez tehnične utemeljitve. Pomeni pa, da mora projekt upoštevati pričakovano rast.
Rezerva se lahko načrtuje v obliki dodatnih cevi, prostih mikrocevi, ustrezno dimenzioniranih jaškov ali dovolj velike zaključne infrastrukture.
Pri FMC Telco podzemna infrastruktura predstavlja del širšega portfelja za linearne infrastrukturne projekte, ki vključuje cevne in mikrocevne sisteme, jaške, optične komponente ter rešitve za označevanje in lociranje podzemnih vodov.
Dobro izveden podzemni del se pokaže šele čez čas
Najbolj kakovostna podzemna telekomunikacijska infrastruktura je pogosto tista, o kateri po zaključku projekta ni treba veliko razmišljati.
Kabli se lahko namestijo brez izrednih posegov. Jaški ostanejo dostopni. Rezerva omogoča kasnejšo nadgradnjo. Poškodovani segment je mogoče lokalno sanirati. Trasa je dokumentirana in jo je mogoče zanesljivo najti tudi po več letih.
Prav zato je podzemni del področje, kjer se tehnično načrtovanje, kakovost komponent in izvedba na terenu najbolj neposredno povežejo.
Pri projektiranju ni dovolj preveriti, ali posamezna komponenta ustreza specifikaciji. Treba je preveriti, ali bo celoten sistem mogoče zgraditi, uporabljati, vzdrževati in nadgraditi brez nepotrebnih posegov.
Dobri telekomunikacijski sistemi se namreč ne ocenjujejo samo ob prevzemu projekta. Prava kakovost podzemne infrastrukture se pokaže pri prvi razširitvi omrežja, prvem popravilu in vsakem posegu, ki sledi v naslednjih letih.