10 razlogov za branje knjig (še posebno) v digitalnih časih

Knjižica prinaša deset prepričljivih razlogov, zaradi katerih je tudi v zaslonskih časih smiselno brati knjige, in zgolj eden izmed njih je ta, da daljša besedila enostavno bolje razumemo, če jih beremo na papirju kot z zaslona. In za to obstajajo celo znanstveni dokazi. »Trije veliki pregledi nekaj sto raziskav, opravljenih v zadnjih dvajsetih letih, v katerih so primerjali branje na papirju in zaslonu, so pokazali, da ljudje daljša in zahtevnejša besedila razumemo bolje, če jih beremo na papirju, kot če jih beremo na zaslonu. Še več, pri zaslonskem branju daljših besedil gre slabše tistim mladenkam in mladcem, ki so se rodili tako rekoč s pametnim telefonom v zibki, kot starim prdcem, rojenim v tiskarski civilizaciji.«

Da je digitalna mladina zares že postala močno podobna zlati ribici, priča razvpita Microsoftova raziskava o zmožnosti osredotočanja v digitalnem okolju. Računalniški gigant nam je namreč postregel s podatkom, da smo se ljudje v zaslonskem okolju na posamezno informacijo sposobni osredotočati le osem sekund, kar je praktično sekundo manj od zlate ribice. Medtem ko so nas zaslonski mediji naučili, kako v kratkem času obdelati veliko informacij, zato toliko bolj potrebujemo knjige, da bi ohranili sposobnost daljšega vzdrževanja pozornosti na enem samem problemu ali zgodbi. Šele kombinacija tako zaslonskega kot knjižnega načina mišljenja je zato bistvena za preživetje v sodobnem svetu, je jasen avtor.

Seveda pa vsako knjižno branje še ni nujno tudi globoko branje.

»Ljubezenski romani Julie Garwood so manj zahtevni od romanov Margaret Atwood, epi Borisa A. Novaka zahtevajo več poglabljanja kot kriminalke Joeja Nesboja in Tadeja Goloba, za razumevanje zgodovinskih knjig Noaha Yuvala Hararija pa rabimo bolj poln dolgoročni spomin kot za branje ljubeznoslovnih spisov Bruna Šimleše. Povedano drugače, če smo vešči bralci, se v obrtno dobro napisano knjižno delo lahko tako zelo vživimo, da podobno kot pri gledanju filma ali igranju računalniške igre pozabimo na zunanji svet – ni pa nujno, da nam tako branje prinaša kognitivne presežke,« še razmišlja profesor Kovač in dodaja, da z naštetim nikakor ne želi zmanjševati pisateljskih veščin Julie Garwood, Bruna Šimleša, Jo Nesboja ali Tadeja Goloba. Še več. V nadaljevanju svojih argumentacij najde lepo besedo prav za branje leposlovja, ki spodbuja razvijanje vživljanja v druge in s tem empatijo.

»Ko berem roman, se vanj vživim, pogosto tudi poglobim, najpogosteje tako, da se poistovetim z njegovimi junaki. Ti so lahko drugačnega spola kot jaz, lahko so druge starosti ali drugačnih političnih nazorov, lahko pripadniki drugih etnij ali nacionalnosti ali pa so se ’rodili’ v drugačnih zgodovinskih okoliščinah od tistih, v katere sem se kot bel, blago rovtarski Evropejec moškega spola kulturno in politično ukoreninil sam. Ko se z branjem prestavljam v kožo drugih ljudi, ki so včasih radikalno drugačni od mene, s tem vzpostavljam tudi distanco do lastnih nagnjenj, čustev in vrednot, jih preverjam, postavljam pod vprašaj in v drugem koraku spreminjam ali utrjujem,« je še jasen Kovač, ki branje leposlovja tako postavlja ob bok gledanju filmov ali kompleksnejše računalniške igre, ki je zasnovana tako, da mora igralec v njej zavzeti vlogo takšnega ali drugačnega junaka.

Pa vendar izkušnja branja ostaja neprimerno drugačna od gledanja filma in igranja računalniških iger.

Medtem ko povprečen bralec potrebuje okoli 20 ur, da prebere roman Ana Karenina, bi mu ogled istoimenskega filma iz leta 2012 vzel le slabi dve uri. Že samo vživljanje pri branju traja veliko dlje, zato z branje bolj intenzivno vadimo tako empatičnost kot sposobnost dolgotrajnega osredotočanja.

In kot da že to samo po sebi ne bi bilo dovolj, so ljudje, ki veliko berejo tudi bolj uspešni in nenazadnje srečni. Tako vsaj kažejo raziskave.

»Najbolj inovativni, najbolj beroči in najbolj zadovoljni ljudje živijo na severozahodu Evrope, v državah s protestantsko tradicijo in s tradicijo socialdemokratskih vlad po drugi svetovni vojni.«

Navedeno velja z le nekaj poučnimi izjemami.

Skupaj z avtorjev lahko skratka sklenemo, da skozi bralni trening razvijamo in utrjujemo empatijo, si nabiramo globok in širok besedni zaklad, s katerim smo nato sposobni analitično misliti in vzpostaviti distanco lastnih reakcij in čustev, ter se tako nenazadnje dvignemo nad lastne omejenosti (tudi v smislu človekovega skorajšnjega soočenja z umetno inteligenco).

»Podobno kot smo ljudje zaradi izuma strojev postali učinkovitejši pri fizičnem, smo zaradi strojev učinkovitejši tudi pri intelektualnem delu. A stroji nam pri slednjem ne pomagajo prav dosti, če ne znamo misliti z lastno glavo, z lastno glavo pa znamo misliti le, če imamo dovolj široko in globoko besedišče in če obvladamo analitično mišljenje. Vse to si lahko pridobimo z branjem najrazličnejših knjig, s katerim si ves čas širimo in poglabljamo besedišče in ostrimo sposobnost mišljenja. Prihodnost bo zato knjižna ali pa je ne bo.«

Če za konec še na kratko povzamemo vseh 10 razlogov za branje knjig, nato pa le še povabimo k prebiranju argumentacije vsakega od razlogov v knjigi Berem, da se poberem.

1. Če znaš dobro brati, vidiš in slišiš več.

2. Če bereš, poznaš več besed, zato lahko razmišljaš o več stvareh.

3. Če daljša besedila bereš na papirju, jih razumeš bolje, kot če jih bereš na zaslonu.

4. Če uporabljaš zaslonske tehnologije in bereš knjige, se naučiš misliti na dva različna načina.

5. Če bereš leposlovje, lažje razumeš druge ljudi.

6. Otroci, ki odraščajo v beročem okolju, so v življenju uspešnejši.

7. Med bralci je več zadovoljnih in ustvarjalnih ljudi kot med nebralci.

8. Branje je napor, z nekaj sreče pa tudi užitek.

9. Branje v tujem jeziku je okno v svet, od koder vidiš tudi domov.

10. z branjem knjig se učiš misliti z lastno glavo.

• Vabljeni tudi k ogledu spodnjega pogovora o knjig s profesorjem Miho Kovačem.

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec