Barbara Sarić: "To so največji problemi v službenih odnosih v Sloveniji"

Če izbrane lončnice ne negujemo, ko jo prinesemo iz cvetličarne, ne bo lepo napredovala. In ta ne zahteva le vode; včasih jo je treba pognojiti, jo presaditi v večji lonček, ko zraste, jo prestaviti iz temnega na svetlejši prostor ali obratno, včasih zdraviti …

Ljudje pa smo še veliko bolj zapleteni kot lončnice. In kar je še najbolj zapleteno – smo socialna bitja. In – hočemo ali nočemo – v delovno okolje prenašamo svoje socialne veščine, a tudi travme, še iz otroštva ter poznejših izkušenj ali iz prejšnjega delovnega okolja.

"Zato je pomembno nuditi cenjenemu zaposlenemu podporo ter rast na osebnem in poslovnem nivoju, kar je praktično eno in isto," mi je v pogovoru o psihološki podpori podjetjem odgovorila Barbara Sarić, BA psihoterapevtske znanosti, spec. psihoanalize.

Ko mi je kot avtorica in izvajalka programa za podjetja Razvoj osebnosti - človeškega kapitala povedala, katere so najšibkejše točke zaposlenih v podjetjih, mi je vzbudila zanimanje o tem, kaj vse lahko podjetje naredi za zaposlene, da se na koncu lahko proslavi z zavidljivimi uspehi.

Zakaj šele psihološka pomoč posamezniku v podjetju pripomore k uspehu komunikacije in odnosnosti, čeprav sta najpomembnejši sestavini naših življenj?

V vsakdanjiku se soočamo z več vlogami: biti mama/oče, sestra/brat, žena/mož, poleg tega imamo tudi svojo poslovno vlogo. Vsakdo v teh odnosih pa od nas pričakuje maksimum. Večje kot so odgovornosti, težje se soočamo z vsemi vlogami skupaj. Ko je nad nami morje izzivov, se različno odzivamo.

Lahko smo potrti, kar preide v deprimiranost, depresivnost, lahko pride do izgorelosti, različnih anksioznosti. V vsakem primeru pa nismo več najboljša različica sebe. Znati moramo dobro organizirati svoj vsakdan. Poleg tega moramo znati najti veselje v sebi. Stvari, ki nas veselijo, se običajno skrivajo v doživljanjih – jaz jim pravim majhni bombončki. Izjemno pomembno je tudi, da se znamo uravnovesiti, poiskati lasten mir v kaosu, ki nas obdaja, ter najti orodja za lažje premagovanje ovir.

Kako vse to vpliva na naše delo?

Vsi si želimo lojalnosti in pripadnosti med sodelavci, do podjetja, poslovnih partnerjev in strank. Za to pa je treba dobro poznati samega sebe, graditi medosebne odnose, jih negovati in vsak dan skrbeti za svoj način komunikacije. Z vzdrževanjem in skrbjo za osebno in delovno zadovoljstvo skupaj dosegamo boljše poslovne rezultate. Nič namreč ni zgolj poslovno – je predvsem osebno.

Kako lahko psihološka podpora zaposlenim v podjetju pomaga k uspešnosti podjetja?

Kadar se človek dejansko pozna, pozna svoje pozitivne vire, jih lahko maksimalno izkoristi. Dajejo mu motivacijo ter posledično prinašajo uspeh. Znati je treba odstraniti svoje šibkosti, kar pomeni, da tudi določene vzorce, ravnanja, prepričanja, delovanja spremenimo v funkcionalnejša. Naučiti se moramo upravljati s svojimi čustvi in jih zdravo predelovati. Sami s seboj smo tako boljši prijatelji, tako smo tudi zadovoljnejši s seboj, hvaležni za to, kar imamo.

Lažje se osredotočamo na svoje delovne naloge, cilje, na prave rešitve in ne vidimo samo problemov. Znamo pogledati z drugega zornega kota, vidimo tako »gozd« kot »smreke«. Sprejemamo. Tisto, česar ne moremo spremeniti, pa odpuščamo. S tem gradimo boljšo komunikacijo, medosebne odnose, pripadnost, pristnost, lojalnost, kar je ključno za doseganje trajnega dialoga in dolgoročnega poslovnega uspeha, pri katerem je vsakdo pomemben in koristen del celote.

Ni instant rešitve, je konstantno delo, delo na sebi, vsakega posameznika – za uspeh vseh skupaj! Tako kot v partnerskem odnosu ni dovolj, da se zaljubimo in le pol leta živimo kot dva golobčka ter mislimo, da smo naredili življenjsko investicijo. Če si želimo poglobljen odnos ter bližino, moramo za to delati prav vsak dan.

Se je bolje izkazal individualni ali skupinski pristop do zaposlenih?

V individualnem odnosu se vzpostavi izjemno zaupanje, saj se ljudje lahko odprejo in so pristni. Takrat ni tabu tem in zadržkov. Ljudje povedo prav vse, z namenom, da bo njihovo življenje bolj kakovostno. Skupinsko si vsi nadenejo »maske«, ker jim ni vseeno, kaj bo kdo slišal in kaj bi jim morda sledilo. To je miselnost našega naroda na splošno.

Ne povemo, kar si dejansko mislimo. Individualno pa ljudje povedo, kdo in zakaj jim gre na živce, s katero osebo in zakaj ne funkcionirajo, kar je velikokrat osebnega značaja, s katerimi procesi dela se ne strinjajo, česa dejansko ne razumejo, kaj vidijo kot doprinos za podjetje iz svoje delovne kompatibilnosti, stroke.

Povedo, kje imajo šibkosti, pogledajo iz perspektive rešitev, saj imajo občutek, da jih nekdo dejansko vidi in sliši ter mu ni mar zanje. Postanejo samoiniciativni v razmišljanju, posledično tudi v dejanjih. Krepijo se zdrava samozavest, pogum in hvaležnost za tisto, kar imajo. In če vsak oz. večina posameznikov pride v to fazo zaznavanja, niti ne potrebujejo drugega timskega dela kot izmenjavanje izkušenj, pozitivnih praks ter s tem medsebojnega zbliževanja.

Česa v slovenskih podjetjih najbolj manjka glede odnosov?

Slovenci smo polni strahu in zato pogosto nismo pristni. Tudi če nas pet od šestih enako razmišlja, bomo raje tiho. Raje se ne bi izpostavili, ker se bojimo nepričakovanega, ker raje ne prevzemamo odgovornosti za svoja dejanja, tudi če so nam v korist. Mislimo, da se bo zgodilo nekaj, kar za nas ne bo prijetno, in raje vztrajamo v coni udobja.

Premalokrat smo pozitivno drzni in zaradi tega trpi tudi sama organizacija. Brez tveganja ni zmag. Težave imamo z organizacijo in podajanjem informacij. Nismo aktivni poslušalci, saj že razmišljamo naprej, ko govori drugi. Veliko je ljubosumja, kalkuliranja, manipuliranja. Malo pa je neposrednih, pristnih odnosov – brez strahu, da povemo in stojimo za tem, kar povemo. Lomimo se s tem, kako neko stvar podati.

Pravi vodja je mentor v pravem pomenu besede. Nekdo, ki zna ljudi voditi naprej naravno, zaradi svoje karizme, vrednostnega sistema, ki je spojen z vrednostnim sistemom podjetja, ki se ne preda, se nenehno uči in nenehno išče konstruktivne rešitve. Zna ustvarjati pozitivno kulturo in klimo svojega področja ter s tem širše skrbi za makro kulturo, klimo in uspeh podjetja.

Zavedati se je treba, kako pomembni so ljudje znotraj podjetja, saj je od njih odvisen uspeh in odnosi do samega sebe, sodelavcev, strank.

Na katerem področju imamo v medsebojnih odnosih v podjetjih še veliko dela?

Na vseh nivojih odnosov v podjetju imamo veliko dela. Vse pa se začne pri vsakem posamezniku – pri sebi. Ni dovolj iti na neko delavnico, ki ti jo podjetje omogoči, kar si načeloma že vse stokrat slišal, jo dojemaš kot koristno, potem pa jutri deluješ enako kot včeraj. Brez sprememb ne moremo pričakovati izboljšanja.

Zato je ves čas pomembno delati na odnosu s samim seboj ter z vsemi drugimi v odnosih. Brez lastnega zadovoljstva običajno ne bomo mogli graditi dobrih odnosov. Vprašati se moramo, ali smo dejansko zadovoljni in srečni, četudi bi bil to naš zadnji dan življenja. Bi kaj spremenili? Kaj je to?

Kaj bi bilo treba spremeniti v večini slovenskih podjetij oz. katere so njihove najšibkejše točke?

Če govorimo o zaposlenih, so še vedno velik osebnostni problem, ki se še kako kaže tudi v podjetjih: nepredelana čustva, lastna občutljivost in gledanje s perspektive, ki jo zaposleni pozna iz osebnostnih vzorcev in mu je domača, osebne zamere, Slovenci tudi ne znamo odpuščati in sprejeti.

Nimamo dobro postavljenih prioritet in vse gledamo preveč osebno, ni dovolj odgovornosti, kot družba smo še vedno "ohromelci" v smislu: raje bom tiho, kot da bi povedal. Čeprav se ne strinjam, ne bom rekel ničesar. Vem, kako bi bilo boljše ...

Največji problemi v službenih odnosih so torej nepristnost, strah pred resnico in posledicami, ljubosumje, manipulacije. Vse to pa vpliva tudi na odgovornost. Odgovornost za svoja dejanja.

Veliko ljudi zanika napako, ki so jo naredili v poslovnem procesu; odgovornost takoj preložijo na drugega. Le malokrat slišimo: »Tako je. Res sem storil to in to. Vem, da ni bilo dobro. Žal mi je. Razmišljal sem, kako bi lahko popravili, in prišel do nekaj predlogov v smeri rešitve, če bi vas zanimalo.«

Druga velika težava Slovencev je slaba samopodoba tako ali drugače. Včasih se najde kdo, ki pravi: »Jaz sem ok,« ali pa: »Jaz nimam nobenih težav,« ali pa: »Šibkosti? Jaz jih nimam …« Načeloma so to ljudje, s katerim ima večina odnosne težave in imajo večvrednostni kompleks, ki izhaja pravzaprav iz manjvrednostnega kompleksa in pomanjkanja zdrave samozavesti.

Opažam tudi, da podjetja nimajo pravega kompasa, vrednostnega sistema. Velikokrat je tako tudi z vrednotami podjetja. Na papirju so, kulture in klime v to smer pa v praksi ni, ker vodstveni delavci ravnajo drugače.

Česa se vodstveni delavci premalo zavedajo?

Opažam, da se premalo zavedajo vsega do zdaj povedanega, oziroma se premalo zavedajo pomembnosti slehernega zaposlenega. Ljudje smo tisti, ki delamo posel. Gre za človeški faktor. Zgodbe so tiste, ki jih prodajamo – in te ustvarjamo ljudje. Ta fokus je zelo pomemben, kajti v kolikor se nekdo osredotoča le na dobiček, bo lahko dosegel le kratkoročni uspeh.

Za dolgoročnega pa je pomembno, da smo v delovni proces vsi vključeni s srcem. Pomembna sta nenehna nega odnosov in ukvarjanje z vsakim posameznikom. Veriga je močna le toliko, kolikor je močan najšibkejši člen. Cilj vodilnega mora biti v rešitvah, kako postajati vse boljši. Treba se je soočati in prevzemati odgovornost, tudi če pademo – analizirati napake in si jih ne očitati ter iti bolje opremljeni naprej.

Odnosi so eden od najpomembnejših dejavnikov v našem življenju. Po raziskavah so pred višino plače. Kje bomo raje delovali? V prijaznem, mirnem okolju ali v grobem, nerazumevajočem? Tudi nekaj več sto evrov tega odgovora ne spremeni.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord