Barica Marentič Požarnik: »V naših šolah smo obsedeni s številčnimi ocenami!«

In ddr. Barica Marentič Požarnik ve, o čem govori.

Za njo so tako leta praktičnih izkušenj kot teoretičnih raziskovanj, njenim razmišljanjem pa pritrjujejo pozitivne izkušnje iz drugih evropskih držav, v katerih že nekaj časa ne verjamejo več, da bi številčno ocenjevanje lahko bilo alfa in omega na poti do dobrega znanja. Do slednjega namreč nikakor ne vodi kampanjsko učenje, temveč nasprotno. Znanje prinaša sprotno delo z veliko dobrohotne spodbude in občasnega usmerjanja.

»Učitelj ni le razlagalec, ampak tudi spodbujevalec zavzetega odkrivanja in reševanja življenjskih težav.«

Kako pa se učijo naši otroci?

In: ali se učijo za ocene ali jim je prvenstveno znanje?

»Sama imam dragoceno izkušnjo, kako sem se naučila treh tujih jezikov – angleščine, francoščine in ruščine – brez ene same ocene. In kako sem pri učenju klavirja imela na koncu vsakega leta izpit, ki je bil ocenjen, vmes pa sem bila deležna spremljanja z vrsto povratnih informacij in nasvetov, kaj naj izboljšam in kako. Ne bi moglo podobno potekati šolsko učenje s končnim ocenjevanjem, kot kažejo tudi pozitivne izkušnje držav, s katerimi se tako radi primerjamo?«

Poti do znanja

Da obstajajo pomenljive razlike v načinih učenja med dobrimi in slabimi dijaki, je pokazala raziskava, ki je na otroke naslovila naslednje vprašanje: »Ali se učite vsak dan sproti?«

Izkazalo se je, da je na to vprašanje pritrdilno odgovorilo 65 % dobrih in le 28 % slabih dijakov. Da se k učenju spravijo le takrat, ko so za to razpoloženi, je odgovorilo slabih 30 % dobrih in kar 59 % slabih dijakov. Še več. Od slabih se jih občasno uči pozno v noč 62 %, od dobrih pa le 44 %. Znatne razlike so se pokazale tudi v sposobnosti učenja navkljub zunanjim motnjam. Tega je bilo vedno ali pa vsaj včasih sposobnih 52 % dobrih in le 35 % slabih učencev.

Pa razlika med fanti in dekleti? Zanimivo je, da so dekleta učenju pravilo namenjala več časa, a se predolgo zadrževala pri posamezni aktivnosti, zato jim je neredko na koncu zmanjkalo časa za druge obveznosti. »To je ugotovilo 61 % dijakinj in le 30 % dijakov,« v knjigi ’Moje življenje, moje učenje’, piše zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani ddr. Barica Marentič Požarnik.

V knjigi, ki je izšla ob jubileju njene osebne 80-letnice, ni le ’orisala zgodbo svojega učenja ter osebnega in profesionalnega razvoja’, temveč vanjo izlila tudi svoje polstoletno znanje o pomenu učenja in poučevanja, žlahtna misel o poslanstvu učiteljev in dragocen osebni pogled na življenje kot učenje.

Medtem ko bo njena izčrpna knjiga dala veliko misliti nekdanjim kolegom, pa bo laični javnosti najverjetneje najbolj zanimivo poglavje z razmislekom o šoli brez ocen.

Je takšna šola sploh mogoča?

In kaj natančno gre šoli z ocenami sploh očitati?

Da je stroka, še posebno nje vodilni člani, glede tega vprašanja mnenjsko razcepljena, verjetno ni presenečenje. Medtem ko nekateri apriorno odklanjajo zamisel o formativnem spremljanju vse do možnosti, da vendarle kombiniramo sprotno spremljanje s končnimi ocenami, se večina opira na subjektivna mnenja in predsodke, da je glavni cilj formativnega spremljanja izogniti se stresnosti številčnega ocenjevanja. »Kar ne drži,« je prepričana ddr. Marentič Požarnik. »Glavni cilj je usmerjati učence k uspešnemu učenju ob čim jasnejših ciljih in sprotnih povratnih informacijah.«

Medtem Slovenci ostajamo žalostni rekorderji v mednarodnem merilu glede tega, kako malokrat učitelji poleg številčne podajo tudi opisno oceno. Še več. Slednje smo izrinili tudi iz spričeval. »Obsedeni smo s številkami in medsebojnimi statističnimi primerjavami; tudi nekateri ambiciozni starši izvajjao pritiske na učitelje na razne načine, tako da imamo v osnovnošolskih spričevalih že nad 80 % prav dobrih in odličnih ocen.«

»Vloga šole naj bo usmerjena v celovit razvoj človekovih zmožnosti, torej ne le v kopičenje znanja, ampak tudi v oblikovanje vrednotne usmerjenosti, značajskih lastnosti, odgovornega ravnanja, zmožnosti za dialog in sobivanje z drugače mislečimi.«

Priporočamo

V branje stroki in javnosti!

Ddr. Barica Marentič Požarnik je svoje 50-letno poklicno delovanje posvetila raziskovanju in izobraževanju o kakovostnem učenju in poučevanju. Ob plodnem raziskovalnem delu in številnih stikih s tujimi strokovnjaki je od blizu spremljala in sooblikovala razvoj slovenskega šolstva.

V knjigi Moje življenje, moje učenje predstavlja svoj pogled na sistemske spremembe ter išče odgovore na vprašanja: Kakšno je uspešno učenje in kako ga spodbujati? Kaj je kakovostno znanje in kako učeče se spodbuditi k usvajanju takega znanja? Kakšni so dobri učitelji in kaj jih odlikuje? Kako spodbuditi profesionalni razvoj učiteljev, tudi visokošolskih? Kako vrednotiti rezultate učenja? Kako doseči, da so ti postopki v podporo in spodbudo nadaljnjemu učenju? Kako povezati izobraževanje z vzgojo za vrednote, za sodelovanje, za pristne in odgovorne odnose do soljudi in okolja?

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol