Bojana Leskovar 'žmohtno življenje zajema s polno žlico' in se tudi zato ne boji smrti!

Intervju

10. 4. 2021, 08:00 | Kariera | Piše: Suzana Golubov

                            Bojana Leskovar 'žmohtno življenje zajema s polno žlico' in se tudi zato ne boji smrti! (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv

Po tednikih Mladina in Telex je diplomirana pravnica Bojana Leskovar z novinarskim delom nadaljevala na televiziji z oddajo Studio City, ko pa ji ukvarjanje z novinarstvom več ni bilo fajn, se je začela ukvarjati z odnosi z javnostmi.

Nekaj časa je delala na Pristopu, nato je bila dolga leta »freelancer«, se zaposlila na Ministrstvu za zdravje, kasneje je delala na Gospodarski zbornici, potem na Mercatorju, od koder je šla na  Ministrstvo za kulturo, nato na Ministrstvo za gospodarstvo in pred dvema letoma s službovanjem zaključila na Banki Slovenija. Zdaj piše za Obalo plus, Ono, Ono plus in Outsider, izšla je tudi druga izdaja knjige Sedem žensk gre na večerjo, ki jo je napisala skupaj s prijateljicami, išče in si zadaja nove izzive, še naprej »požira« knjige, na FB – u s svojim izborom objav komentira, zelo pomembni pa se ji zdijo odnosi z ljudmi ... 

Kaj pravite o vašem aktivnem odnosu do življenja?

Moj najstarejši prijatelj, Darko Štrajn s katerim sva si delila sobo in bila najtesnejša prijatelja vseh 10 let, kolikor sem bila na Mladini, mi je enkrat povedal »Odločil sem se, da mi v življenju ne bo nikoli dolgčas.« Takrat sem se sploh začela ukvarjati s pojmom dolgčasa in ugotovila, da tega pojma sploh ne poznam. Poznam pojem imam čas in zdaj, ko sem v pokoju, imam čas za vse, ampak še vedno ne vem, kaj pomeni dolgčas. Če nič drugega, strastno berem, kar mi je nekaj najljubšega v življenju.  Zadovoljna sem z življenjem, edina nadloga, ki me od nekdaj tepe, so slabe oči.

So ovirale vašo strast do branja?

Zelo hitro sem začela slabo videti, že v četrtem razredu osnovne šole sem začela nositi očala. Kmalu sem imela dioptrijo -3,50, -4,50 (zdaj imam dvakrat višjo) in seveda bila zelo nesrečna, ker so bila takrat stekla zelo debela in otroci so mi vedno govorili, da imam pivovske flaše namesto očal. V razredu sem bila edina z očali. Že takrat sem manijakalno brala in rekli so mi, naj branje zreduciram, kar se mi je zdelo krivično. Nekajkrat so me zalotili  z baterijo in knjigo pod odejo. Takrat mi je oče, v želji, da bolj pazim na oči, rekel:  »Bojana, kaj boš delala, ko boš stara in slepa, niti štrikat ne boš mogla?« Rekla sem mu, da se mi bo vid slabšal, ne glede na to ali bom brala ali ne, torej bom brala. 

Glede aktivnega življenja pa zdaj, ko sem dve leti v pokoju, če mi kdo reče, da je šel v pokoj in se mu je življenje zelo spremenilo, pomislim, da se je tudi meni spremenilo, ampak tako, da imam zdaj čas za vse. Pa naj bo to dvakrat na teden plavavanje, golf, tek, hodim k prijateljem, pišem, berem, kuham, pospravljam, nič mi ni odveč.

Kuham zelo rada, uživam tudi, ko pomivam okna, edina stvar v kateri ne uživam, je likanje.

Sploh kaj likate?

Ne, sploh ne. Ko sem dalj časa živela z nekom, me je vprašal, če mu bom likala srajce, rekla sem, da ne. »Kaj  pa zdaj?«, me je vprašal. Odgovorila sem mu, da bo pač nosil pulije. Edino, kar kdaj zlikam, je prt, ker, ko pridejo prijatelji na obisk, imam rada s prtom pogrnjeno mizo. 

Je tudi vaš odnos do vsega kar se dogaja okrog nas in v svetu aktiven?

Dokler nisem šla v pokoj sploh nisem uporabljala socialnih omrežij, nisem bila na FB – u, ne na Twitterju, nikjer. Potem so me v nekem trenutku družabna omrežja začela zanimati in sem rekla, dajmo pogledat, kaj se na FB – u dogaja, na Twitterju pa mi gredo zelo na živce instant mnenja. 

Se vam zdijo površna?

Ne samo to, moj prijatelj je, ko sva se enkrat razjezila nad najinim bližnjim znancem, ki je trdil, da je kulturi potrebno ukiniti vse donacije, rekel eno zelo pametno: »Vsakokrat, ko kdo kaj trdi v enem stavku, bi mu rekel, da to utemelji na eni strani.« Na Twitterju ti ni potrebno nič utemeljiti, enostavno kar napišeš. Skratka bevskaš!

Zadnjič sem se z nekom pogovarjala o tem koliko ljudje berejo oziroma kaj ljudje berejo. Takrat, ko sem bila na Mladini, je imela približno 25 tisoč naklade. Potem, ko je bila Roška, smo pridrveli do 90 tisoč. Recimo Nedeljski dnevnik je takrat imel bajnih 240 tisoč naklade, Jana 90 tisoč naklade. Zdaj pa vidimo, kako so naklade padle in je idealno, kar je nad 20 tisoč. Kaj ljudje berejo? Tisto, kar berejo na hitro, so spletne strani in socialna omrežja. Če pogledam sebe, kako berem spletne strani, preberem naslov in fleš, potem pa odebeljene vsebine, ker nimam potrpežljivosti, da bi na spletu brala dolge članke. Torej se samo informiram!

Ko sem se odločila, da se pridružim skoraj milijonu Slovencev, ki uporabljajo FB, sem se najprej vprašala, kaj bom delala na FB – u.

Ne bom objavljala svojih fotografij, niti hišnih ljubljenčkov, sončnih zahodov, rož tudi ne, ampak delam svoj dnevni časopis. Objavim tisto, kar mislim, da je za tisti dan relevantno. To so v bistvu tudi moji dnevni komentarji.

S tem, da na objavljeno ne dajete svojih komentarjev, dajete prostor bralcem, da si ustvarijo lastno mnenje?

Prijatelj me je vprašal »Zakaj ne pišeš svojih komentarjev?« Komentar je moj izbor, z njim komentiram. Vse, s čimer se ukvarjam, se ukvarjam aktivno. Sicer pa sva po mojem midva z Leonom (Leon Magdalenc, mož) med redkimi slovenskimi družinami, ki imajo naročeno Delo in Dnevnik ter ob sobotah še Večer.

Niste navdušeni nad branjem z elektronskega bralnika?

Ne. Poleti hodimo na samoten otok in s sabo nesemo kupe knjig. Eno poletje sem si rekla, da bom začela brati na bralniku, ker vsakokrat s sabo nesem torbo knjig. Vzela sem Kindle, na katerega sem naložila knjige, ki sem jih hotela prebrati. V treh tednih nisem od naloženih knjig prebrala niti ene, sem pa prebrala knjige od vseh prijateljev, ki so jih vzeli s sabo.

Lahko za vas rečemo »enkrat novinarka, vedno novinarka«?

Vsekakor, mi je pa tudi študij prava prišel prav. Že v času študija moraš vedeti kaj je pravni sistem, pravni red, ki mora držati. Skozi sito, ki ga naredijo sistemski zakoni, ne sme pasti noben drug zakon. Študij prava ti da neko vrsto sistematike in analitičnosti, ti omogoča presojo kaj je prav in kaj ne, kaj je pravično in kaj ne, veš kaj je pravni red in kako si sledijo zakoni.

Kako pa čutite svoje korenine, doto prednikov?

Gre za srečno mešanico, očetova mama je bila mešanica madžarske Židinje in ciganke, mama pa je bila Gorenjka iz Kranja. To gorenjsko linijo prepoznavam v temu, da nikoli ne vržem stran hrane. No, včasih, ampak mora biti res pokvarjena.

Kako ste si uravnali življenski kompas?

Moja največja življenjska prednost je, da živim v nekem ravnotežju. Poleg tega, da sem rekla, da mi nikoli v življenju ne bo dolgčas.

To pomeni, da ste odprti za nove življenjske izzive?

Imam prijatelja, ki je analitični psihoterapevt. Če ne bi študirala prava, bi študirala psihologijo in potem psihijatrijo. Ta prijatelj mi je povedal o terapevtskih skupinah s katerimi najraje dela. Razlagal mi je, kako te skupine delujejo in prva stvar, ki sem jo ob tem pomislila, je bila, da mogoče ne bi bilo slabo kdaj iti v kakšno tako skupino, ker se tako lahko predvsem veliko naučim o sami sebi. Razložil mi je, da znotraj skupine spoznavaš svoje reakcije, si jih znaš razložiti in poskušaš tudi spremeniti svoje vedenje. A ne v tem, da si nov človek, ampak, da poskušaš svoje reakcije prilagajati samemu sebi, da si s sabo bolj zadovoljen. 

Govorite o samovzgoji?

Bila sem prepričana, da človek lahko vzgaja sam sebe, ampak prijatelj pravi, da je najvažnejše obdobje v življenju otrok prvih šest mesecev, ker otrok takrat intuitivno čuti obnašanje v okolju, kjer raste. Potem pa je pomembnih prvih šest let. Rekla sem mu, da imam v mislih to, da z analizo samega sebe ugotoviš, kaj je bilo narobe in tako poskušaš samega sebe korigirati. Na to mi je odgovoril, da nekatere stvari lahko korigiraš, nekaterih pa nikoli, ker so naše reakcije v principu čustvene. Če vnaprej predvidevaš neko okoliščino, nek odnos, potem se lahko v naprej pripraviš na to, da na tisto, kar te običajno zmoti, ne odreagiraš, ker take svoje reakcije ne maraš. So pa nekatere reakcije neobvladljive. Zame je bila razodetje Freudova knjiga, K psihopatologiji vsakdanjega življenja. V njej opisuje zgodbo ženske, ki ji je pri možu šlo neizmerno na živce to, da je z zobmi trl orehe. Po pogovoru je ugotovila zakaj. To isto je počel tudi njen oče, ki ga ni marala. Tako si je znala razložiti svojo reakcijo. Zato so terapevtske skupine tako zelo koristne, spoznavaš sebe, korigiraš svoje reakcije in si tako tudi bolj zadovoljen sam s seboj, kar je za življenje zelo bistveno.

Ljudje potrebujemo drug drugega?

Odnosi z ljudmi se mi zdijo zelo pomembni, predvsem pa se mi v odnosih zdi najpomembnejša toleranca.

Ne moremo živeti brez ljudi, vsaj jaz ne.

In takrat, ko sem se upokojila, sem se vprašala, kaj bi mi lahko manjkalo. Lahko se mi zgodi, da bi mi manjkali socialni stiki, in rekla sem si, da se bom vsak dan z nekom dobila. To je predvsem aktiven odnos, ljudje pa na to pozabljajo in rečejo »Glej, če me nihče ne bo poklical, me pač ne bo.« Ne, to ni to, pa ti koga pokliči. Imam pa zdaj, ko je korona, težave s telefonsko komunikacijo, ker je samo ta.

Skupina je nekaj, kar je v življenju najbolj pomembno, ker smo vedno v skupini: doma je skupina družina, potem je skupina v šoli, skupina je družba, delovno mesto... In v skupini moraš znati funkcionirati.

Je pester nabor služb, ki ste jih opravljali, prav tako odraz vašega aktivnega pristopa do življenja?

Ena od zadev, ki sem si jih v življenju obljubila, je bila, da bom, ko mi bo v službi postalo dolgčas, v smislu dela in ljudi okrog sebe, zamenjala službo. In sem jih. Kakšnih deset. Ko mi zjutraj ni več bil izziv vstati, ne iti v službo, sem vedela, da je čas, da grem.

Ko sem nehala delati na Mladini, sem potem šla na Telex, zadnji politični tednik, ki so ga potem ukinili. Potem smo na televiziji delali oddajo Studio City. Imeli smo velike načrte, da bomo prevzeli drugo televizijsko mrežo. Naredili smo program, se že ukvarjali z oddajami, potem pa je prišla vojna, vmešala se je politika, ni bilo denarja ... Razšli smo se in odločila sem se, da se z novinarstvom ne bom več ukvarjala. Šla sem na področje odnosov z javnostmi, ki so se takrat šele začeli razvijati. Delala sem na Pristopu in potem bila dolga leta »freelancer«, danes bi temu rekli prekarc. Potem je prišlo obdobje, ko si tako komaj preživel, sprejela sem vabilo Ministrstva za zdravje, kasneje sem šla na Gospodarsko zbornico, na Mercator, in od tam k Majdi Širca, ki je postala ministrica za kulturo, in vodila službo za odnose z javnostmi. Ko se je zamenjala politična opcija, sem morala za nekaj časa na Ministrstvo za gospodarstvo. Ko pa je Boštjan Jazbec postal guverner Banke Slovenija, sem šla na banko. To je bila moja zadnja služba in res sem vesela, da se je moja delovna pot končala tam. Bili smo nerazdružljiva delovna in prijateljska skupina. Imenovali so nas – guvernerja, šefico kabineta, njegovega svetovalca za razvoj in mene, banda četverice. Pet let smo bili skupaj 10 ur na dan in premlevali vse, kar se je dogajalo, od dnevne politike do knjig.

Vas je v nove delovne izzive gnala radovednost?

Ko sem šla na Ministrstvo za zdravje, sem si rekla, da me zanima, kako zdravstveni sistem deluje. Še danes sem prepričana, da je javno zdravstvo, poleg šolstva in socialne politike, nekaj najboljšega, kar nam je ostalo od prej. O potrošništvu sem se vse naučila na Mercatorju.

Potrošništvo me neizmerno živcira, tako kot veliki nakupovalni centri z nekaj metri slabega jogurta. Najstarejša obleka, ki jo imam je stara 35 let.

Ne kupujem stvari po pet evrov, ker vem, da mi bodo razpadle čez par tednov. Ne kopičim stvari doma, razen knjige. Ko me je Boštjan Jazbec povabil na Banko Slovenije, sem si rekla, zakaj pa ne, o finančnem svetu ne vem nič. Zdaj vem, kdo vrti svet, kapital in multinacionalke. V tem trenutlu farmacevtske in spletne. Mi je pa nerazumljivo in povsem proti pravilom, da zdaj, v času pandemije, borze in banke delajo boljše kot kdajkoli in se finančni trgi niso sesuli.

Novinarstvu niste povsem obrnili hrbet?

O ne! Zdaj delam za Obalo plus, brezplačen mesečnik, ki izhaja na obali v bajni nakladi 30 tisoč in ga dobivajo vsa obalna gospodinjstva na dom. Delam tudi za Ono, Ono plus in Outsider, izšla pa je tudi druga izdaja knjige Sedem žensk gre na večerjo. 

Kaj trenutno berete?

Ravnokar sem prebrala dve knjigi: Bridkost je stvar s peresi, Maxa Porterja in Raztrgajmo nebo, Paola Giordana. Zelo različni knjigi, ampak obe tako tankočutni. Uživam v branju dobrih knjig, če so debele še posebej.  

Nam še kaj poveste o prijateljstvu in kuhanju, ki sta »dobila« svojo knjigo Sedem žensk gre na večerjo?

Zgodba je v bistvu preprosta. Sedem žensk, sedem prijateljic se je nekaj let vsak mesec dobivalo na večerji. Potem pa sem rekla, drage moje, tako dobro kuhamo, da bi bilo škoda, da ne bi vsaj receptov delile še s kom. Napisale smo knjigo, ki je nekakšen rašomonski pogled na naše skupne večerje, dodale smo recepte in Majdine akvarele. Da je knjiga tako uspela, se moramo zahvaliti tudi oblikovalcu Boštjanu Botasu.

Zajemate žmohtno življenje s polno žlico?

Ja in zato se tudi ne bojim smrti.