Hana Stupica: Beseda umetnik je postala malodane zmerljivka

1. 3. 2021, 07:33 | Kariera | Vir: STA

                            Hana Stupica: Beseda umetnik je postala malodane zmerljivka (foto: STA/Tamino Petelinšek) STA/Tamino Petelinšek

Ilustratorka Hana Stupica, ki je nase opozorila že s prvo slikanico Rokavička, se zdaj predstavlja z novo - Zajčkovo hišico. V pogovoru za STA je spregovorila o svojem ustvarjanju. Med drugim je povedala, da ji je bližje kot umetnica izraz obrtnica, saj se zaveda, da ji fantaziranje o tem, kaj bo naslikala prihodnji mesec, ne bo prineslo kruha.

Hana Stupica se je rodila v umetniški družini leta 1988 v Ljubljani. Njena babica Marlenka in mama Marija Lucija se uvrščata med najvidnejše slovenske ilustratorke, njen dedek Gabrijel je bil eden vodilnih slovenskih slikarjev minulega stoletja, oče Jeff Pivač pa je grafični oblikovalec. Že med študijem na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je ustvarjala za reviji Ciciban in Cicido, že za prvi večji ilustratorski projekt, diplomsko delo, pa je leta 2014 prejela nagrado Hinka Smrekarja, najvišje domače stanovsko priznanje. Nagrado za slikanico Rokavička je prejela kot najmlajša dobitnica. Več priznanj, med drugim plaketo Hinka Smrekarja, je prejela tudi za Zgodbe za vina Fedora.

Pred dnevi je pri Mladinski knjigi izšla slikanica Zajčkova hišica, ki ste jo ustvarili s pisateljico Anjo Štefan. To je vaša druga slikanica po prvi, ovenčani s prestižno nagrado. Kako je bilo ustvarjati tokratno slikanico pod težo uspeha prve?

Vmes sem ilustrirala še Schönwerthove pravljice, ki so izšle leta 2017 pri založbi Miš, slikanica pa je to res moja druga. Moram priznati, da na nagrade kar pozabim, oziroma jih nimam pred očmi, ko ustvarjam. Pri tokratni slikanici sem se bolj obremenjevala s tem, da bodo liki, ki so tudi tokrat gozdne živalice, drugačni, kot so bili v prvi slikanici. Sicer sem jih v Rokavički zaradi bolj temačne vsebine slikala v bolj hladnih barvah, nenazadnje sem bila tudi mlajša in se je moj slog odtlej tudi malo spremenil. Se pa vselej trudim, da je vsak moj izdelek bolj kvaliteten od prejšnjega.

Je pa tudi vsebina slikanice veliko bolj prijazna, kot je bila pri Rokavički. Ta je nastala kot prevod ukrajinske pravljice, ki ima več različic in po najtemnejši na koncu od živali ostanejo le kožuščki. Kristina Brenkova je v prevodu poskrbela za prijaznejši konec, sama pa sem želela z ilustracijami povedati, da zgodba pač ni lepa.

Katera ilustracija vam je pri tokratni slikanici povzročala največ preglavic?

Ilustracija zajčkove hišice pred poplavo in njegove nove hišice. S hišicama sem imela težave že, ko sem pripravljala tri ilustracije za to pravljico, ki je izšla v antologiji Anje Štefan Svet je kakor ringaraja. Nikakor si nisem mogla predstavljati hiške, v kateri naj bi stanoval zajček, saj zajci ne živijo v hišah. To sem potem nekako rešila s tem, da sem jo umestila v zavetje dreves in njihovih korenin.

Za Zajčkovo hišico ste najprej ustvarili lutke za predstavo v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Kako je v različnih medijih ustvarjati iste like?

Za predstavo sem ustvarila celotno likovno podobo. Scene, ki je sestavljena iz metrov dolgih lesenih plošč, ni bilo tako zabavno delati, medtem ko sem pri ustvarjanju lutk in njihovem oblačenju zelo uživala. Že kot otrok sem večkrat ustvarjala lutke. Mama in babica sta velikokrat kaj ustvarjali iz fimo mase, mama je med drugim študirala modno oblikovanje in je tako ves čas šivala. Tako sem tudi jaz šivala oblekice za svoje plišaste igrače. Ustvarjenje lutk mi je bilo v veliko veselje.

Vaši liki večinoma prihajajo iz živalskega sveta. V nekem intervjuju ste dejali, da neradi upodabljate otroke...

Živali rada rišem. Ljudi upodabljam res redko, sem jih pa naslikala denimo za etikete na vinskih steklenicah oziroma za Zgodbe za vina Fedora.

Večkrat dobim prošnjo, če bi portretirala kakšnega otroka oziroma ga vsaj umestila med svoje živalce. In moj odgovor je ne. Za to obstajajo drugi ilustratorji, jaz pa sem čisto zadovoljna z upodabljanjem živali in starejših ljudi. Rada imam grotesko v slogu nemške renesanse, ki nikakor ne pritiče majhnim, ljubkim otrokom.

Punčke menda rišete podobno ko vaša mama? Verjetno vas na njo še marsikaj veže? Menda še vedno uporabljate njene barve?

Sprijaznila sem se, da bodo nekatere moje stvaritve podobne maminim, saj sem rasla ob njenem ustvarjanju. Tako so denimo punčke in punce, ki jih rišem, podobne njenim, ker mi je bila kot otroku njena punčka najlepša na svetu. Kot deklica sem večkrat strmela v te punčke in tudi sama risala princeske. In ta podoba melanholične punčke je še vedno v meni, kar se odraža tudi pri mojem ustvarjanju.

Podobno je z materiali, saj uporabljam mamine barve. Uporabljam sicer malce drugačno barvno skalo, ampak rjave barve so enake pri obeh. Babica je v svoji dolgi karieri preizkusila več načinov in slogov, jaz pa se še kar držim ustvarjanja v temperi, gvašu, akvarelu in pastelu, ki so bili blizu tudi moji mami.

Doživljate slikarsko tradicijo v svoji družini kot breme ali priložnost?

Kot oboje. Včasih je naporno, ker se od mene pričakuje, da bo vse, kar naredim, odlično. Morda mi priimek lahko odpre kakšna vrata več, vendar pa obenem včasih ljudje mislijo, da za mojim ustvarjanjem stoji denimo babica. A jaz ji svoje ilustracije pokažem šele, ko so končane. Pa tudi sicer ustvarjam marsikaj, česar mama in babica nista imeli možnosti.

Nekoč ste omenili, da je vaša babica žalostna, ko rečete, da niste umetnica ampak obrtnica.

Izraz obrtnica uporabljam zato, ker je beseda umetnik postala malodane zmerljivka. Nekoč, denimo v času moje babice in dedka, je bil umetnik cenjen, danes pa ljudje umetnike enačijo z brezdelneži, kar je za večino daleč od resnice. Zame številni mislijo, da sem privilegirana, če ne zaradi priimka pa zato, ker imam svoj majhen atelje. Vendar moram za to, da si lahko plačam položnice, ves čas delati. Zavedam se, da mi fantaziranje o tem, kaj bom naslikala prihodnji mesec, in filozofiranje o lastnem likovnem izrazu do onemoglosti, ne bo prineslo kruha.

Kot otrok si nisem želela postati umetnica, saj sem pri svoji mami, ki je bila na vrhuncu svoje kariere nekje v 90. letih prejšnjega stoletja, opazila, da je bilo njeno ustvarjanje premalo cenjeno. Tako mama kot babica sta eno knjigo ilustrirali po pet let, ta dela so res monumentalna in kot taka bi morala biti - glede na trud in uporabljen čas - plačana neprimerno več.

Umetnostna zgodovinarka Judita Krivec je o vašem ustvarjanju med drugim zapisala: "Sanjarije Hane Stupica prinašajo tako daljne reminiscence na klasične pravljice iz romantičnega 19. stoletja, obenem pa ikonografske vzorce sodobnih urbanih mitov iz stripa in animiranega filma". Uporabljate sodobno tehnologijo Poveste kaj več o tem združevanju?

Tehnologije, razen za retušo, pri ilustraciji ne uporabljam, šele pred kratkim sem narisala prvo digitalno ilustracijo. Bolj se trudim, da bi ilustracija prišla na različne medije, babičine ilustracije sem denimo predelala v nogavice. Imam tudi spletno trgovinico, trenutno se ukvarjam z razpošiljanjem paketov svojih izdelkov.