Jože Kralj: »Ko gost sede za našo mizo, ve, kaj bo dobil. Ne gre za pijačo, dobil bo prijeten odnos.«

Kako gledate na svoj poklic, kako ga doživljate?

Zame to sploh ni več poklic, nanj gledam kot na skrb za goste, da so vsi zadovoljni in se imajo dobro. Vzpostavil sem takšen odnos s strankami in mimoidočimi, s tistimi, ki jih že dolgo nisem videl ali jih poznam od prej, pa sploh ne prihajajo k nam ali s komerkoli, da se ustavimo, spregovorimo besedo, dve. V bistvu nič takega, o vremenu ali karkoli, samo, da se pogovarjamo.

Vidite vaše delo kot vzpostavljanje stika z ljudmi?

Tako je, ko strežem vzpostavljam stik z ljudmi, to je moja služba, ki se mi zdi fantastična. Ni mi odveč, vsa leta v službo hodim z veseljem, poznam težave vseh, vem kdo za kateri klub navija ... Ponavadi vsakomur rečem nekaj, da se nasmejimo, nič kar se dogaja v politiki, kar se dnevno piše v novicah, to nikogar ne zanima, saj si vsak lahko prebere sam. »Bleknem« karkoli mi pade na misel, kdaj prehitro, ampak vedno izpeljem na hec, mora biti hec, kdaj tudi črni humor.

Se hecate tudi na svoj račun?

Še največ se hecam na svoj račun. Zdi se mi, da ni naboljši humor tisti, ki ga prebereš, ampak nekaj iz doživetega, kar je po eni strani lahko tudi smešno. Dostikrat pripovedujem povsem resnične zgodbe, ki so se zgodile meni ali komu drugemu, ki jih nekako obrnem na hec in izpade fantastično. Tako je dobro za pogovor, vsi se nasmejimo in vsak se najde nekje v temu.

Kako si razlagate to, da imate veliko stalnih strank?

Imam precej zapisanih telefonskih številk naših strank in mnoge tudi pokličem, ker nekateri nimajo spleta, da bi pogledali kaj ponujamo za kosilo, napišem jim sporočilo »Danes je filana paprika.« Natančno vem kaj ima kdo rad, kaj si želi, o kateri hrani dolgo časa sanja ... Poslušam želje gostov, ko rečejo »O, tega pa že dolgo niste imeli,« in se pogovorim s kuharicami. Zdi se mi, da sem jim uresničil eno majhno željo, ki ni nekaj velikega. V vsakem primeru to skuhamo, s tem, da jih obvestim, jim uresničimo majhne želje. Zdi se mi, da je že ogromno narejenega, če je človek sit in ni žejen, če pa še poje hrano, ki si jo že dolgo želi, je »bomba«.

Se pri vas ljudje počutijo domače?

Zelo se počutijo domače, že nekajkrat sem rekel, da je pri nas kot v varni hiši. Ogromno ljudi poznam in tudi s starejšimi, s katermi bi se ponavadi vikal, sem po tolikšnem času na ti. Starejši zaslužijo spoštovanje in poseben odnos, ampak smo na ti in natančno vem, kaj je kdo delal, kje je bil, kaj bo počel, o njegovih počitnicah... Odnos je še vedno stranka – gost, a hkrati prijateljski. Ne bomo se zmenili, da se kje dobimo, da bi se pogovarjali še naprej, ampak tukaj se pogovarjamo kot bi bili stari prijatelji s katerimi se lahko pogovarjam povsem vse.

Se kdaj počutite kot svetilnik sredi mestnega vrveža?

Imam občutek za ljudi, pa tudi že na začetku moje delovne kariere so me navajali na humor, ki ga uporabljam.

Kje ste začeli delati?

Začel sem pri 17 letih v Gostilni pri Micki. Takoj po opravljenem pripravništvu sem se tam tudi zaposlil in delal 10 let. Takoj sem se navadil na dren, reagirati pod pritiskom, na to, da si delo organizaciram že v glavi, da se ne razburjam za vsako stvar, če gre kaj narobe ... Bil sem najmlajši v kolektivu, vsi so bili nad mano s tem, da so večinoma bile ženske, imeli pa smo humor in se zabavali. Navadile so me, da se stalno delam norca iz sebe, iz njih, iz vsega, da je vse lahko zabavno, da tudi, če čaka 100 ljudi in imam ogromno dela, lahko vse naredim z lahkoto. Zato me gostje nikoli ne vidijo z jeznim obrazom, ker razčistim v glavi, kaj je potrebno narediti prej. Če bom delal z jezo, mi bo šlo vse narobe, če pa bom delal z nasmehom, se hecal in gostu rekel: »Saj bo, ste tretji v čakalni vrsti,« kot nam rečejo po telefonu, stvari nekako stečejo.

Nekaj rečeš, da gost ve, da sem ga opazil, a bo malo za počakati, ker je dren, na koncu pa bo vse tip top.

Imate kdaj občutek, da ste gostom tudi neke vrste terapevt?

Z gosti se ogromno pogovarjam, včasih zaradi tega delo malo trpi. Poslušam in čakam, da gost pove vsaj bistvo do konca in ga šele potem prekinem. Ne vem, kje ti ljudje živijo, približno vem, s čim se ukvarjajo. Včasih mi kdo za koga reče, da je bogat. Mislim si: naj bo, če je prijazen, sva lahko na istem, če pa je nesramen, ne bova na istem. Vseeno mi je, ali ima gost v žepu evro ali milijon.

Si vsak zasluži vašo pozornost?

Ko se gost usede pri nas, natančno ve, kaj bo dobil. Ne gre samo za pijačo, dobil bo prijeten odnos. K nam bi z užitkom hodil na kosilo ali zvečer na pijačo, ker vem, kaj bo dobil. Dobil bi odnos, dobro postrežbo, kar mi je najbolj pomembno, in vedel bi približno, kaj bo za jesti in piti. Naše nepisano pravilo je prijaznost, urejenost, vsak gost je tretiran kot kralj, ne glede na to, kaj naroči.

Mogoče kdaj ni videti tako, a tukaj dam vse od sebe in to ve tudi šef ter me pusti pri miru. Včasih mi pokaže, da grem malo naokoli. Verjetno sem tudi zato tako sproščen, ker imam mir. Nimam nobenih težav, vzpostavili smo takšne odnose, da vse funkcionira, ni kreganja, ni pritiska, vsem nam je cilj, da je gost zadovoljen.

Vas gostje s čim prizadenejo?

Mene ne, verjetno sem kdaj kaj takšnega doživel, a je od tega že dolgo. Vsak gost je drugačen, noben ni enak, a za vsakogar najdem način, kako se bom z njim pogovarjal. Opazim kdaj človek potrebuje mir, kdaj potrebuje drobno gesto, samo, da mu nalijem kozarec vode, naredim nekaj, da od vzadaj začuti nekaj kot sapico.

Imate dober občutek za ljudi?

Ja in tudi na hitro jih preberem, že po prvem pozdravu, čeprav se to morda sliši smešno.

Kdo so vaši gostje?

Večinoma k nam prihajajo domačini. Ne samo ti, ki delajo v bližini, pridejo tudi od daleč, tudi tisti, ki jih že lep čas ni bilo. Če pa se jih spomnim - ali kaj so pred enim letom pili -, jim to zelo veliko pomeni.

Se vam je v mladosti sanjalo, da vas bodo ljudje tako veseli?

Moje sanje so bile, da bom kuhar, od vrtca sem bil zaprisežen, da bom kuhar. Oče je bil mehanik, želel je, da skupaj »šraufava«, še zdaj mi to očita. Mene to ne zanima, še to me ne zanima kakšen avtomobil imam. Pomeni mi, da imam v njemu CD – predvajalnik za poslušanje glasbe in klimo. Ko sem se vpisal na šolo, sem imel toliko pik, da sem lahko šel za tehnika, da sem lahko kuhar in natakar. Delal sem tudi v kuhinji.

Ampak?

Takrat je bilo tako, da smo začetniki morali na dan olupiti in narezati 20 kg čebule in 40 kg krompirja, speči po 150 palačink ... To je dovolj, da te mine želja do kuhanja, vedeli smo tudi, da ne bomo napredovali, ker smo lahko napredovali samo »na zrezke«. Sicer še vedno rad kuham, a doma. V strežbi pa je bilo lepo, počutil sem se prijetno, saj sem bil urejen, z metuljčkom, ljudje pa so me spoštovali. V kuhinji je večji pritisk, kuhar mora stati za krožnikom.

Natakarju ni potrebno stati za tistim, kar prinese gostu?

Veš kaj prineseš, ker prej poskusiš, se o tem pogovarjaš.

Kaj pa prehojeni kilometri ob strežbi?

So kilometri, ampak malo moraš biti tudi pripravljen, ker te to izčrpa, saj je vročina, hladno, veter ... V vsakem primeru moraš biti zunaj ali notri. Pozimi je notri vroče, vseeno pa moraš biti urejen. Poleti je zunaj 30 stopinj in prav tako moraš biti urejen. Me je kdaj kdo videl, da strežem v majci? Ni. Ko pridem do gosta urejen, gotovo gostu vzbujam drugačen občutek.

Je precej nepredvidljivih trenutkov?

Ogromno jih je, mogoče se sliši monotono, da delam od 10.00 do 17.00, pa ni. Recimo prideta dve, ki ju že dolgo ni bilo, pa tisti, ki so že včeraj bili tukaj in od njih slišim kakšno drugo zgodbo. To se obrača. Ogromno različnih ljudi pride. V službo pridem brez težav, ko grem domov, pa je glava prazna.

Se doma ne obremenjujete s službo?

Službe ne nosim domov. Popoldne se doma ne spomnim na službo, da bi rekel, da bi lahko kaj bolje naredil ali, da me je nekaj zmotilo, da sem kaj pozabil. Ne, ker vem, da sem tisti dan naredil vse tako, kot je potrebno. Dal sem vse od sebe, če sem pa kaj zafrknil, bom popravil ali sem že uredil. Z ženo se ne pogovarjav o službi. Zame je služba kot balonček, kjer se vse zgodi in ostane notri.

Kako ste prišli v Dvorni bar?

Šef me je povabil. Njegova žena me je videla, ko sem delal v Čolnarni in rekla, da je 'tam en zelo prijazen, ki zna delati z ljudmi'.

Enkrat me je prišel pogledat, dala sva si roko, nato sem prišel sem in ostal. Imel sem ogromno priložnosti, da bi menjal službo, česa si sploh ne predstavljam, ker sem vezan na goste.

Bi jih pogrešali?

Tu me najbolj zadržujejo gostje, naš odnos, ki mi daje veselje do dela. Pri nas je prva stvar, ki jo gost dobi na mizo voda, ni pomembo a je naš, a je tujec ali bo pil kavo ali jedel, vsak gost dobi steklenico vode, ki jo natočim v kozarec. Takrat je gost sprejet in lahko preidem na naročilo.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord