Kaj je sindrom prevaranta in zakaj je čas, da opravite z njim

25. 6. 2020, 07:30 | Kariera | Piše: Maja Fister
Kaj je sindrom prevaranta in zakaj je čas, da opravite z njim (foto: Unsplash) Unsplash

Se vam je na karierni poti že kdaj zgodilo, da vas je prevzel občutek, da ste vredni precej manj, kot to meni okolica? V poslovnem svetu sindrom vsiljivca, oziroma prevaranta sploh ni nobena redkost.

Sindrom prevaranta, oziroma vsiljivca (ang. Impostor syndrome) je občutek, da ste nekje, kjer si ne zaslužite biti. Gre za dvom v lastne sposobnosti in dosežke, strah, da vas bo okolica prepoznala kot "bleferja", vsiljivca ali prevaranta. In to najpogosteje nima nobene zveze z vašimi dejanskimi sposobnostmi.

Prepričanje, da je za uspeh zaslužna sreča, ne dejanske sposobnosti

Gre za strah – najpogosteje povezan s karierno potjo –, da bi vas okolica razkrinkala in ugotovila, da v resnici sploh ne veste, kaj počnete. Tako bi odkrili, da ste v resnici prevarant, vsiljivec, ki si ne zasluži mesta za "omizjem". Pogosto tak strah nima nobene zveze z dejanskimi zaslugami za uspeh. Takšne dvome pogosto občutijo osebe, ki so pravzaprav zelo kompetentne. Posamezniki, ki trpijo za sindromom vsiljivca pogosto zasluge za svoje uspehe pripisujejo goli sreči. Hkrati pa so prepričani, da okolica zmotno misli, da so bolj inteligentni, kot se zdijo sami sebi. 

Za prevarante se imajo tako ženske kot moški

Prve raziskave so sindrom vsiljivca opažale predvsem pri ženskah na višjih položajih, a kot se je izkazalo pri obširnejših poznejših študijah, za tem trpijo tako ženske kot moški.

Termin sta v svojem članku na to temo že leta 1978 prvič zapisali Dr. Pauline R. Clance in Dr. Suzanne A. Imes. To sta definirali kot fenomen, ko se posameznik čuti kot intelektualni prevarant, "blefer". Pojav sta raziskovali skozi intervjuje s 150 ženskami na visokih položajih. Vse so imele visoko izobrazbo in so veljale za strokovnjakinje na svojem področju z odličnimi dosežki. Številne so svoje uspehe priposovale sreči in menile, da okolica precenjuje njihovo inteligenco ter sposobnosti. 

Sindrom so raziskovalci povezali tudi s simptomi depresije, aksioznosti in šibke samozavesti ter stresom. Novejše študije so sindrom vsiljivca označile za fenomen, s katerim se soočajo številni posamezniki, a ne šteje med duševne motnje. Čeprav je sam termin v rabi že več let, pa se o njem glasneje govori šele zadnja leta, ko se ljudje tudi več pogovarjamo o svojih občutkih in vrednosti na delovnem mestu. 

Se prepoznate? 

Kako torej oceniti, ali za njim trpite tudi sami? Dr. Clance je že leta 1985 postavila lestvico šestih karakteristik, ki določajo ljudi, ki se najdejo v tem. Med njih spada goreča potreba po tem, da bi bili posebni in najboljši, strah pred neuspehom in neizpolnitvijo pričakovanj, nenehno nezadovoljstvo nad lastnim delom, zanikanje lastnih sposobnosti in zanikanje pohval, pripisovanje uspehov zunanjih dejavnikom, občutek strahu ali krivde ob uspehu, zastavljanje nerealnih ciljev in razočaranje, ko teh ne dosežete ... Če se prepoznate vsaj v dveh karakteristikah, verjetno veste, o čem govorimo. 

5 tipov sindroma vsiljivca

Morda vam pri soočanju s to težavo pomaga identificiranje skupine, v kateri se najdete. Da ima pojav več razsežnosti, je v svoji knjigi opredelila tudi Valerie Young, ki je sindrom razdelila na 5 tipov. Med njimi so: perfekcionist, superženska/supermoški, naravni genij, solist in strokovnjak. 

Študije kažejo, da na neki točki svoje kariera za sindromom prevaranta trpi več kot 70 odstotkov zaposlenih! Ta fenomen je sicer možno zaznati v različnih okoliščinah. Najpogosteje je to v novem okolju, na delovnem mestu, v akademskih vodah, med socialnimi interakcijami in v razmerjih – tako romantičnih kot drugih. 

Pri razmerjih se ljudem pogosto zdi, da niso dovolj dobri in ne dosegajo pričakovanj prijateljev ali partnerjev. Pojav je pogost tudi v izobraževalnih ustanovah, kjer se študentje primerjajo s sošolci, se presprašujejo, ali so upravičeno dobili svoje mesto na tej ustanovi ali določeno dobro oceno in podobno.

Od kod izvira? 

Različne študije so iskale izvor takšnih občutkov. Veliko mero pri tem imajo že sama vzgoja in pričakovanja, ki jih do posameznika goji družina. Tudi to, ali so odraščali v veri, da so sposobni mladostniki ali so bile njihove sposobnosti pogosto kritizirane.

Čeprav sindrom vsiljivca ne velja za duševno motnjo, pa lahko močno vpliva na posameznika. Zato je pomembno, da se o tem več pogovarjamo – saj glede na statistiko pojav nikakor ni redek. To, da prepoznamo, da gre za neupravičene dvome vase, je prvi korak na poti do lepšega jutri. Tudi to, da pogosteje zaupamo v svoje sposobnosti in si priznamo uspehe, ne da bi iskali razloge, zakaj si priznanja za dobro opravljeno delo ne bi zaslužili. 

PREBERITE ŠE: Kako odgovoriti na 5 težkih vprašanj na razgovoru za službo in pustiti dober vtis ALI Nina Majcen: Tista podjetnica, ki v krizi podira rekorde in razvija posel

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Maja Fister
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri