Najboljši šefi so 'skromni narcisi', kažejo študije!

Povzeto po Adamu Grantu

24. 11. 2019, 13:14 | Kariera | Piše: Nataša Zupanc
Najboljši šefi so 'skromni narcisi', kažejo študije! (foto: profimedia) profimedia

In ne, ne gre za oskimoron. ’Skromen narcis’ uteleša kvalitete najboljšega vodje, ki si ga uspešna podjetja lahko samo želijo. Organizacijski psiholog Adam Grant je v podkastih na ideas.ted.com tudi pojasnil, zakaj je temu tako.

Skupina raziskovalcev je pod drobnogled vzela podjetja, ki se jim je uspelo uvrstiti na prestižni seznam najboljših ameriških podjetij Fortune 100. Zanimalo jih je, ali delavci v teh podjetjih bolje delajo, če jih vodijo ambiciozni narcisi ali dobrohotni skromneži. Rezultati so bili nadvse zgovorni.

Izkazalo se je, da so najmanj učinkoviti narcisi, njihovi zaposleni so največ časa zapravili za klikanje po spletu in si jemali najdaljše odmore. Po drugi strani so zaposleni s skromnim šefom bili nekoliko bolj produktivni, opravili so več klicev s strankami in si vzeli manj odmorov.

Kakšni so torej najboljši šefi?

Izkazalo se je, da se z najvišjo produktivnostjo zaposlenih lahko pohvalijo le vodje, ki premorejo obe osebnostni lastnosti. Raziskovalci so jim zato nadeli ime: skromni narcisi.

Nezdružljivo. Pa je res?

A kako je lahko nekdo hkrati narcis, pa vendarle skromen? Lastnosti se namreč zdita izključujoči. Pa sta res?

Narcisi verjamejo, da so nekaj posebnega in sposobnejši od drugih, medtem ko skromneži vedo, da so tako kot vsi drugi zmotljivi. Skromni narcis bi bil tako lahko nekdo, ki premore najboljše iz obeh svetov: ima drzne vizije in zamisli, hkrati pa se zaveda svojih slabosti, zato se je pripravljen učiti iz svojih napak.

Skromni narcisi tudi nimajo zgolj najbolj produktivnih zaposlenih. Praviloma tudi sami veljajo za najbolj učinkovite – naj si bo v ZDA ali na Kitajskem (kar so potrdile podobne študije iz tistih koncev sveta).

Skromni narcisi so bolj karizmatični, njihova podjetja pa veljajo za ena izmed najbolj inovativnih.

Narcizem človeka naredi za bolj samozavestnega, saj verjame, da je sposoben velikih del.

Takšen je bil Steve Jobs, brez katerega megalomanske drznosti bi svet nikoli ne spoznal blagovne znamke Apple. Ker ljudi v obče fascinira samozavest, so prav narcisi tisti, ki pogosteje napredujejo po hierarhični lestvici ali pa so izvoljeni na pomembne politične položaje v državi.

Po drugi strani pa je narcizem lahko tudi nevaren.

Študije kažejo, da v IT podjetjih, ki jih vodijo narcisi, produktivnost močno niha. Narcisi so namreč nagnjeni k pretirani samozavesti, zaradi česar zavrnejo vsako (tudi upravičeno) kritiko in podležejo (tudi preuveličani) hvali. Okoli narcisov vedno kar mrgoli prisklednikov in kimavčkov, veliko prepogosto pa narcise zanese še v polje neetičnega vedenja, kar se v političnem kontekstu rado zaključi s škandalom in prisilnim sestom z oblasti (v stilu Richarda Nixona in Billa Clintona).

Povsem drugače pa je, ko k toksičnemu narcizmu dodamo ščepec skromnosti, ki samozavest zdravo prizemlji, človeka pa odpre za kooperativnost z drugimi. Takrat se zgodi velika čarovnija.

3 sklopi nujne skromnosti

Organizacijski psiholog Adam Grant je skupaj strnil tri izjemno pomembne sklope skromnosti, ki so hkrati garant uspeha vodstvenega kadra in podjetja.

Prva je: skromnost glede svojih idej.

Dober vodja bo o slabostih svoje ideje odkrito spregovoril. Zgodi se, da se mu slušatelji, naj si bodo to zaposleni, investitorji ali direktorji, nato raje, kot da bi še sami iskali pomankljivosti v predlogih, pridružijo v iskanju rešitev.

Raziskava, ki to potrjuje: Študija uspešnosti zaposlitvenih pogovorov je pokazala, da so zaposlovalci bolj naklonjeni kandidatom, ki svoje slabosti odkrito priznajo. Seveda pa so tu tudi omejitve. Eno je, če priznate, da ’da delate preveč in da vam stvari včasih pridejo do živega’, nekaj povsem drugega pa, če poveste, da ’ste nezaposljivi in da še vedno živite pri mami’.

Druga je: skromnost glede lastne izvedbe

To pomeni, da se zavedamo, da včasih svojih ciljev ne bo sposobni izvesti, da tudi mi delamo napake in da se tudi nam lahko zgodi, da popolnoma odpovemo.

Primer iz prakse, ki to potrjuje: Po enem od sestankov na sedežu Facebooka je Carolyn Everson, podpredsednica marketinga pri Facebooku, objavila šefovo oceno njenega dela na zaprto facebook skupino z 2400 zaposlenimi na Facebooku. Z objavo je želela zaposlenim povedati, da tudi ona ni popolna, da pa se je pripravljena truditi, da bi bila boljša. Odziv, ki ga je njena objava sprožila, je nato presenetil tudi njo samo. Naenkrat so isto pričeli objavljati tudi drugi menedžerji podjetja, saj jim je postalo jasno, da bi tako lahko ojačali kulturo učenja in razvoja znotraj podjetja.

In tretja: kultura skromnosti v podjetju

Vrlina skromnosti mora biti v prvi vrsti prisotna tudi na ravni podjetja. Zaposlovalci so namreč nagnjeni k temu, da zaposlujejo ljudi, za katere se zdi, da so skladni s kulturo, ki vlada v njihovem podjetju. Da bi torej k sebi pritegnili resnično najboljše, mora zatorej v podjetju že pred tem vladati prepričanje, da vedno obstaja prostor za izboljšanje in rast. Še več. Samo podjetja, v katerih že vlada kulturna skromnost, so se sposobna zavedati, da v nekem trenutku ne premorejo točno določenega znanja in nato sprejeti logični ukrep, da takšno pomoč poiščejo.

Primer iz prakse, ki navdihuje: Ko se je Larry Page vrnil na direktorski stolček Googla, je povedal, da ni dobro prenašal statusa ’muzejskega eksponata’: »Velike kulture na stagnirajo. Velike kulture evoluirajo.«

Trpko zdravilo za Steva Jobsa

Za sklepno misel še lekcija, ki jo je na lastni koži izkusil veliki Steve Jobs. Ta se glasi:

»Četudi svojo kariero niste začeli kot narcis, vam uspeh lahko stopi v glavo. Da bi ohranili hladno glavo, se trudite okoli sebe imeti ljudi, ki so iskreni in ki vam bodo lahko brez strahu povedali, kar morate slišati.«

Slednjega se je moral zgrda naučiti tudi Steve Jobs, ko je leta 1985 zavrnil vse kritike in nato grdo pogorel s svojim prvim Mac-om. Zaradi svoje trdoglavosti je takrat izgubil celo mesto v lastnem podjetju, v katerega se je vrnil šele leta 1997.

Nekaj let kasneje je priznal: »Prepričan sem, da se revitalizacija podjetja ne bi nikoli zgodila, če me vmes ne bi odpustili. Ni bilo prijetno, ampak očitno je ’pacient to potreboval’.«

Nataša Zupanc
Redaktor in novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri