»Ne morete razumeti vzhodnih Azijcev, če ne upoštevate Konfucija!«

Michael Schuman

27. 4. 2020, 16:04 | Kariera | Piše: N.Z.
»Ne morete razumeti vzhodnih Azijcev, če ne upoštevate Konfucija!« (foto: profimedia) profimedia

Konfucij je brez dvoma eden od najpomembnejših osebnosti, kar ji je kdaj živelo. Njegovim naukom danes sledi skoraj četrtina svetovnega prebivalstva, ki živi na prostorih od severne Japonske pa vse tja do Jave in Indonezije, njegov vpliv pa je tako močan, da danes ni mogoče uspešno sodelovati s Kitajcem, Korejcem ali Japoncem, če razumeš starodavnih Konfucijevih idealov in se po njih tudi ravnaš.

Konfucijevi nauki so tako prepleteni v vsakdanje življenje več kot 1,6 milijarde ljudi, da je njih sledi mogoče najti povsod.

Njega vseprisotnost

Tako v ministrskih uradih in parlamentih, ’kjer so državnim uradnikom za vodilo pri političnih odločitvah in v odnosih do državljanov’, kot v prostorih upravnih odborov modernih podjetij in v gigantskih tovarnah, ’kjer si direktorji z njimi pomagajo pri poslovni strategiji in človeških virih’. Najti ga je mogoče v šolskih učilnicah, ’kjer učitelji v skladu z njimi vzgajajo svoje učence’, in v spalnicah, ’kjer se vsiljujejo možem in ženam’.

»Konfucij je vplival na to, kako vzhodni Azijci gledajo na demokracijo, vzgajajo otroke, izbirajo poklicno pot, se socializirajo v službi in razumevajo sami sebe. Ne moreš uspešno poslovati, se pogajati z državnim uradnikom, si razložiti težav, ki nastanejo v ljubezenskih zvezah, ali razumeti, kaj dandanašnji motivira vzhodne Azijce, če ne upoštevaš Konfucija,« je prepričan ameriški novinar Michael Schuman, ki je velik poznavalec azijske družbe in kulture, da pa je to lahko postal, se je moral najprej poučiti o Konfuciju.

O svojih spoznanjih je napisal dramatično biografijo, ki je že postala obvezno čtivo vseh, ki si v prihodnje želeli uspešno sodelovati z Azijci ali v njihovi sredini celo živeti.

V knjigi, ki je prav te dni izšla v slovenskem prevodu pri založbi Beletrina in je na voljo tudi v svoji elektronski različici, avtor razkrije Konfucija v vsej njegovi veličini. Slednja mestoma prerašča v mit, Schuman pa vanjo vendarle uspe ujeti Konfucija tudi kot človeka, ki je za prihodnost tako pomemben, kot je bil v preteklosti.

»Čeprav Azijo nenehno obstreljujejo zunanji vplivi – vse od Komunističnega manifesta in Svetega pisma pa do Harryja Potterja, od kapučina in McDonaldsa do Britney Spears, je Konfucij vzdržal in ostal preveč pomemben del vsakdana, da bi ga bilo mogoče utišati, izkoreniniti ali zamenjati. Konfucija imamo lahko potemtakem skupaj z Abrahamom, Jezusom, Mohamedom in Siddhartho Gautamo (bolj znanim kot Budo) pa z Aristotelom in Platonom za enega od utemeljiteljev moderne civilizacije,« je v knjigi jasen Michael Schuman, ki se v nadaljevanju čudi, da večina zahodnjakov o Konfuciji še vedno ve veliko premalo, in svari, da je takšno pomanjkanje znanja lahko tudi nevarno.

»Skupaj s čedalje večjo pomembnostjo Azije in njenim deležem v svetovnem gospodarstvu in mednarodni geopolitiki, ki je večji, kot ga je imela v preteklih stoletjih, se namreč veča tudi pomen Konfucija in kulture, ki jo je ustvaril. Da bi lahko tekmovali z vse močnejšimi vzhodnoazijskimi narodi, da bi razumeli, kako delujejo poslovneži, politiki in politični strategi, mora Zahod izvedeti več kot kadarkoli doslej o Konfuciju, njegovi filozofiji in njegovi zapuščini.«
Onkraj pogroma in mita

Schuman z biografijo Konfucij velikana prodružbene misli predstavi v vseh njegovih dimenzijah.

Od tega, da je bilo za Konfucija tuhtanje o smrti, duši in rajskem vrtu izguba časa, do tega, da je vendarle verjel v neko obliko posmrtnega življenja v obliki tradicionalnega kitajskega čaščenja prednikov.

Konfucij je bil predvsem človek, ki je svojo modro misel usmerjal v takratni ’tukaj in zdaj’. Zanj je bilo tako značilno, da se je osredotočal zlasti na reševanje stvarnih problemov, s katerimi se ljudje spopadajo v resničnem svetu, ljudem pa je na dušo polagal predvsem nravnost in krepost ter promoviral krepitev družinskih vezi in blaginje celotne družbe.

»V Konfucijevih besedah so zakopana semena nečesa večjega, kot je zgolj moralni zakonik – širša, veličastnejša zveza med človekom in vesoljem. V sami srčiki Konfucijeve filozofije je vera v moč posameznika. Če bodo ljudje ravnali krepostno, bo ves svet v miru,« uvodoma razlaga Schuman in nadaljuje: »Nad vsem, kar je, bdi nekaj, čemur Konfucij pravi ’Nebo’. Kaj natanko naj bi bilo to ’Nebo’, ne pove jasno, vendar namiguje, da je to nekakšna zavestna sila, ki kaznuje grešnike in nagrajuje krepostne, zelo podobno kot judovsko-krščanski Bog – kar je pojmovanje, ki so se ga pozneje konfucijanci oprijeli.«

Schuman se v svoji psihološki in družbeni analizi ne ogne niti vprašanju, ali bi konfucianizem lahko imeli za religijo ali ne, vendar poudari, da je odgovor odvisen od definicije religije.

»Zahod že ves čas bolj ali manj primerja Konfucijeve nauke z lastnimi verstvi. To se je začelo, kakor hitro je Zahod izvedel za Konfucija.«

Kljub svoji današnji veličini pa Konfucij ni bil vedno priljubljena osebnost. Še več. Med vsemi utemeljitelji pomembnejših verstev nihče ni sprožal toliko nasprotovanj kot ravno on. Tako Azijci kot Neazijci so namreč udrihali po njem, češ da je vir vseh slabosti civilizacije, ki jo je ustvaril.

In težko bi rekli, da slednje v veliki meri ni tudi razumljivo (ali celo upravičeno).

Uničena življenja

»Po vseh vzhodnoazijskih dnevnih sobah, vodstvenih pisarnah in šolah je stroga konfucijanska hierarhija vzrok vseh mogočih okrutnosti,« prav nič ne okoliša Schuman.

»Moj svak James je, potem ko je na neki korejski gimnaziji dolga leta prenašal tiraniziranje svojih nadrejenih, kratko izjavil: ’Konfucij mi je uničil življenje.’«

Tako osebnih anekdot iz polpreteklega in aktualnega vsakdana v Schumanovi biografiji tudi sicer ne manjka, kar knjigo informacijsko pestri in izdatno bogati, bralcu pa slika enormen (tudi negativen) vpliv starodavnih naukov na življenje običajnih ljudi.

Ena takšnih, ki bo zagotovo dala misliti, je tudi tale:

»Osebno sem bil priča nekaterim oblikam destruktivnega vedenja, ki je zapuščina konfucianizma. V drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja sem bil v Seulu dopisnik za Wall Street Journal. Z mano sta polovični čas delali dve Korejki, od katerih nobena ni bila videti pretirano tradicionalna. Obe sta namreč dlje časa živeli zunaj meja svoje dežele. Vendar me je njun pozahodnjeni zunanji videz prevaral. V načinu, kako sta se vedli druga do druge, sta namreč kaj hitro privzeli konfucijansko hierarhijo, kakršna je pričakovana v korejski pisarni. Starejša je šikanirala in trpinčila mlajšo, ji nalagala svoje delo in jo silila, da je zanjo hodila po opravkih. Mlajša reporterka je bila vse preveč prestrašena, da bi se zatekla k meni po oporo. Začutil sem napetost in skušal v pisarno vnesti nekaj več ameriške sproščenosti, spodbujal sem odprto izmenjavo mnenj in jima povedal, da pravila, kot je delovni čas, veljajo za obe enako – a vse zaman. Konfucija kratko malo nisem mogel premagati.«

… in tale:

»Gledati sem moral, kako vse ženske, ki so delale v uredništvu, pri vsakodnevnem delu trpijo ponižanja. Prenašati so morale omalovaževanja, hruljenja in spolno nadlegovanje. Ob priložnosti je neki uredniški pisec upravičeno vzkipel, ko sta naju dva vodilna iz Hyundaija lahkomiselno povabila na kosilo v restavracijo, kjer so pomanjkljivo oblečene ženske kleče stregle hrano. Nekoč drugič pa se je neka reporterka vsa besna vrnila v uredništvo, potem ko jo je neki novinar nagnal z njenega sedeža v prvi vrsti konferenčne sobe na zadnjo klop. Bil sem jim kolikor mogoče v oporo, a diskriminacija žensk je tako razširjena, da si je poslovanje v Koreji brez nje skoraj nemogoče predstavljati.«

Prav zaradi takšnih prilik je Konfucij do danes že prišel na slab glas.

»Danes se mnogim ljudem zdi brezumno avtoritaren, mizoginičen in konservativen, človek, čigar čas je že zdavnaj minil in čigar ideje so preživete in sodobni družbi v napoto. Njegova osrednja načela so v navzkrižju z idealom moderne družbe,« odpor z razumevanjem povzema Schuman, a se hkrati postavi v bran tudi Konfuciju.

Dejstvo namreč je, da vse opisane (in na predsodkih utemeljene) družbene prakse niso zrasle na Konfucijevem zeljniku.

Resnični Konfucij

»Njegove nauke so namreč v svoje koristi zagledani vladarji, izobraženci in državni uradniki v vseh teh stoletjih tako zelo izkrivili in popačili, da so v nekaterih primerih v popolnem nasprotju z nazori tega modreca, ki je tako postal tarča napadov zaradi reči, ki jih nikoli ni zagovarjal in jih nikoli ne bi podpiral,« piše Schuman, ki svari pred napadanjem Konfucija samega, a se strinja, da gre nujno nasloviti zlorabo njegovih idej s strani cesarjev, ki so starodavnim naukom vdihnili tiransko dušo.

Tudi zato se nekateri sodobni misleci danes tako močno trudijo ločiti Konfucija človeka in filozofa od konfucijancev,

»Naprtiti odgovornost Konfuciju za vse grdobije, storjene v njegovem imenu bi bilo potemtakem nekaj takega, kot če bi krivili Mohameda za teroristični napad 11. septembra ali Jezusa za špansko inkvizicijo.«

Da bi torej bolje razumeli nauke, ki oblikujejo življenje, odnose in posel v vzhodnoazijskih družbah, si gre ob priliki v roke vzeti Schumanovo epohalno biografijo. Šele z njegovo pomočjo bo bralec lahko ločim seme od plevela, ki se je v dveh tisočletjih razraslo po Konfucijevi zapuščini. Šele, ko bo odvržena prtljaga mitov in legend, govoric in obtožb, ponaredb in izkrivljanj, bi pred seboj lahko ugledali resničnega Konfucija. Slednje seveda ni pomembno zgolj za zahodnjake, ki bi to potrebovali, da bi bolje razumeli vzhodnoazijsko dušo, temveč Azijce same.

»Njegova zapuščina piše zgodovino najuspešnejših družb na svetu. Južna Koreja, Kitajska in druge vzhodnoazijske države beležijo najvišjo ekonomsko rast v zgodovini, v nekaj desetletjih so odpravile stoletja revščine in pridobile vpliv v globalni ekonomiji. Konfucijanske vrednote, kot sta gospodarnost in predanost trdemu delu, so obrodile sadove. Vzhodnoazijski gospodarski razcvet in stabilnost postajata alternativni model moderne družbe – konfucijanski model – ki pod vprašaj postavlja prepričanje, da najboljše institucije, običaji in ideje prihajajo z Zahoda. Dejstvo je, da bo razvoj vzhodne Azije – tako političen kakor ekonomski in socialni – v veliki meri odvisen od tega, kako se bodo vzhodni Azijci pobotali s Konfucijem.«

Priporočamo v branje!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri