Sanja Grcić: "Kot prekarka v kreativni industriji se tolažim z dejstvom, da to počnem za svoj poklic!"

Intervju

15. 7. 2021, 11:34 | Kariera | Piše: Suzana Golubov

                            Sanja Grcić (foto: Petra Cvelbar) Petra Cvelbar

Sanja Grcić

Razen tega, da zase pravi, da je Sanja, kar je vse kar ji je pomembno, modno oblikovalko samozaposleno v kulturi, Sanjo Grcić zaznamuje še mnogo tega. Med ostalim, da zna na duhovit način pripovedovati zgodbe iz svojega življenja, se na svoj račun šaliti, odzvati na človeško stisko, zreti v svet z odprtimi očmi ter predvsem prestopati iz prekarnega sveta v vzporedno vesolje, kjer si ljudje medsebojno pomagajo in se spoštujejo ...

Kakšno je življenje prekarke?

Življenje človeka brez redne službe je včasih genijalno, sploh takrat, ko lahko spiš do 10.00 zjutraj in prespiš intervju ter se ti ni potrebno sekirati. Po drugi strani pa je tudi grozljivo, saj si vsakič, ko spiš do 10.00 zjutraj, nisi zaslužil za kosilo.

Pravim, če si človek takšno življenje izbere sam, verjetno ve zakaj si ga je izbral in lahko v njemu uživa. Če je v to izbiro prisiljen in si želi redno službo, je to verjetno grozljivo.

Srečna sem, ker sem prekarka v kreativni industriji in se tolažim z dejstvom, da to počnem za svoj poklic. Verjetno je veliko težje biti prekarec, če si čistilka ali zidar, ker tisto, kar narediš, ni podpisano s tvojim imenom. Jaz vsaj uživam v navidezni slavi. Za modno oblikovanje je specifično to, da je ideologija angleškega modnega dizajna, ki je v naša življenja vstopila s pankom, vse nas obsodila na prekariat. Takrat nismo vedeli, da gre za politično gibanje Margaret Thatcher, ki je že takrat vse oblikovalce porivala v prekarna razmerja. V 90. letih o prekariatu nismo imeli pojma, ker smo v nekdanji Jugoslaviji imeli socializem. Toda v tujini so se te stvari dogajale in modni biznis je eden od prvih uvedel prekarna razmerja na vseh nivojih, se pravi delo brez stalnih pogodb, brez pogojev, brez zaščite, prisotnost mobinga, izkoriščanje ... Moje življenje pa ni tako slabo.

Kljub temu, da je tekstilna industrija v Sloveniji skoraj zamrla?

Tekstilne industrije, ki bi bila karkoli vredna, nisem nikoli spoznala. Moja tako imenovana kariera se je začela v 90. letih, ko je tekstilna industrija že začela propadati. Nikoli nisem imela službe, redno zaposlena sem bila le eno leto in to v italijanskem podjetju, ki je imelo izpostavo v Sloveniji. Od 30 let delovnih izkušenj imam 12 let delovne dobe samostojne kulturne delavke in eno leto delovne dobe zaposlene v podjetju, vse ostalo je bilo delo na pogodbo. Moram povedati, da se že od samega začetka, odkar sem pričela delati, zavedam, da imam le tisto, kar na mesec zaslužim. Grozljivka se pa začne, če slučajno zbolimo.

Prekarci nimamo bolniške, plačane malice, prevoza na delo in moramo vse to od tistega, kar zaslužimo, še odšteti.

Je ponudba dela vsaj približno enakomerno razporejena čez leto?

Delo nikoli ni razporejeno. Sezona v teatru je natančno določena. Ponavadi od maja do septembra nikoli nimaš dela, zato takrat, ko gredo vsi normalni ljudje na morje, preračunavaš, ali boš lahko te tri mesece preživel. Če plačuješ najemnino za stanovanje in še za studio, šiviljo ... Največ dela je pozimi, se pravi od septembra do maja, če ga dobiš.

Ste prekarci prisiljeni sprejeti vsa ponujena dela?

Med nami prekarci vlada strah, da ponujeno delo ne smemo zavrniti, ne smemo zboleti, biti depresivni, zahtevati boljše pogoje, ker smo potem kaznovani. Če preveč govorimo, ne dobimo ponudb. To so dejstva, ki se dogajajo, na žalost tudi v kulturi. Vse kar se dogaja v tako imenovanem umazanem biznisu, se dogaja tudi v kulturi, čeprav si želimo, da se ne bi dogajalo in bi bili boljši ljudje, pa nismo. Potrebno je znati preživeti.

Modni oblikovalci nikoli nismo imeli služb. Na nacionalni televiziji - RTV Slovenija - sem kot stilistka delala 23 let v prekarnem razmerju.

Ste imeli v nekem trenutku tega dovolj?

Ko človek ozavesti, da je 23 let prekarec, si reče, mogoče pa je to zadosti!

Kaj je z Zoofo (Združenje umetnikov in rokodelcev)?

Zoofa je lepa stran prekariata. Ko enkrat ugotoviš, da moraš poskrbeti zase, pričneš razmišljati, kako se boš tega lotil. Organiziram in planiram tako, da delam s svojo blagovno znamko ter kombiniram delo v teatru in na filmu, odvisno od tega, kako posli prihajajo in kako se pretaka denar.

Zoofa je zadruga v kateri smo povezane več ali manj punce – modne oblikovalke z enim fantom.

Ugotovili smo, da bomo lažje preživeli, če si pomagamo. Zadrugo smo ustanovili, da preko nje promoviramo in prodajamo svoje obleke, fizično trgovino smo odprli pred sedmimi leti, a nas je vmes malo pritisnila korona. Lani smo imeli trgovino, za katero smo plačevali vse stroške, zaprto. Tako je bilo za nas lansko leto težko. Tudi zato se je ekipa ponovno prepolovila. Pa smo letos vseeno zbrali pogum in odprli novo fizično trgovino na super lokaciji, na Miklošičevi. Najeli smo prostor v hiši Zadružne zveze Slovenije, s katerim smo zelo zadovoljni. Bomo videli, kaj bo pokazalo poletje, saj ni turistov, pa še vsi bodo šli na morje. Če preživimo poletje, bo vse v redu.

Omenili ste korono, kako ste »šli« čez to obdobje?

Ko se je začel prvi val korone in ni bilo dovolj mask, je Jelena Proković sprožila akcijo šivanja mask v navezavi z UKC Ljubljana (Univerzitetni klinični center), kar smo počele tri mesece. Ne le, da smo cele dneve šivale maske in tako dale na razpolago svoj delovni ali prosti čas ter svoje stroje in vse kar sodi zraven, istočasno smo tudi zbirale prispevke in sponzorje za materiale. Na to akcijo smo zelo ponosne.

So se ob šivanju in darovanju mask dogajale zanimive zgodbe?

Tako je. Ena med njimi je, da sva s sestrino hčerko, ki jo kličem Gospodar vesolja, odnesli maske tudi v porodnišnico, kjer nas je pričakala babica, ki je pomagala poroditi mojo sestro oziroma Gospodarja vesolja.

Ko smo bili najbolj zaprti in se nismo mogli družiti, sem se pravzaprav družila z veliko ljudi, seveda varno, ker je akcija postala viralna. Ljudje so vsakodnevno pisali, spraševali, če imam kakšno masko, včasih tudi 10 ali 30 mask. Mask med korono nismo prodajale, če smo jih podarile institucijam, smo jih podarile tudi ljudem. Prodajale smo jih pozneje, ko se je to končalo. Ljudje so nam hoteli izkazati hvaležnost za to kar počnemo in so nam nosili hrano, pekli kruh. Začela se je ta povezanost, ki smo jo čutili tudi zdaj ob referenumu proti zakonu o vodi. Čeprav se zdi vse gozno, ker vpijemo eden na drugega in je videti, kot da se sovražimo, to ni res. Obstaja vzporedno vesolje ljudi, ki si medsebojno pomagamo in se spoštujemo. Upam, da se z novimi mladimi silami, ki vse bolj kažejo na to, da se obračajo proti solidarnosti, izborimo za neke socialne vrednote. Tako sem v tem letu korone, ki je kot kaže za vse izgubljeno, saj vsi govorimo o nečem, kar je obstajalo pred dvema letoma, spoznala ogromno ljudi in dobila veliko novih prijateljev. Hvaležna sem, da sem od korone izvlekla vsaj to, da sem spoznala ogromno super ljudi.

Ste korono preboleli?

Ravnokar sem si kupila knjigo Virus od Tadeja Goloba in v knjigarni na glas sama s sabo govorila »Joj, ne vem, če ga že imamo doma?« Knjižničarka se je nasmejala in vprašala »A, virus?« Odgovorila sem ji, da smo virus že imeli. Korono sem prebolela januarja letos. In ker je vmes preteklo že šest mesecev, sem se tudi cepila.

Korona zame ni bila lahka, bila sem tri tedne v postelji, večino časa sem imela kisik 91. Zato sem se odločila, da se cepim, saj tega ne bi rada še enkrat preživljala. Zdaj imam za spomin diagnosticirano astmo.

Sicer to ni bila najbolj grozna bolezen, ki sem jo prebolela, ravno zabavno pa ni bilo. Še vedno sem šibka sploh, če pretiravam, skratka posledice so ostale. Nekateri ljudje so imeli veliko težjo obliko korone, nekateri so tudi umrli, med njimi ljudje, ki sem jih poznala. Nisem med ljudmi, ki mislijo, da gre za zaroto. Bolezen obstaja. Hkrati pa sem mnenja, da ima vsak pravico skrbeti za svoje zdravje tako, kot sam misli, da je zanj najbolje. Menim, da ljudje, ki se nočejo cepiti iz pravih razlogov in ljudje, ki se hočejo cepiti iz pravih razlogov, skrbijo za svoje zdravje in se o tem ne bi smeli prepirati. Cepljeni in necepljeni smo lahko prijatelji.

Pravite, da vam minulo in tekoče leto ni prineslo le težke trenutke?

Na stvari vedno gledam pozitivno, ne v smislu, da je vse ok, ampak razumem, da življenje ne more biti sama sreča. Normalno se mi zdi, da človek kdaj zboli, da so stvari kdaj težke, včasih super, a se vseh stvari lotim z enako vnemo.

Ste odprti do življenja in tega kar prinaša ter odnaša?

Nikoli ne mislim, da se nekaj dogaja le meni. Vem, da je to življenje. Zavedam se, da nisem tako pomembna, da bi se nekaj dogajalo izključno meni in zaradi mene ter da bi me to hotelo nekaj naučiti. S stvarmi, ki se mi dogajajo, se ne ukvarjam zelo veliko, samo povem, kako živim. Če me kdaj kdo opomni na kakšno stvar, mogoče o tem premislim, ampak delujem po principu »Aha, zdaj sem zbolela, potem bom ozdravela.«

Ste bili presenečeni, ko so vas povabili na Pripovedovalski festival, da poveste eno od svojih življenjskih zgodb?

Alenka Veler, ena od ustanoviteljic Pripovedovalskega festivala, je moja dolgoletna prijateljica. Verjetno so ji moje zgodbe zabavne in jih po njenem dobro pripovedujem. Že večkrat me je vabila k festivalu, ampak nisem imela časa, se nisva ujeli ali pa sem se tisti trenutek počutila tako, da ljudem nimam kaj pripovedovati. Lani me je končno prepričala, ampak prišla je korona in odnesla tudi Pripovedovalski festival, ki smo ga trikrat prestavljali in ga pred kratkim končno speljali.

O čemu ste pripovedovali?

Pripovedovala sem o svojem projektu avba na Manhattnu. Glede na to, da smo v trenutku razraščujočih nacionalnih napetosti, sem hotela pripovedovati zgodbo o tem, kako sem šla na Manhattan in naredila ta projekt. Ko pa sem začela premišljevati, kaj naj pripovedujem, je v resnici ven prišla zgodba o prijateljstvu, kako lahko prideš na drugi konec sveta, čeprav nimaš denarja, vez, in kako do tega prideš, če hočeš nekaj narediti. Pripovedovala sem, kako sem živela v getu, kjer se je streljalo, in je pome prišel taksist, da peljem svoje obleke. Bil je Indijec, vprašal me je »Kaj tu delate gospodična?« Odgovorila sem mu, da tu živim. Opozoril me je, da je tu nevarno »Ne tukaj živeti, tu so črni ljudje.« Nakar sem mu odgovorila, da je tudi on črn. Razburil se je, da ni črn temveč Indijec. Odgovorila sem mu, da tudi jaz nisem bela ampak sem Hercegovka. Med vožnjo sva veliko klepetala in čez 14 dni sem že bila na poroki njegove hčerke. Pripovedovala sem, da greš po nekaj, dobiš pa nekaj drugega, moraš pa se zavedati, da si kaj dobil.

Bomo v Ljubljani dobili bosansko društvo?

Povabljena sem v bosansko društvo, ki ga ustanavlja Maida Džinić, izjemen človek. Trenutno med ostalim dela kot novinarka pri oddaji NaGlas, ki je o priseljencih. Maida se je spomnila, da bi ustanovili Društvo bosansko hercegovske kulture. Moja generacija v Sloveniji živi že 30 let in druga 50 do 70 let, veljamo za nižjo kasto, tudi mislim, da Slovenci zelo slabo poznajo našo kulturo. Vse, kar poznajo, je v bistvu samo tradicija.

Vi nimate težav s simboli slovenstva, saj ste nekatere (avba in Kekčev klobuk) kreativno promovirali na svetovnem nivoju?

To je tema mojega profesionalnega dela, zase nisem nacionalnost, sem Sanja - in to je vse, kar mi je pomembno.

Se še kdaj spomnite začetka, ko ste delovali v trojcu z Iztokom Hrgo in Metodom Črešnarjem?

Tistih časov se vedno spomnim z veseljem. Zame so to najboljši časi mojega življenja, najboljši v ustvarjalnem smislu, kulturnem, družabnem ... Vse je bilo super: glasba, teatri, delo. Menim, da sem takrat tudi kreativno naredila najboljše stvari. Je pa res, da je to tudi obdobje v katerem sem verjetno na ekspresivno kreativen način zdravila vse svoje vojne traume. Iz smeti smo naredili zlato, Kosovel bi bil na nas ponosen. Bili smo tudi toliko stari kot on.

Kako danes gledate na sebe in svoje delo?

Ravno zadnjič sem razmišljala, kako sem odložila breme velikih ambicij, kaj je profesionalno potrebno. V tem trenutku mi prav paše biti »vaška šivilja«. Da ne bodo moji someščani užaljeni: biti v Ljubljani in delati obleke za ljudi, ki jih poznam, jih razveseljevati, se družiti, delati počasi brez visokoletečih želj, ambicij ... Sem pomirjena s sabo, s poslom, s svetom in želim si, da čim dlje tako ostane.